Jedro

ZIZ verodostojne listine taksativno našteva. Za fakturo se šteje tudi obračun obresti. V izvršilnem postopku ima verodostojna listina funkcijo dokazila, in sicer dokazila s tako visoko stopnjo dokazne verjetnosti, da izvršilno sodišče nima pooblastila, preverjati resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje. To pooblastilo pridobi šele pravdno sodišče v primeru dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 189631/2009 z dne 16. 12. 2009, v veljavi v nerazveljavljenem delu, in sicer tako v naložitvenem delu glede glavne stvari kot tudi v delu glede stroškov, in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 270,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo sta pritožbo vložili toženi stranki. Iz vsebine pritožbe smiselno izhaja, da uveljavljata pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Na pritožbo toženih strank tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za postopek v sporu majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve v pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva v reševanje odstopi senatu.

6. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (tj. na dejstva, ki jih je ugotovilo kot dokazana, kakor tudi na dejstva, ki jih ni ugotovilo kot dokazana). V skladu s prvim odstavkom 358. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (2. odstavek 458. člena ZPP).

7. Tožeča stranka kot upravnik v predmetnem postopku vtožuje plačilo stroškov upravljanja od toženih strank kot pravnih naslednic lastnika stanovanja in parkirnega mesta (M., d. o. o.) na naslovu H. 8. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji, so naslednje: - da je tožeča stranka upravnik večstanovanjske stavbe na H., v kateri je tožena stranka etažni lastnik stanovanja 10.E in parkirnega mesta; - da sta na podlagi prodajne pogodbe M. K. in T. K. stanovanje s parkirnim mestom prodala družbi M., d. o. o. (prvotno toženi stranki, katere družbenika sta bila sedaj toženi stranki), ki pa lastninske pravice kljub izstavljenem zemljiškoknjižnem dovolilu z dne 29. 12. 2003 (notarsko overjeno) nista vpisala v zemljiško knjigo; - da je drugo tožena stranka tožečo stranko o spremembi lastništva obvestila in jo pozvala, naj račune izstavlja na ime kupca, tj. družbo M., d. o. o.; - da je tožeča stranka račune dobaviteljev poravnavala iz lastnih sredstev; - da pogodba o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki prostorov na H. ni bila sklenjena.

Sodišče prve stopnje je za vsako posamezno postavko vtoževanih stroškov pojasnilo tudi ključ delitve.

9. Tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v obravnavani pritožbi toženi stranki razlogujeta, da so zaradi neobstoja sporazuma o delitvi stroškov med lastniki 22 stanovanj na H., vsi računi, navedeni v predlogu za dovolitev izvršbe z dne 15. 12. 2009, brez pravnega temelja, kot takšni pa niso verodostojne listine.

10. Izvršba za izterjavo denarne terjatve se dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve. Verodostojna listina je v smislu tega zakona faktura, menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena zasebna listina in listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine. Za fakturo se šteje tudi obračun obresti (23. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (1), v nadaljevanju ZIZ).

11. ZIZ verodostojne listine torej taksativno našteva. Ker pa je po uveljavljenem stališču sodne prakse faktura (v smislu predhodno citirane določbe) račun, ki ga upnik izstavi dolžniku za izročeno blago ali opravljeno storitev (2), toženi stranki z navedenim ugovorom (tudi) v pritožbenem postopku ne moreta uspeti. Utemeljenost izstavitve računov, navedenih v predlogu za dovolitev izvršbe, na kvaliteto listine kot verodostojne listine (ki jo torej podeljuje zakon sam) namreč nima vpliva. V izvršilnem postopku ima verodostojna listina funkcijo dokazila (Pravno mnenje občne seje VS RS z dne 16. 6. 1998, Pravna mnenja št. 1/98), in sicer dokazila s tako visoko stopnjo dokazne verjetnosti, da izvršilno sodišče nima pooblastila, preverjati resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje. To pooblastilo pridobi šele pravdno sodišče v primeru dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi. Računi, navedeni v predlogu za dovolitev izvršbe z dne 15. 12. 2009 (do vložitve ugovora), zato glede njihovega dokaznega pomena učinkujejo enako kot javne listine, za katere velja, da dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa ( 1. odstavek 224. člena ZPP). O resničnosti tistega, kar se v njih potrjuje (oziroma utemeljenosti tožbenega zahtevka), pa je v obravnavanem sporu odločalo sodišče prve stopnje in tožbenemu zahtevku ugodilo. Ustrezno materialno pravno podlago (tako glede temelja kot tudi glede višine vtoževanega zahtevka) je sodišče prve stopnje namreč našlo v samem zakonu.

