Jedro

V obravnavani zadevi kršitve 22. in 23. člena Ustave, ki ju je prepoznalo Vrhovno sodišče, ni mogoče odpraviti ne s spremembo izpodbijanega sklepa ne z njegovo razveljavitvijo. Podlage za spremembo sklepa (ob smiselni uporabi 394. člena ZKP) ni, razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje pa bi vodila kvečjemu v poslabšanje obsojenčevega položaja, ker bi se časovni razkorak med vložitvijo predloga in pravnomočno odločitvijo o njem le še poglobil. In končno, tudi pooblastila za ugotovitev kršitve ni mogoče uporabiti. Ne samo, da tega tudi vložnik ne predlaga; ugotovitvena odločba je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ustaljeno pridržana položajem, ko je zahteva vložena v obsojenčevo škodo in zato ni mogoče poseči v izpodbijano sodbo. V obravnavanem primeru in v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti bo zato za odpravo posledic kršitev 22. in 23. člena Ustave moralo zadoščati vsebinsko priznanje kršitev v razlogih te sodbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom VI Kr 19312/2010 dne 27. 5. 2022 zavrnilo predlog obsojenčevega zagovornika za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. Višje sodišče je dne 20. 9. 2022 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika.

2. Zahteva za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik zaradi vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni (in, smiselno, ugodi predlogu za izvršitev kazni zapora) oziroma razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič v svojem odgovoru predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4. O odgovoru se je izjavil obsojenčev zagovornik, ki vztraja pri navedbah v zahtevi.

B.

_Vsebina zahteve_

5. V zahtevi je mogoče smiselno prepoznati, da vložnik uveljavlja: (i) kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki naj bi bile podane: - ker sodišče pred nastopom kazni zapora ni odločilo ne o odložitvi izvršitve kazni ne o prošnji za nadomestno izvršitev kazni zapora, s tem pa naj bi bila kršena obsojenčeva pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave); - ker naj bi bil podan dvom v nepristranskost sodišča, ki je zavrnilo prošnjo za nadomestno izvršitev kazni šele po začetku njenega izvrševanja (četudi je bila prošnja vložena 6 mesecev pred tem); in (ii) kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki naj bi bile podane: ker naj bi sodišči napačno tolmačili deveti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v delu, ki kot merilo odločanja o nadomestni izvršitvi kazni določa nevarnost ponovitve kaznivega dejanja na prostosti; in ker naj bi sodišči merila odločanja razložili tako, da sta prošnjo zavrnili zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je obsojenec objektivno ne bi mogel izpolniti.

6. Sklep višjega sodišča vložnik izpodbija zaradi pomanjkljivih razlogov. Sklep naj ne bi imel razlogov o kršitvi pravice do sodnega varstva zaradi zamude z odločitvijo o predlogu za nadomestno izvršitev kazni. S tem vložnik zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S temi navedbami vložnik hkrati zatrjuje tudi kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave.

_Dovoljenost zahteve_

7. Po končanem kazenskem postopku je mogoče odločbo, s katero se kazenski postopek ni končal, izpodbijati le, "če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse" (prvi odstavek 420. člena ZKP). Ugotovitev pogojev, pod katerimi je mogoče izpodbijati drugo odločbo, je tesno povezana s trditvenim bremenom vložnika, da obstoj teh pogojev v izrednem pravnem sredstvu utemelji in s tem doseže vsebinsko obravnavo zahteve (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 24267/2017 z dne 11. 11. 2021).

8. Vložnik dvom v nepristranskost sodišča utemeljuje s tem, da je predlog (po daljšem zastoju) zavrnilo kratek čas po tem, ko se je seznanilo z dejstvom, da je obsojenec začel prestajati kazen. Smiselno torej zatrjuje bojazen, da je bil sodnik - zaradi zastoja v postopku - zainteresiran za (določeno) odločitev o predlogu. Vendar pa je na prvi pogled očitno, da z vsebinsko odločitvijo o predlogu (naj bo za obsojenca ugodna ali ne) nikakor ni mogoče odpraviti ali omiliti posledic dolgotrajnega odločanja. Zato z navedbami, da je zaradi časovnih razsežnosti odločanja o predlogu podan dvom v nepristranskost sodišča, vložniki ne morejo doseči nadaljnje vsebinske obravnave.

