Jedro

Storilcu "zavarovalniške" goljufije bi bilo namreč moč očitati naklep le do višine pričakovane zavarovalnine, ki bi jo zavarovalnica zavarovancu plačala na podlagi pogodbe o kasko zavarovanju in torej po kriterijih, ki jih priznava zavarovalnica.

Izrek

Ob reševanju pritožb zagovornika obtoženca in državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti pod točko II izreka spremeni tako, da se zoper obtoženca iz razloga po 4. točki 357.člena ZKP z a v r n e o b t o ž b a , da je napravil krivi listini z namenom, da bi se uporabili kot pravi in jih je nato tudi uporabil kot pravi, 1. s tem, da je dne 20.11.1992 na Zavarovalnici xxxx v Poslovni enoti yyyy, sklenil kasko zavarovanje po polici številka 025028 za osebni avto znamke Chrysler Baron Tip GTC Turbo, reg. št. LJ aaaa, na zavarovalni polici v rubriki "sklenitelj zavarovanja" ponaredil podpis B. D. in ga podpisal s priimkom, 2. da je dne 23.4.1993 v istih krajevnih okoliščinah kot pod točko II/1 na drugi strani obrazca prijava o poškodbi vozila - strojelomne škode Zavarovalnice xxxx v rubriki " zavarovanec" ponaredil podpis B. D. in ga podpisal s priimkom, nato pa tako zavarovalno polico kot obrazec prijava o poškodbi vozila - strojelomne škode uporabil, kot je le to opisano pod točko I, s čemer naj bi storil dve kaznivi dejanji ponarejanja listin po členu 256/I KZ; Stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremene proračun, II.

Pritožbi zagovornika obtoženca se ugodi in se izpodbijana sodba pod točko I izreka v odločbi o krivdi ter odločba o kazenski sankciji ter stroških kazenskega postopka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega pod točko I.izreka poskusa kaznivega dejanja goljufije po členu 217/II in I KZ v zvezi s členom 22 KZ in pod točko II/a in II/b izreka dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po členu 256/I KZ. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo za kaznivo dejanje pod točko I po členu 271/II KZ ob uporabi omilitvenih določil člena 42 tč.2 v zvezi s členom 43 tč.2 določilo kazen deset mesecev zapora, za kaznivi dejanji pod točkama II pa za vsako dva meseca zapora, ter mu določilo enotno kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Obtožencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo sta vložila pritožbi okrožna državna tožilka in obtoženčev zagovornik.

Državna tožilka se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala spremembo sodbe tako, da se obtožencu v pogojni obsodbi za kaznivo dejanje poskusa goljufije po členu 217/II KZ določi kazen brez uporabe omilitvenih določil in nato "izreče" višja enotna kazen ter določi daljša preizkusna doba.

Obtoženčev zagovornik je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge in predlagal ugoditev pritožbi tako, da se obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sejo senata je sodišče opravilo brez navzočnosti obtoženca in njegovega zagovornika, ki sta bila o seji obveščena (člen 378/IV ZKP).

Višja državna tožilka je predlagala spremembo sodbe po uradni dolžnosti tako, da se zoper obtoženca zavrne obtožba zaradi kaznivih dejanj ponarejanja listin ter zavrnitev pritožbe zagovornika kot neutemeljene ter ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke glede spremembe kazenske sankcije.

I: Preizkus sodbe po uradni dolžnosti (člen 383/I ZKP) je pokazal, da je v teku pritožbenega postopka kazenski pregon zoper obtoženca za kaznivi dejanji ponarejanja listin po členu 256/I KZ (pod točkama I/a in I/b izreka izpodbijane sodbe) absolutno zastaral zaradi poteka šestletnega zastaralnega roka (člen 111/I tč. 6 v zvezi s členom 112/VI KZ/94). Zato je sodišče druge stopnje po določilu prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo v tem delu po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtožbo za ti dve kaznivi dejanji iz razloga po 4. točki 357.člena ZKP zavrnilo.

Izrek o stroških kazenskega postopka v tem delu temelji na določbah člena 98/I ZKP v zvezi s členom 96/I ZKP.