12. Pritožba tako neutemeljeno izpostavlja, da tožeča stranka nikoli ni dobila soglasja oziroma da vse do danes ni bila sklenjena Pogodba o medsebojnih (finančnih) razmerjih med vsemi 22 lastniki stanovanj v objektu na H. Sodišče prve stopnje odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka namreč ni sprejelo na podlagi ugotovitve, da je takšen dogovor bil sklenjen. Nasprotno, iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da pogodba o medsebojnih razmerjih, s katero lastniki uredijo delitev stroškov v večstanovanjski stavbi, ni bila sklenjena.

13. Podlago tožbenemu zahtevku predstavlja 190. člen Obligacijskega zakonika (3) ( v nadaljevanju OZ), ki, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, predstavlja ureditev položaja, ko je bila ena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo druge stranke. Prikrajšanje tožeče stranke predstavlja plačilo dobaviteljem iz lastnih sredstev, obogatitev tožene pa koriščenje dobav (toplote, vode, elektrike ...) brez ustrezne odmene oziroma plačila. Ob ugotovitvi (ki ne more biti predmet pritožbenega izpodbijanja), na kakšen način je tožeča stranka delila stroške (in je jasno razviden iz 10. in 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), pa je ob upoštevanju določb 30. in 182. člena SZ-1 (4) ter 22. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (5) pravilen tudi zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka po njegovi višini.

14. Pri tem pa na pravilnost odločitve, kakršna izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ne more vplivati niti sklicevanje toženih strank na ustavno zajamčene pravice do gospodarjenja z lastnino. Naloga države je, da zagotovi uživanje lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, na stanovanjskem področju pa je njena intervencija potrebna tudi zaradi zagotavljanja primernih pogojev za zadovoljevanje stanovanjskih potreb (67. in 78. člen Ustave). SZ-1 zato vsebuje določbo 30. člena, ki zagotavlja ohranjanje vrednosti stanovanjskih enot in njihovo uporabnost, saj določa merila za delitev stroškov upravljanja (tudi) za primer, ko pogodba o medsebojnih razmerjih ni sklenjena oziroma ne določa drugače. To pa je v interesu lastnikov etažnih enot. 15. Pritožbene navedbe o tem, kako bi tožeča stranka (veljavno) pridobila pravico za vpis v register upravnikov pri MOL (in s tem pravne osnove za obračunavanje stroškov), da sta toženi stranki poskušali pridobiti pogodbo o medsebojni delitvi stroškov že od leta 1997, da je v seznamu etažnih lastnikov natančno izračunano solastništvo lastnikov 22 stanovanj in v zvezi s tem zatrjevane manipulacije v zvezi z obračunavanjem obratovalnih stroškov s strani tožeče stranke (da sta začela dobivati račune, na katerih se je število stanovanj zmanjšalo na 20, površina stanovanj pa povečala na 2.113,56 m2, da je v obdobju, na katerega se nanaša predmetni spor, tožeča stranka delila stroške med 19 stanovanj itd.) ter pritožbi predloženi dokazi pa so skladno z določbo 337. člena ZPP prepozni, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Toženi stranki namreč nista navedli razlogov, zakaj navedb in dokazov nista mogli brez svoje krivde podati oziroma predložiti pravočasno.

16. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 121/07, 45/08 - ZArbit, 37/08 - ZST-1, 28/09, 51/10, 26/11, 14/12 in 17/13 - Odl. US.

(2) VSL sklep III Cp 1293/2001. (3) Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

(4) Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače, razen stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe. Za plačilo stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe, se upoštevajo merila, ki jih predpiše minister s pravilnikom iz 9. člena tega zakona, pri čemer se kot merilo za razdelitev plačila teh stroškov upošteva število posameznih delov, površina posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela (1. odstavek 30. člena SZ-1). Do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih se solastniški deleži določijo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini (1. odstavek 182. člena SZ-1).

(5) Uradni list RS, št. 60/09, 87/11 in 85/13.