9. Enako velja tudi glede trditev o kršitvi kazenskega zakona zaradi presoje ponovitvene nevarnosti. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da sta sodišči presodili več okoliščin, med drugimi tudi časovno oddaljenost dejanja (9., 10. in 13. točka obrazložitve). To okoliščino je vpelo v podatke o izvrševanju kaznivih dejanj med samim sojenjem. Takšna presoja ostaja v okviru meril iz devetega odstavka 86. člena KZ-1. 10. Vložnik v nadaljevanju zmotno zatrjuje, da se izpodbijani sklep opira na ugotovitev, da ni poravnal obveznosti iz naslova premoženjskopravnega zahtevka v višini 91.770,00 EUR. Izpolnitev te obveznosti naj bi bila, zaradi višine zneska, nemogoča. Nasprotno, sodišči sta kot relevantno šteli, da obsojenec v odnosu do oškodovanca ne izkazuje kritičnosti do svojega ravnanja: z njim ni niti stopil v stik (12. točka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje) oziroma ni niti pristopil k vsaj minimalni izpolnitvi dolgovanega (6. točka obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje). Izpodbijani sklep torej ne temelji na ugotovitvi, da obsojenec ni izpolnil obveznosti, ki je objektivno ne bi mogel izpolniti.

11. Vrhovno sodišče pa je pomembno pravno vprašanje (v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP) prepoznalo v vložnikovih navedbah, da je bila obsojencu s prepoznim odločanjem o odložitvi izvršitve oziroma o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave). Pri tem se vložnik opira na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-418/18-17, Up-920/18-20 z dne 5. 11. 2020. S svojim postopanjem, ko je o predlogu odločilo po tem, ko je obsojenec kazen že nastopil, naj bi sodišče obsojenca prikrajšalo za učinkovito sodno varstvo. Te razloge je pritožnik navajal v vlogi, naslovljeni "Pritožba in predlog za prenos pristojnosti." O teh navedbah višje sodišče ni zavzelo stališča. _Relevantna procesna dejstva_

12. Obsojenca je prvostopenjsko sodišče dne 9. 3. 2019 spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen enega leta in dveh mesecev zapora. Višje sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje dne 23. 8. 2021. Obsojenčev zagovornik je dne 8. 12. 2021 vložil predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Predlog za nadomestitev kazni zapora ni vseboval predloga, naj se izvrševanja kazni zapora odloži; takšnega predloga obsojenec ali njegov zagovornik niti do nastopa kazni zapora nista podala.

13. V nadaljevanju je sodišče v postopku odločanja o predlogu opravilo naslednja dejanja: - dne 3. 1. 2022 je Probacijsko enoto Ljubljana in CSD Ljubljana zaprosilo za poročilo o obsojenčevih osebnih, družinskih in poklicnih razmerah ter pridobilo izpisek iz kazenske evidence (list. št. 1177 - 1180); - dne 21. 1. 2022 je prejelo poročilo Probacijske enote, 24. 1. 2022 pa poročilo CSD Ljubljana (list. št. 1181 - 1184); - dne 31. 1. 2022 zahtevalo in dne 4. 2. 2022 tudi prejelo mnenje okrožne državne tožilke o predlogu za nadomestitev kazni zapora, ki je predlogu nasprotovala; - dne 10. 2. 2022 obsojencu in zagovorniku poslalo zbrano gradivo v odgovor; - dne 2. 3. 2022 prejelo odgovor obsojenčevega zagovornika, ki je pri predlogu vztrajal. Obsojenčev zagovornik tudi v tej vlogi ni predlagal, naj se izvrševanja kazni zapora odloži; - dne 14. 3. in 17. 3. 2022 sta bila izdana poziva k nastopu prestajanja kazni zapora, ki naj bi se pričela 19. 4. 2022; - dne 10. 5. 2022 je okrožno sodišče izdalo odredbo za prisilno privedbo obsojenca na prestajanje kazni zapora; - dne 19. 5. 2022 je obsojenec začel s prestajanjem kazni zapora; - o predlogu za nadomestno prestajanje kazni je bilo na prvi stopnji odločeno 27. 5. 2022, pravnomočno pa je bil predlog zavrnjen s sklepom Višjega sodišča z dne 20. 9. 2022; - v vlogi, naslovljeni "Pritožba in predlog za prenos krajevne pristojnosti" je vložnik kršitev zaradi prepozne odločitev o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora navedel uvodoma, kot del obrazložitve, ki je sledila naslovu "Predlog za prenos pristojnosti," in jo je višje sodišče v pritožbenem postopku imelo pred seboj.

