Jedro

Darovalec A.A. je umrl 6. 8. 2010, skoraj pet let po sklenitvi darilne pogodbe. Terjatev do Banke tako ni mogla biti del njegove zapuščine, saj je že pred njegovo smrtjo z darilno pogodbo prešla na tožnika.

Tožnikova trditev, da ne drži, da ni evidentiral darilne pogodbe je tako pavšalna, da je sodišče ne more preizkusiti, tožbene navedbe v tem delu pa so posledično neutemeljene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad (v nadaljevanju toženka) na podlagi tretjega odstavka 6. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) odločil, da se zahteva tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi je toženka navedla, da je tožnik vložil zahtevo za verifikacijo za devizno knjižico št. ..., katere imetnik na dan 31. 12. 1991 je bil A.A.. Zahtevi za verifikacijo je priložil kopijo darilne pogodbe z dne 19. 8. 2005, sklenjene med A.A. kot darovalcem ter tožnikom kot obdarjencem. Na podlagi te pogodbe naj bi tožnik prejel v last sredstva na devizni knjižici Ljubljanske banke d.d. (v nadaljevanju Banka), konto št. ..., v višini 7.604,92 DEM, kar predstavlja stanje devizne vloge na dan 31. 12. 1991. Na poziv tožene stranke, naj pošlje potrdilo o evidentiranju darilne pogodbe pri Banki, Glavni podružnici Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo), je tožnik navedel, da je A.A. 5. 8. 2010 umrl in da zapuščinski postopek še ni zaključen. Zaprosil je za prekinitev postopka do zaključka zapuščinskega postopka in navedel, da ni edini dedič pokojnega imetnika devizne vloge. Na poziv tožene stranke, naj predloži dokazila o teku zapuščinskega postopka, je tožnik predložil izpis iz matičnega registra umrlih za pokojnega A.A.. Tožena stranka je na podlagi podatkov, ki jih je v postopku predložil tožnik in na podlagi podatkov, pridobljenih od Banke, ugotovila, da darilna pogodba z dne 19. 8. 2005 ni bila evidentirana pri Glavni podružnici Sarajevo. Tožnik tako ni izkazal, da je izpolnil ali poskušal izpolniti pogoj iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP, ki določa, da je fizična oseba, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge od upravičenca na podlagi veljavnega pravnega posla, upravičena uveljavljati zahtevo za verifikacijo po tem zakonu le, če je njena pridobitev terjatve evidentirana pri Glavni podružnici Sarajevo oziroma Glavni podružnici Zagreb do 1. decembra 2015. Tožena stranka je iz tega razloga tožnikovo zahtevo za verifikacijo stare devizne vloge zavrnila.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je toženi stranki 17. 7. 2019 sporočil, da po pokojnem A.A. teče zapuščinski postopek in da bo po njegovem zaključku toženi stranki predložil sklep o dedovanju. Tožena stranka postopka ni prekinila, temveč je tožnikov zahtevek zavrgla, ker tožnik ni evidentiral svoje pogodbe o dosmrtnem preživljanju (sic), kar ne drži. V nadaljevanju je tožnik navedel, da je 11. člen ZNISESČP v nasprotju s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 6064/08, z dne 16. julija 2016 (v nadaljevanju sodba v zadevi Ališić), saj v skladu z Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju OZ) terjatve zastarajo v petih letih, kar očitno velja le za slovenske varčevalce, za varčevalce iz Bosne in Hercegovine pa je ta rok dve leti. Nadalje navaja, da je bila Republika Slovenija neupravičeno obogatena na tožnikov račun, zato bi moralo sodišče njegovemu zahtevku ugoditi že na podlagi 190. člena OZ. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in razsodi, da je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki neizplačano staro devizno vlogo v višini 4.012,93 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. januarja 1992 do 31. decembra 1992 po letni obrestni meri 6 %, od 1. januarja 1993 do 31. decembra 2015 po letni obrestni meri 1,79 %, od januarja 2016 do izplačila pa po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč, objavljeni v mesečnem biltenu Banke Slovenije. Podredno sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izdati informativni izračun neizplačane stare devizne vloge, ki vsebuje znesek neizplačane stare devizne vloge v višini 4.012,93 EUR s pripadajočimi obrestmi, kot jih določa ZNISESČP. 