II: Pritožba zagovornika v delu, ki se nanaša na krivdorek glede kaznivega dejanja poskusa goljufije (točka I.izreka sodbe sodišča prve stopnje) je utemeljena.

Kot izhaja iz razlogov sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov (zaslišanja delavcev v kamnolomu) ugotovilo, da naj bi bil avto Chrysler Baron (katerega dejanski lastnik je bil obtoženec) dne 22.4.1993 spuščen oziroma od zgoraj potisnjen na zgornjo etažo kamnoloma P... med 10.30 in 11. uro. Na podlagi tega ugotovljenega dejstva pa naj bi bil izpodbit zagovor obtoženca, da naj bi mu bil ta avto odvzet med 11 in 12.30 uro izpred lokala R... v Ljubljani. Neresničnost takšne trditve obtoženca ob ugotovljenih okoliščinah, da v avtu ni bilo mobitela ter da je bil ob najdbi avta v kamnolomu ugotovljeno, da je v ključavnici za vžig avtomobila ponarejen ključ iz mehke kovine in da naj bi obtoženec nekaj mesecev pred tem dogodkom tudi prijavil tatvino avta in na ime prejšnjega lastnika dobil izplačano odškodnino, naj bi zadoščalo za zaključek, da je obtoženec ob prijavi škode na zavarovalnici lažno navajal, da mu je bil avto ukraden.

Obtoženčev zagovornik takšne zaključke utemeljeno izpodbija. Ni sicer izključeno in obstajajo določeni indici, da je obtoženec poskušal priti do odškodnine na tak način, kot se mu očita. Toda sodišče bi obtoženca lahko spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa tkim.

zavarovalniške goljufije, če bi z gotovostjo obtožencu dokazalo bodisi, da je sam avto spustil v kamnolomu ali da je to po dogovoru z njim storila neka tretja oseba in na ta način avto uničila prav zato, da bi obtoženec izginotje avtomobila lažno prijavil in z namenom, da bi na takšen način lahko prišel do odškodnine iz naslova kasko zavarovanja. Ker sodišče prve stopnje teh odločilnih dejstev sploh ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožnik pa utemeljeno tudi navaja, da je bilo zmotno ugotovljeno tudi odločilno dejstvo - višina protipravne premoženjske koristi, ki naj bi bila v naklepu obtoženca. Od višine le te je namreč odvisna tudi pravna opredelitev obtoženčevega ravnanja. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam v obtožbi, da naj bi ta korist znašala 48.853 DEM (3.213.726,02 SIT) z 2% odbitno franšizo, ker naj bi bil tudi tak odškodninski zahtevek, ki ga je v imenu obtoženca poslal zavarovalnici odvetnik S. in ugotovilo, da je ta korist velika, ker presega 50 povprečnih plač v gospodarstvu aprila 1993. Takšno stališče ni pravilno, kar je obtoženčev zagovornik utemeljeno izpodbijal že tekom kazenskega postopka in tudi v pritožbi. Iz podatkov spisa in izvedenih dokazov izhaja, da zavarovalnica priznava odškodnino glede na vrednost avtomobila ob dnevu nezgodnega primera (od vrednosti novega avta se odšteje amortizacija glede na starost avtomobila). Kakšna je bila ta vrednost glede na starost avtomobila Chrysler Baron in ceno novega avtomobila, se je v postopku že ugotavljalo z izvedencem cenilcem (l.št. 87-91 - 26.086 DEM) kot tudi pri zavarovalnici z zaslišanjem prič in dopisom z dne 26.6.1998 (l.št. 179) izhaja, da bi bila v primeru tatvine avta izplačana odškodnina v višini 28.000 DEM, v kolikor pa bi bil avto ukraden in kasneje najden poškodovan, pa bi zavarovalnica izplačala razliko med vrednostjo avta pred poškodbo in vrednostjo rešenih delov - t.j. 2.400 DEM. Zato zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi bila premoženjska korist, ki naj bi si jo obtoženec poskušal pridobiti, velika, niso pravilni.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede poskusa kaznivega dejanja goljufije po členu 217/II in I KZ je tako utemeljena, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri ter o zadevi ponovno odločiti ter za svoje dokazne zaključke navesti sprejemljive in prepričljive razloge.