_Ustavnopravna in zakonska izhodišča_

14. Vložnik se pri zatrjevanju kršitve 23. člena Ustave opira na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-418/18-17, Up-920/18-20 z dne 5. 11. 2020. Odločba je v 1. točki izreka ugotovitvene narave; Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ZKP v neskladju z Ustavo. V 2. točki izreka je Ustavno sodišče Državnemu zboru naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v enem letu od objave odločbe v Uradnem listu. Odločba je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 191/2020 dne 18. 12. 2020. V 3. točki izreka je določilo način njene izvršitve: "Do odprave ugotovljene protiustavnosti smeta sodišče prve stopnje, ki odloča o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora, vloženem v korist obsojenca na prostosti, in sodišče druge stopnje, ki odloča o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za nadomestno izvršitev kazni zapora, odrediti, da se izvršitev kazni zapora odloži do pravnomočne odločitve o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora."

15. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi o izpodbijani ureditvi postopka s predlogom za nadomestno izvršitev kazni zapora ugotovilo (11. točka obrazložitve), da "[v]ložitev predloga za nadomestno izvršitev kazni zapora ne zadrži izvršitve te kazni, kajti ZKP, ZIKS-1 ali drug zakon ne vsebujejo niti izrecnih določb o suspenzivnosti niti ni mogoče vložitvi predloga pripisati narave zakonske ovire izvršljivosti pravnomočne sodbe. Predpisi tudi ne vsebujejo mehanizmov, ki bi omogočali sodišču, da zadrži izvršitev pravnomočne sodbe na podlagi vloženega predloga za nadomestno izvršitev kazni zapora. To pomeni, da pravni red dopušča možnost, da obsojenec, v čigar korist je bil, ko je bil še na prostosti, vložen predlog za nadomestno izvršitev kazni zapora, ki izpolnjuje pogoje za vsebinsko odločanje iz tretjega odstavka 129.a člena ZKP (kar med drugim pomeni, da predlog ni očitno neutemeljen), začne prestajati kazen zapora v zavodu za prestajanje kazni, še preden je pravnomočno odločeno o tem predlogu."

16. Ureditev odločanja o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora mora torej ustrezati merilom pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave; 12. točka odločbe Ustavnega sodišča), zakonska ureditev pa v to pravico nesorazmerno posega, ker ne vsebuje načina za preprečitev nevarnosti, da bi bilo o predlogu obsojenca, ki je na prostosti, odločeno po začetku prestajanja kazni zapora (17. točka obrazložitve). Kolikor takšna zakonska ureditev ne izključuje nevarnosti, da o predlogu sploh ne bo odločeno, pa pravico do sodnega varstva v celoti izvotli (18. točka obrazložitve).