3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v upravnem postopku ni predložil nikakršnega dokazila glede evidentiranja prenosa stare devizne vloge v skladu z določili ZNISESČP. Tako ni izkazal, da bi darilno pogodbo, na podlagi katere naj bi postal lastnik stare devizne vloge št. ..., evidentiral ali vsaj poskušal evidentirati v smislu tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP. Ob tem tožena stranka poudarja, da so bili pogoji za vlaganje zahtev za verifikacijo na podlagi ZNISESČP od Javnega poziva za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 81/15 z dne 30. 10. 2015, ki je bil kot javna objava narejen tudi v bosanskem jeziku v več javnih glasilih, znani in dostopni vsem varčevalcem. V zvezi s tožbenimi navedbami o neustavnosti 11. člena ZNISESČP tožena stranka navaja, da ta določba z obravnavano zadevo nima nikakršne vsebinske povezave in da so navedbe glede diskriminacije bosanskih varčevalcev neutemeljene, saj ZNISESČP ne razlikuje varčevalcev glede na njihovo državljanstvo, temveč le glede na to, pri kateri glavni podružnici Banke (Ljubljana ali Sarajevo) je imel varčevalec staro devizno vlogo. ZNISESČP naj bi bil poleg tega »lex specialis« glede na določila OZ, zato roka iz 11. člena ZNISESČP ni mogoče primerjati s splošnim zastaralnim rokom. Tožnik tudi ni z ničemer izkazal, da bi bilo izvajanje ZNISESČP v praksi nemogoče ali znatno oteženo, saj je tožena stranka vsebinsko odločila že o več kot deset tisoč pravočasnih zahtevah za verifikacijo. V zvezi z navedbami o neupravičeni obogatitvi tožena stranka navaja, da so te neutemeljene, saj tožena stranka iz tega naslova ni prejela nikakršnih sredstev od Banke, Glavne podružnice Sarajevo. Tožnik poleg tega tudi v tožbi ni navedel nobene utemeljitve, zakaj prenosa ni evidentiral do 1. 12. 2015, in ni navedel, da ni bil seznanjem s tem, da je prenos terjatve iz naslova stare devizne vloge treba evidentirati. Tožena stranka navaja še, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje nesporno, da je A.A. v zvezi s svojo staro devizno vlogo št. ... s tožnikom sklenil darilno pogodbo, iz katere je jasno razviden namen, da želi tožniku podariti vsa sredstva iz te vloge. Nobeno drugo predloženo dokazilo ne izkazuje, da bi bil ta pravni posel neveljaven, zato tudi tožena stranka ni imela razloga, da bi podvomila v njegovo veljavnost. Glede na to, da je A.A. s sklenitvijo darilne pogodbe že za časa svojega življenja veljavno in v celoti razpolagal s predmetno staro devizno vlogo, ta ni mogla biti predmet zapuščine. Dejstvo, da je v sklepu o dedovanju št. O.N. br. 175/2019 z dne 19. 9. 2019 navedeno, da naj bi tožnik po zapustniku podedoval vse njegovo premoženje, vključno s staro devizno vlogo št. ..., ne more biti pravno relevantno, saj je očitno, da je bil tak sklep izdan, ker tožnik v zapuščinskem postopku sodišču oz. notarju ni predložil darilne pogodbe. Sklepno tožena stranka navaja, da je ESČP že obravnavalo mehanizem, ki ga je za namen izvršitve sodbe v zadevi Ališić vzpostavila Slovenija in je v zadevah Vehbija Hodžić proti Sloveniji in Stojan Zeljković proti Sloveniji v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČŠ in sheme za poplačilo varčevalcev, tudi z vidika verifikacijskega postopka.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 7. 7. 2020 navaja, da je ZNISESČP v očitnem nasprotju z sodbo v zadevi Ališić in da je dolžnost vseh organov v Republiki Sloveniji, da navedeno sodbo spoštujejo in izvršijo. Pogoji, ki so za bosanske varčevalce določeni v ZNISESČP, naj bi bili nemogoči in neprimerni, tožena stranka pa se sklicevanjem na formalna pravila, ki jih je sprejela samo zato, da bi onemogočila vračilo denarja varčevalce, poskuša izogniti obveznosti, ki ji jo je naložilo ESČP. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

7. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi tožene stranke, da je tožnik staro devizno vlogo pridobil na podlagi darilne pogodbe z dne 19. 8. 2005, ki pa je ni evidentiral pri Banki, Glavni podružnici Sarajevo. Tako ni izpolnil pogoja iz tretjega odstavka 6. člena ZISESČP, ki določa, da je fizična oseba, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge od upravičenca iz prejšnjih odstavkov tega člena na podlagi veljavnega pravnega posla, upravičena uveljavljati zahtevo za verifikacijo po tem zakonu le, če je njena pridobitev terjatve evidentirana pri Glavni podružnici Sarajevo oziroma Glavni podružnici Zagreb do 1. decembra 2015. 8. Tožnik odločitev izpodbija z utemeljitvijo, da bi morala tožena stranka po tem, ko jo je tožnik obvestil, da je njegov oče umrl in da po njem teče zapuščinski postopek, upravni postopek prekiniti in počakati na zaključek zapuščinskega postopka. Te navedbe so neutemeljene.

9. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zahtevi za verifikacijo predložil kopijo darilne pogodbe, sklenjene dne 19. 8. 2005 med A.A. (ki je bil, kot izhaja darilne pogodbe, tožnikov oče) kot darovalcem ter tožnikom kot obdarjencem. Predmet darilne pogodbe je celotna darovalčeva terjatev do Banke iz devizne varčevalne knjižice ..., konto banke ... . Kot v odgovoru na tožbo pravilno navaja tožena stranka, je s sklenitvijo darilne pogodbe imetnik te terjatve postal tožnik. Sodišče dodaja, da je do prenosa terjatve prišlo že s samo sklenitvijo pogodbe, saj, če med strankama ni dogovorjeno drugače (in takšnega dogovora darilna pogodba v obravnavani zadevi ne vsebuje), terjatev preide na prevzemnika terjatve v trenutku, ko je sklenjena pogodba o prenosu terjatve1. Terjatev je torej 19. 8. 2005 prešla iz premoženja darovalca, A.A., v premoženje obdarjenca, tožnika. darovalec, A.A., je umrl 6. 8. 2010 (ta datum izhaja iz izpiska iz matičnega registra umrlih, tožnik je sicer v postopku pred toženo stranko navedel datum 5. 8. 2010), skoraj pet let po sklenitvi darilne pogodbe. Terjatev do Banke tako ni mogla biti del njegove zapuščine, saj je že pred njegovo smrtjo z darilno pogodbo prešla na tožnika. Ta zaključek bi bil napačen le v primeru, če bi obstajale okoliščine, zaradi katerih predmetna darilna pogodba ne bi imela pravnih učinkov ali če bi A.A. po sklenitvi darilne pogodbe terjatev pridobil nazaj. Takšnih okoliščin pa tožnik v postopku pred toženo stranko ni navedel, niti jih ne navaja v tožbi. Glede na navedeno je bila po presoji sodišča odločitev tožene stranke, da ne počaka do zaključka zapuščinskega postopka po pokojnem A.A., pravilna.

10. Dejstvo, da so v sklepu o dedovanju z dne 19. 9. 2019 kot del zapuščine A.A. navedena tudi denarna sredstva na varčevalni knjižici št. ... pri Banki, na zaključek o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ne vpliva. Tožnik je namreč toženi stranki sam predložil darilno pogodbo, iz katere izhaja, da je terjatev proti Banki leta 2005 prenehala biti del premoženja pokojnega A.A., v dopisu toženi stranki z dne 17. 7. 2019, v katerem je predlagal prekinitev postopka do zaključka zapuščinskega postopka, pa ni pojasnil, zakaj naj bi bil ta postopek relevanten za odločitev o verifikaciji njegove stare devizne vloge. Glede na to, da je tožnik 19. 8. 2005 postal imetnik terjatve do Banke, se okoliščine, ki bi povzročile, da bi terjatev prešla nazaj na A.A., ne bi mogle zgoditi brez njegove vednosti. Poleg tega je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je očitno, da je bil tak sklep izdan, ker tožnik v zapuščinskem postopku sodišču oz. notarju predmetne darilne pogodbe ni predložil. Najkasneje ob prejemu odgovora na tožbo je tako na tožnika prešlo trditveno breme, da pojasni, kako naj bi terjatev do Banke pred smrtjo A.A. postala del pokojnikovega premoženja. Tega tožnik ni storil, saj se v pripravljalni vlogi, s katero je odgovoril na odgovor toženke na tožbo, na te trditve sploh ni odzval. Po presoji sodišča je tako pravilna ugotovitev tožene stranke, da je tožnik terjatev do Banke pridobil z darilno pogodbo (in ne na podlagi dedovanja).

