Jedro

Roki za izgradnjo predvidenega kanalizacijskega omrežja, za katerega je bil tožnici odmerjen komunalni prispevek, v občinskem odloku niso navedeni, niti ni razvidno, da gre za komunalno opremo, katere gradnja je predvidena v proračunu občine v tekočem ali naslednjem letu. Kaj takega ne izhaja niti iz izpodbijane odločbe. Odlok v 2. členu sicer navaja, da je program opremljanja podlaga za odmero komunalnega prispevka za obstoječo in predvideno komunalno opremo v tem in naslednjem letu, vendar ne ta niti nobena od nadaljnjih določb ne določa rokov za njihovo izgradnjo, niti iz njih ne izhaja, da ima "predvidena" komunalna oprema zagotovilo v občinskem proračunu. Odlok v tem delu nima zahtevane vsebine, kar pomeni, da občina za še nezgrajeno kanalizacijsko omrežje komunalnega prispevka ne more odmeriti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Laško št. 42304-05/2005/2 z dne 4.5.2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek za kanalizacijsko infrastrukturo „za priključitev objekta ..., stanovanje ..., na javno kanalizacijo“ v višini 355,60 EUR (1. točka izreka). Ugotovila je, da znaša skupna vrednost že vplačanih zneskov 5,54 EUR (2. točka), zato mora tožnica občini doplačati razliko v višini 350,06 EUR (3. točka) na tam navedeni transakcijski račun (4. točka). Ugotovljeno je še bilo, da stroški postopka niso nastali (5. točka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da odmera temelji na določbah Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Laško (v nadaljevanju Odlok). Komunalni prispevek je odmerjen za kanalizacijsko omrežje in za predvideno kanalizacijsko omrežje, pri čemer je kot eden od elementov za izračun upoštevana površina parcele. Upravni organ je navedeno površino izračunal v skladu s petim odstavkom 13. člena Odloka, in sicer tako, da je površino tožničinega stanovanja (88,8 m2) pomnožil s faktorjem 1,5. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da pri odločanju uporabljeni Odlok ni bil sprejet v skladu z 2. in 5. členom Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (v nadaljevanju Uredba), ki določata, da mora biti v programu opremljanja določena infrastruktura, ki jo je treba zgraditi v skladu s prostorskim aktom občine, in roki za njeno gradnjo po posameznih enotah urejanja prostora, ter da mora biti ta infrastruktura navedena in opisana z osnovnimi podatki ter prikazana na karti.

Nadalje meni, da je Odlok v nasprotju s prvim in četrtim odstavkom 14. člena Uredbe pri izračunu upošteval (s faktorjem 1,5) tudi površine v neposredni okolici objekta na ..., na katerih ni možna gradnja objektov, to je površine, na katere meji omenjena stavba in ki predstavljajo grajeno javno dobro. Izračun toženke presega skupno površino vseh zemljišč, ki jih je upošteval Odlok, izdelan na podlagi Uredbe. Zato meni, da bi se po formuli za izračun komunalnega prispevka lahko obračunal le tisti del, ki se nanaša na površino stanovanja, ne pa na del, ki se nanaša na parcelo. Sploh pa ni podlage za obračun komunalnega prispevka, saj Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev Občine Laško (PUP) ne zahteva priključevanja na kanalizacijsko omrežje. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da na podlagi določb Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) še ni sprejela občinskega prostorskega načrta (OPN), zato ne more upoštevati niti določb Uredbe, ki se nanašajo na OPN. Zavrača tožbene trditve, da je pri odmeri upoštevala površino parcele št. 328/2 k.o. ... v velikosti 456 m2, na kateri stoji večstanovanjska stavba ... Prav tako se ne strinja, da bi morala površino grajenega javnega dobra odšteti od vseh parcel, kjer je dovoljeno graditi, saj bi za upoštevanje Uredbe v delu, ki se nanaša na 14. člen, morala sprejeti OPN. Poudarja še, da v Občini Laško še vedno velja PUP, zato uporaba ZPNačrt v vseh določbah ni mogoča, kar urejajo njegove prehodne določbe. Obveznost priključitve na javno kanalizacijsko omrežje določa 14. člen Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Laško. Tudi sicer pa tožba ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj Odloku, ki se v tem postopku ne izpodbija, očita neskladnost z Uredbo. Na podlagi navedenega meni, da je treba tožbo kot nerazumljivo zavreči ali pa jo kot neutemeljeno zavrniti. Zahteva povračilo stroškov tega postopka.

Tožba je utemeljena.

Sodišče v zvezi z navedbami v odgovoru na tožbo uvodoma pojasnjuje, da je tožba v tem upravnem sporu vložena zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka. V okviru zatrjevane nezakonitosti izdanega upravnega akta pa ima tožnik možnost zatrjevati tudi, da je bil izpodbijani upravni akt izdan na podlagi določb podzakonskega predpisa, ki nimajo podlage v zakonu oziroma v katerem od drugih predpisov, ki bi morali biti upoštevani pri njegovi izdaji (t.i. exceptio illegalis). Zato je neutemeljeno stališče toženke, da v zadevi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj.

Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Zato lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, pogoj pa je, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena). Obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme je območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt). Obračunska območja se določijo tako za obstoječo komunalno opremo kot za vso predvideno novo komunalno opremo iz občinskega načrta razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto (drugi odstavek). Obračunska območja in ostale podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (stroški komunalne opreme, preračun stroškov na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka) se določijo s programom opremljanja (tretji odstavek 75. člena). S plačilom komunalnega prispevka je zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo (četrti odstavek 79. člena) oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja. Po 80. členu ZPNačrt je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tudi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo.