17. Dne 13. 1. 2021 začel veljati Zakon od spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-O, sprejet dan pred objavo odločbe Ustavnega sodišča in objavljen v Uradnem listu RS št. 200/2020), ki ugotovljene protiustavnosti ni odpravil. Enako velja za Zakon o spremembah in dopolnitvah ZIKS-1 (ZIKS-1H), ki pa je bil sprejet šele 27. 10. 2022 in je začel veljati 27. 11. 2022, zaradi česar za presojo vložnikovih trditev ni pomemben. Za presojo vložnikovih trditev so torej pomembne določbe ZKP in ZIKS-1, veljavne v času od dne 18. 12. 2021 (tj. vložitve predloga za odločitev o nadomestnem izvrševanju kazni zapora) pa do odločitve sodišča o predlogu dne 27. 5. 2022, ob upoštevanju načina izvršitve odločbe, ki ga je v 3. točki izreka navedene odločbe določilo Ustavno sodišče. _O kršitvi pravice do učinkovitega sodnega varstva_

18. Vložnik zatrjuje, da je sodišče o predlogu za nadomestno prestajanje kazni zapora odločilo prepozno. Kot že povzeto, je bilo o predlogu na prvi stopnji odločeno 27. 5. 2022, pravnomočno pa je bil predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora zavrnjen 20. 9. 2022. Za vložnika čas, ki je potekel med izdajo prvostopenjskega sklepa in odločitvijo višjega sodišča o pritožbi, ni sporen.

19. Nobenega dvoma ni, da je prvostopenjsko sodišče o predlogu nadomestitve kazni zapora odločilo šele po tem, ko je obsojenec (pred tem na prostosti) kazen že začel prestajati. Vložnik poudarja, da do poziva na prestajanje kazni ne bi smelo priti. Za presojo, ali je okrožno sodišče s (prehitrim) pozivom na prestajanje kazni, poseglo v obsojenčevo pravico do sodnega varstva, je odločilno vprašanje, ali so bile izpolnjene vse predpostavke za izvršitev kazni zapora z odvzemom prostosti. Pred nami je položaj v katerem je, kot je ugotovilo Ustavno sodišče, zgolj institut odloga izvršitve kazni tisti, ki bi to lahko preprečil. O odlogu kazni v obravnavani zadevi kazensko sodišče ni odločilo, zato tudi bilo ovir za izdajo poziva na prestajanje kazni zapora - četudi o predlogu za nadomestno izvršitev kazni še ni bilo odločeno.

20. Učinke ugotovitvenih odločb in načina izvršitve je Ustavno sodišče razložilo v odločbi Up-624/11 z dne 3. 7. 2014. Tudi pri upoštevanju ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča ne gre zgolj za problem, "ali je bilo določeno ravnanje zakonito v času, ko je bilo storjeno (torej, ali je bilo v skladu s takrat veljavnim zakonom), temveč gre za vprašanje, ali je bilo to ravnanje v skladu z Ustavo" (13. točka navedene odločbe). Takšna presoja, kot je opozorilo Ustavno sodišče, je po 125. členu Ustave v pristojnosti rednih sodišč, ki morajo upoštevati Ustavo in zakone razlagati ustavnoskladno, ter se vedno spraševati tudi o ustavnosti zakonodaje, po kateri sodijo. Posledično gre pri učinkovanju odločb Ustavnega sodišča (tudi ugotovitvenih) tudi za vprašanje učinkovitosti pravnih sredstev glede ustavnopravnih vprašanj. V obravnavanem primeru ni dvoma, da bi morali imeti sodišči pred seboj tudi ustavnopravne razloge, zaradi katerih je Ustavno sodišče z odločbo U-I-418/18-17, Up-920/18-20 z dne 5. 11. 2020 prepoznalo neskladnost ZKP z Ustavo.