11. Tožnik je v tožbi nadalje navedel, da: »tožena stranka namesto, da bi prekinila postopek in počakala do končanja in pravnomočnosti postopka pred sodiščem v BiH in izdajo notarskega sporazuma, je zahtevek tožnika zavrgla iz popolnoma drugega razloga, to je ker tožeča stranka ni evidentirala pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kar seveda ne drži«. Iz navedenega ni povsem jasno, ali je tožnik z besedno zvezo »kar seveda ne drži« želel povedati, da ni res, da ni evidentiral pogodbe o dosmrtnem preživljanju (pravilno: darilne pogodbe, op. sodišča) ali da ni prav, da je tožena stranka tožnikov zahtevek zavrgla (pravilno: zavrnila, op. sodišča), ne da bi počakala do konca zapuščinskega postopka po A.A.. Tudi če je tožnik s tem želel povedati, da je darilno pogodbo ustrezno evidentiral, pa je ta navedba neutemeljena. Tožnik namreč v zvezi s tem ni navedel ničesar več, niti ni predlagal nobenega dokaza za trditev o evidentiranju. Tudi v upravnem postopku je v odzivu na poziv tožene stranke, naj se opredeli do ugotovitve, da predmetne darilne pogodbe do dne 1. 12. 2015 ni evidentiral pri Banki, navedel zgolj, da prosi za prekinitev postopka do zaključka zapuščinskega postopka. Tožnikova trditev, da ne drži, da ni evidentiral darilne pogodbe, je torej tako pavšalna, da je sodišče ne more preizkusiti, tožbene navedbe v tem delu pa so posledično neutemeljene.

12. Na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe prav tako ne morejo vplivati navedbe o tem, da je 11. člen ZNISESČP v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, Ustavo Republike Slovenije in sodbo ESČP v zadevi Ališić. Ta člen namreč v izpodbijani odločbi ni bil uporabljen, saj je tožnik zahtevo za verifikacijo stare devizne vloge vložil 30. 11. 2017, torej pred iztekom roka, določenega v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP. 13. Po presoji sodišča je prav tako neutemeljena navedba, da bi bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi tudi iz razloga neupravičene obogatitve, saj naj bi bila Republika Slovenije obogatena na račun tožnika. Sredstva iz deviznih vlog je namreč prejela Banka in ne tožena stranka. Tožena stranka niti ni bila stranka pogodb, sklenjenih med Banko in varčevalci, njena odgovornosti za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog pa izhaja iz zakona, t.j. ZNISESČP. Pravna podlaga za obveznost tožene stranke za izpolnitev obveznosti Banke je zato podana le tedaj, kadar so izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje ZNISESČP. 14. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je ZNISESČP v očitnem nasprotju z sodbo v zadevi Ališić, ker so pogoji, ki so za bosanske varčevalce določeni v ZNISESČP, nemogoči in neprimerni, sodišče pojasnjuje, da je ESČP že obravnavalo mehanizem, ki ga je za namene izvršitve sodbe z ZNISESČP vzpostavila Republika Slovenija. Kot izhaja iz sklepa z dne 27. 4. 2017 v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji, št. 3461/08, je ESČP v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačila varčevalcev, tudi z vidika vprašanja, ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz sodbe v zadevi Ališić, in skladnost ZNISESČP z navedeno sodbo.

15. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

17. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena, saj dejansko stanje med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Izpodbijana odločba namreč temelji na ugotovitvi, da je tožnik terjatev do Banke pridobil na podlagi darilne pogodbe z dne 19. 8. 2005, ki je ni do 1. 12. 2015 evidentiral pri Glavni podružnici Sarajevo, tožnik pa v tem upravnem sporu ni zatrjeval dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da katera od prej navedenih ugotovitev tožene stranke ni pravilna.

1 Glej Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, redaktorja Miha Juhart in Nina Plavšak, GV založba, Ljubljana, 2003, 2.knjiga, stran 582.