Iz navedenih določb izhaja, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka vsak, čigar objekt do sedaj ni bil priključen na komunalno javno infrastrukturo, pa mu je zaradi njene izgradnje zagotovljeno, da se oz. se je priključil nanjo. Zato je napačno tožbeno stališče, da je pogoj za odmero v prostorskem izvedbenem aktu zapisana zahteva po priključevanju na javno kanalizacijsko omrežje. Nadaljnja zahteva za odmero, ki izhaja iz omenjenih določb ZPNačrt, pa je, da se stavbno zemljišče, na katerem objekt stoji, nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme, pri čemer je pri še nezgrajeni komunalni opremi treba upoštevati, da je njihova obračunska območja mogoče določiti le za vso predvideno novo komunalno opremo iz občinskega načrta razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto. Logična posledica take zakonske ureditve je, da se komunalni prispevek za še nezgrajeno komunalno opremo lahko odmeri šele, ko so zanjo zagotovljena sredstva v tem ali naslednjem letu.

Navedeno izhaja tudi iz četrtega odstavka 4. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07, v nadaljevanju Pravilnik), po katerem se komunalni prispevek za komunalno opremo zavezancu lahko odmeri že pred tem, ko mu je omogočena priključitev oziroma uporaba, če je njena gradnja predvidena v proračunu občine v tekočem ali naslednjem letu. S tem v zvezi je pomemben še 9. člen Uredbe (Uradni list RS, št. 80/07), ki določa, da program opremljanja vsebuje podlage za odmero komunalnega prispevka za komunalno opremo, katere gradnja je predvidena v občinskem proračunu za tekoče oziroma naslednje leto.

Iz 1. člena Odloka (Uradni list RS, št. 18/11 in 80/11) izhaja, da se z njim sprejmejo podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo in predvideno komunalno opremo, iz uvoda k Odloku pa tudi, da je bil sprejet na podlagi tam navedenih določb ZPNačrt in Uredbe. To pomeni, da bi moral Odlok glede nezgrajene komunalne opreme imeti vsebino, kot med drugim izhaja iz že omenjenega 9. člena Uredbe, v skladu z drugim odstavkom 17. člena pa bi moral vsebovati tudi podrobnejšo določitev komunalne opreme, ki jo je treba zgraditi in roke za njeno gradnjo.

Kot ugotavlja sodišče, roki za izgradnjo predvidenega kanalizacijskega omrežja, za katerega je bil tožnici odmerjen komunalni prispevek, v Odloku niso navedeni, niti ni razvidno, da gre za komunalno opremo, katere gradnja je predvidena v proračunu občine v tekočem ali naslednjem letu. Kaj takega ne izhaja niti iz izpodbijane odločbe. Odlok v 2. členu sicer navaja, da je program opremljanja podlaga za odmero komunalnega prispevka za obstoječo in predvideno komunalno opremo v tem in naslednjem letu, vendar ne ta niti nobena od nadaljnjih določb ne določa rokov za njihovo izgradnjo, niti iz njih ne izhaja, da ima „predvidena“ komunalna oprema zagotovilo v občinskem proračunu. Odlok v tem delu nima zahtevane vsebine, kar pomeni, da občina za še nezgrajeno kanalizacijsko omrežje komunalnega prispevka ne more odmeriti. Celo če bi bil v takem primeru komunalni prispevek odmerjen, pa tožnici z njegovim plačilom ne bi moglo biti zagotovljeno, da bo omrežje zgrajeno v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja (četrti odstavek 79. člena ZPNačrt). Na navedeno ne more imeti nikakršnega vpliva dejstvo, da občina še ni sprejela OPN. Sprejeti Odlok namreč ne more obveznosti plačila komunalnega prispevka za še nezgrajeno komunalno opremo urejati v nasprotju z ZPNačrt in Uredbo.

Ker je izpodbijana odločba že iz navedenega razloga nezakonita, je sodišče tožbi ugodilo, odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V njem se bo moral upravni organ opredeliti tudi do tožničinih trditev glede grajenega javnega dobra, na katerega naj bi mejila obravnavana stavba, kar naj bi pomenilo, da se stavbno zemljišče v tem primeru ne more povečati na račun uporabe faktorja 1,5. Ob tem pa sodišče dodaja, da iz določb ZPNačrt, Uredbe in Pravilnika izhaja, da je odmera komunalnega prispevka vezana na objekt, ki je s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt (1. točka 2. člena ZGO-1), in ne na posamezne enote v njem. Tako izračunani komunalni prispevek se v primeru večstanovanjske stavbe (navedena okoliščina se upošteva pri faktorju dejavnosti – 20. člen Odloka) razdeli na posamezne lastnike v skladu z njihovimi lastniškimi deleži. Nenazadnje se na javno komunalno infrastrukturo priključuje objekt, ne pa vsako stanovanje posebej.

V primeru kadar sodišče tožbi ugodi, je do povračila stroškov upravičen le tožnik (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno je neutemeljena zahteva toženke za povračilo stroškov odgovora na tožbo.

Tožnica je v tožbi zahtevala povračilo stroškov tega postopka v višini sodne takse. Ker ji bo taksa za postopek na prvi stopnji v višini 148,00 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1), ni pa razvidno, da bi ji nastali še drugi stroški, sodišče v izreku sodbe toženki ni naložilo povračila stroškov.