21. Prav tako ni dvoma, da nobeno od sodišč ni poseglo po načinu izvršitve navedene odločbe (3. točka njenega izreka) in ni odločilo, da se izvršitev kazni zapora odloži do pravnomočne odločitve o predlogu za njeno nadomestno izvršitev. Za to sodišči nista ponudili nobenih razlogov. Ureditev, določena v načinu izvršitve, ima enako pravno moč kot zakon, njena razlaga in uporaba pa sta podvrženi ustaljenim metodam pravne razlage, ki sicer veljajo pri razlagi in uporabi zakonov (15. točka obrazložitve odločbe Up-624/11). Zato je treba neupoštevanje določenega načina izvršitve obravnavati enako kot kršitev zakona, ta pa lahko preide tudi v kršitev Ustave. Kot je opozorilo Ustavno sodišče, mora biti odklonitev uporabe načina izvršitve iz odločbe Ustavnega sodišča predvsem obrazložena, zlasti če se stranka postopka nanj izrecno sklicuje (kot se je v pritožbi zoper sklep okrožnega sodišča). Odsotnost razlogov lahko pomeni, da je sodišče ravnalo arbitrarno oziroma da je bil spregled odločbe Ustavnega sodišča očitno napačen, kar samo po sebi pomeni kršitev 22. člena Ustave. Drugače bi bilo, če sodišče poda razloge, zakaj meni, da način izvršitve odločbe Ustavnega sodišča v konkretnem postopku ni upošteven. Ti razlogi morajo (i) biti ustavnoskladni, (ii) slediti ustaljenim metodam pravne razlage in ustavnopravnim omejitvam, ki sicer veljajo za razlago in uporabo zakonov, ter (iii) slediti razlogom, ki so Ustavno sodišče vodili v ugotovitev protiustavnosti zakonske ureditve in s tem k določitvi načina izvršitve (povzeto po 16. točki obrazložitve odločbe Up-624/11).

C.

22. Ker sodišči brez podanih zadostnih razlogov nista upoštevali načina izvršitve, določenega s 3. točko izreka odločbe U-I-418/18-17, Up-920/18-20 z dne 5. 11. 2020, pri tem pa je bilo o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora pravnomočno odločeno po tem, ko je obsojenec kazen že začel prestajati, sta kršili 22. in 23. člen Ustave.

23. Četrti odstavek 15. člena Ustave zagotavlja posamezniku pravico do odprave posledic kršitev človekovih pravic. Odpravo posledic ugotovljenih kršitev človekovih pravic je mogoče zagotoviti z vsebinskim priznanjem kršitve človekovih pravic (moralno zadoščenje), z vzpostavitvijo prejšnjega stanja in s pravico do odškodnine. Kakšen ukrep je primeren in zadosten za odpravo kršitev človekovih pravic, je odvisno od vseh okoliščin zadeve in ob upoštevanju narave kršitve človekovih pravic. Pravica do odprave posledic ugotovljenih kršitev človekovih pravic pritožnikoma praviloma zagotavlja pravico, da dosežeta odpravo kršitve z vzpostavitvijo stanja, ki je obstajalo pred kršitvijo (primeroma, 11. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-766/21-13, Up-767/21-12, z dne 14. 9. 2023).

24. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se stanje, kakršno je obstajalo pred kršitvijo, vzpostavi s spremembo ali razveljavitvijo izpodbijane odločbe (in vrnitvijo v ponovno sojenje oziroma odločanje) na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP. V obravnavani zadevi kršitve 22. in 23. člena Ustave, ki ju je prepoznalo Vrhovno sodišče, ni mogoče odpraviti ne s spremembo izpodbijanega sklepa ne z njegovo razveljavitvijo. Podlage za spremembo sklepa (ob smiselni uporabi 394. člena ZKP) ni, razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje pa bi vodila kvečjemu v poslabšanje obsojenčevega položaja, ker bi se časovni razkorak med vložitvijo predloga in pravnomočno odločitvijo o njem le še poglobil. In končno, tudi pooblastila za ugotovitev kršitve ni mogoče uporabiti. Ne samo, da tega tudi vložnik ne predlaga; ugotovitvena odločba je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ustaljeno pridržana položajem, ko je zahteva vložena v obsojenčevo škodo in zato ni mogoče poseči v izpodbijano sodbo. V obravnavanem primeru in v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti bo zato za odpravo posledic kršitev 22. in 23. člena Ustave moralo zadoščati vsebinsko priznanje kršitev v razlogih te sodbe.

25. Odločitev je bila sprejeta soglasno.