Jedro

Tožnica v obravnavani zadevi ne more varovati javne koristi ali svojega dejanskega interesa. Prav na varovanje slednjega pa se nanašajo njene tožbene navedbe, da bo po izgradnji objekta, ki sploh ni predmet obravnavanega gradbenega dovoljenja (trgovska centra), le stežka pridobila (civilnopravno) pravico za gradnjo priključka na obravnavani vročevod. Zgolj na podlagi lastništva zemljišča v predmetnem območju urejanja namreč take pravice ne varuje ne prostorski akt, ne gradbeni predpisi, ne druge pravne podlage, ki so glede na prvi odstavek 66. člena ZGO-1 relevantne za odločanje o gradbenem dovoljenju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo vročevoda na tam navedenih parcelah v k.o. ... in k.o. ... ter določila pogoje za to gradnjo. V obrazložitvi med drugim navaja, da tožničini zahtevi, da bi bili del gradbenega dovoljenja tudi priključki, ni mogoče ugoditi, saj za to ni pravne podlage.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da je bila odločba izdana ob upoštevanju vseh pogojev iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in po pravilno izvedenem postopku, zato tožničina pritožba že iz tega razloga ni mogla uspeti. Organ mora odločiti na podlagi dejanskega in pravnega stanja, ki velja v času odločanja, zato njenih ugovorov, ki se nanašajo na bodočo gradnjo stolpnice, ni bilo mogoče upoštevati. Upravni organ odloča o zahtevku stranke, investitor pa za gradnjo priključkov ni zaprosil, zato njihove gradnje ni mogoče odrediti, razen če bi bila za to podlaga v OPPN. Opozarja še, da je v projektu predvidena tudi možnost priključitve bodočega tožničinega objekta, kako bo pritožnica za gradnjo tega priključka pridobila pravico graditi, pa ni stvar obravnavanega postopka.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je lastnica zemljišča parc. št. 798/29 k.o. ..., kjer bo zgradila stolpnico. Zato je zanjo bistvenega pomena, da se investitorju z izpodbijano odločbo naloži tudi gradnja priključka vročevoda do meje navedene parcele. V nasprotnem primeru bo tožnici gradnja stolpnice onemogočena, saj po gradnji trgovskega centra, za potrebe katerega se vročevod sploh gradi, ne bo mogla izkazati pravice graditi na zemljišču, kjer se bo želela priklopiti na obstoječi vročevod. Izdaja gradbenega dovoljenja za stolpnico bo s tem onemogočena, predloženi projekti pa so pomanjkljivi, saj bi morali biti pripravljeni za potrebe celotnega območja. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da ni pravne podlage za zahtevo, da bi bili priključki del gradbenega dovoljenja, je lahko pravno formalno pravilna, vendar „je v dani situaciji ne more uporabiti, saj je seznanjen z dejstvom, da na območju urejanja, za katerega je izdal gradbeno dovoljenje, že obstajajo objekti in dejavnosti večih poslovnih subjektov ter da so (…) na tem področju predvidene nove investicije / izgradnja stolpnice“. Upravni organ bi zato moral paziti, da z izdajo gradbenega dovoljenja ne posega v pravice ostalih lastnikov nepremičnin na območju urejanja oziroma „ne poslabšuje njihovega obstoječega stanja“. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži tudi povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo meni, da tožnica ne navaja nobenih dejstev, glede katerih se ne bi argumentirano opredelila že prvostopenjski in drugostopenjski upravni organ. V bistvenem ponavlja razloge iz obeh upravnih odločb ter dodaja, da se obstoječe stanje navedene tožničine parcele ne bo v ničemer poslabšalo. Tožnica ne uveljavlja svojega pravnega, temveč zgolj dejanski interes. Tudi prizadeta stranka opozarja na to, da je predviden razcep glavnega vročevoda, ki bo omogočal priključitev morebitnega tožničinega objekta, s čimer je tožnica seznanjena. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, zahteva pa tudi vračilo stroškov upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi toženke, da v primeru, če česa takega ne predpisuje prostorski akt, tožnica, ki je v obravnavnem postopku sodelovala kot stranska udeleženka, nima pravne podlage za zahtevo, naj se z gradbenim dovoljenjem investitorju naloži, da mora zgraditi vročevodni priključek do meje njene parcele. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da v zadevi ni sporno, da je tožnica v postopku sodelovala kot stranska udeleženka na podlagi lastništva parcele št. 798/29 k.o. ..., ki se nahaja v isti prostorski enoti kot nameravana gradnja. To pomeni, da se je tožnica udeleževala postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki izvirajo iz tega lastništva in so neposredne osebne koristi, temelječe na zakonu ali drugem predpisu (43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Tožnica zato v obravnavani zadevi ne more varovati javne koristi ali svojega dejanskega interesa.

Prav na varovanje slednjega pa se nanašajo njene tožbene navedbe, da bo po izgradnji objekta, ki sploh ni predmet obravnavanega gradbenega dovoljenja (trgovskega centra), le stežka pridobila (civilnopravno) pravico za gradnjo priključka na obravnavani vročevod. Zgolj na podlagi lastništva zemljišča v predmetnem območju urejanja namreč take pravice ne varuje ne prostorski akt, ne gradbeni predpisi, ne druge pravne podlage, ki so glede na prvi odstavek 66. člena ZGO-1 relevantne za odločanje o gradbenem dovoljenju. Da je odločitev toženke „pravno formalno“ pravilna, nenazadnje v tožbi navaja tudi sama tožnica, sodišče pa dodaja, da glede na povedano s prej povzetimi navedbami, ki se nanašajo na zaščito njene dejanske in ne pravne koristi, ne more vplivati na izdano gradbeno dovoljenje.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranki nista navedli novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo v upravnem sporu in bi bili pomembni za odločitev, je odločilo brez glavne obravnave, na seji (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).