Jedro

Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. Pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ je treba razumeti ožje, in sicer, da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.

Tožena stranka tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na njih oprla svojo odločbo. V postopku do izdaje izpodbijanega akta bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o tem, zakaj so bile nekatere njegove izjave na osebnem razgovoru drugačne kot pri podaji prošnje, kot tudi do tistih okoliščin, ki jih je tožena stranka ocenila kot malo verjetne.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-495/2016/23 (1313-38) z dne 13. 2. 2017 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za notranje zadeve v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi povzema tožnikove navedbe, ki jih je podal ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu ter njegovo izpovedbo na osebnem razgovoru. Prošnjo tožnik utemeljuje s strahom pred preganjanjem zaradi svoje sunitske veroizpovedi, kot primarni razlog pa navaja sodelovanje na demonstracijah, zaradi česar je prejel grozilno pismo šiitske milice, s katerim je bil posvarjen, naj se ne udeležuje demonstracij, sicer mu grozi smrt. Toženi stranki je predložil fotografijo grozilnega pisma z nabojem in večje število drugih fotografij, in sicer 23 fotografij demonstracij v Basri, brez navedbe, kdo in kje jih je posnel, oziroma od koga jih je tožnik prejel. Po ugotovitvi tožene stranke je nekaj izmed predloženih fotografij dosegljivih na svetovnem spletu, kot sestavni del člankov o raznih dogodkih, ki niso povezani s tožnikovimi razlogi, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, pač pa gre za članke starejšega datuma, in sicer za članek iz leta 2013, ki govori o demonstracijah zaradi izpadov električne energije; drugi članek iz leta 2012 poroča o protivladnih demonstracijah v celotnem Iraku, tretji članek iz leta 2011 pa se nanaša na napad na iraškega novinarja, ki je poročal o protestih, medtem ko tožnik sam navaja, da se demonstracij pred letom 2014 zaradi svoje mladosti sploh ni udeleževal. Tožena stranka kot nerelevantno označuje fotografijo iz decembra 2015 v članku, ki se nanaša na proteste zoper turško vojsko na severu države, saj tožnik prihaja iz območja na jugu Iraka. Po oceni tožene stranke z navedenimi fotografijami tožniku ni uspelo dokazati obstoja razlogov, zaradi katerih bi naj zapustil izvorno državo, ker iz samih fotografij ni razvidno, kdaj in kje so nastale, niti za katere demonstracije naj bi šlo, poleg tega pa tudi tožnika sploh ni na navedenih fotografijah. Po oceni tožene stranke so tožnikove navedbe na osebnem razgovoru, da so bile največje demonstracije leta 2015, v neskladju z vsebino omenjenih člankov, iz katerih izhaja, da so demonstracije na jugu Iraka izbruhnile že leta 2011 zaradi splošno slabih življenjskih razmer in neredne dobave električne energije ter pitne vode, medtem ko je tožnik navajal drugačne razloge za demonstracije, in sicer zahteve za svobodo in enakopravnost med ljudmi oziroma človekove pravice ter ločitev vere od politike. Po oceni tožene stranke zato tožnik s predloženo dokumentacijo ni izkazal zatrjevanih dejanj preganjanja. Ker ni predložil tudi nobenih drugih ustreznih listinskih dokazil glede zatrjevanega preganjanja v izvorni državi je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 21. člena ZMZ-1, ob upoštevanju tam navedenih pogojev zaključila, da je tožnik na vprašanja uradne osebe sicer odgovarjal dokaj tekoče, vendar je bil neprepričljiv oziroma negotov, ko so mu bila predočena neskladja med njegovimi izjavami ob vložitvi prošnje oziroma na osebnem razgovoru.

2. Kar zadeva oceno, ali se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje pa tožena stranka poudarja, da ni mogoče spregledati, da je v izpovedi tožnika prišlo do določenih nasprotij, oziroma, da je nekatere izjave pojasnil nezadostno in zmedeno. V zvezi s svojim pozivom tožniku, da naj tudi sam predloži kakršnekoli dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v postavljenem roku predložil zgolj sliko grozilnega pisma z nabojem in navedel, da izvirnik težko predloži, saj naj bi bilo to nevarno, zaradi nadzorovanja pošte v Iraku. Toženi stranki se, zaradi odsotnosti originala omenjenega pisma, ki bi ga bilo mogoče forenzično pregledati in ugotoviti njegovo pristnost, ter ob dejstvu, da iz pisma ni razviden ne pošiljatelj in tudi ne datum njegovega nastanka, zato poraja utemeljen dvom v njegovo verodostojnost oziroma resničnost, pri čemer izpostavlja določilo 2. odstavka 21. člena ZMZ. Ta določa, da mora prosilec predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, do konca osebnega razgovora oziroma v roku, ki mu ga na osebnem razgovoru postavi uradna oseba. Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik omenjeno fotografijo pisma poslal dva dni po koncu osebnega razgovora, četudi se z uradno osebo ni dogovoril o morebitnem podaljšanju roka za dostavo fotografij, ampak mu je bil navedeni rok postavljen zgolj za predložitev fotografij v zvezi z njegovo lepotno operacijo. Zato vse predložene fotografije tožena stranka obravnavana kot prepozno predložena dokazila.

3. Nadalje še navaja, da tožnik vse do izdaje odločbe ni predložil nobenega vabila na demonstracije, čeprav je navedel, da je sodeloval pri osveščanju ljudi o demonstracijah. Zato se toženi stranki ne zdi verjetno, da tožnik ne bi več razpolagal s temi vabili vsaj v elektronski obliki ali da bi si lahko priskrbel vsaj fotokopije oziroma fotografije le-teh in s tem podkrepil svoje navedbe v zvezi z demonstracijami. Po oceni tožene stranke je tožnik imel na razpolago dovolj časa, da bi priskrbel več dokazil, s katerimi bi podprl izjave o sodelovanju na demonstracijah. V zvezi z navedbo, da je bil nekoč med deljenjem letakov za demonstracije odpeljan za vojaško vozilo, kjer so vojaki z njim fizično obračunali in mu prepovedali, da bi bil še naprej aktiven v zvezi z demonstracijami, tožena stranka meni, da je tožnik le skopo, pavšalno in neprepričljivo odgovarjal na vprašanja o navedenih dogodkih v povezavi z ogroženostjo s strani vojske. Ker gre za enkratni dogodek, ki očitno tudi ni bistveno vplival na njegovo življenje, saj ni utrpel kakršnih koli poškodb, niti ni iskal zdravniške pomoči, niti ni dogodka izpostavil na način, da je zaradi tega odšel iz Iraka, pač pa je tudi po tem dogodku še nadalje živel v Iraku, ga tožena stranka ocenjuje za nepomembnega za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po določbah ZMZ-1. Glede na navedeno tožena stranka meni, da bi se tožnik pri utemeljevanju svoje prošnje lahko bolj potrudil pri pridobivanju dokazov in zato tudi meni, da se tožnik ni kar najbolj potrdil za utemeljitev prošnje. Nadalje ugotavlja, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti ustreznih dokazov, saj v zvezi z njegovimi navedbami glede pridobivanja pisma z nabojem tožena stranka meni, da je sicer povsem možno, da varnostne službe preverjajo pošto, vendar dvomi, da je pregledana prav vsaka pošiljka vsakega posameznega državljana. Zaradi povedanega je po mnenju tožene stranke neprepričljiv razlog, zakaj tožnik ne more pridobiti navedenega grozilnega pisma iz Iraka. Po stališču tožene stranke je obenem utemeljen tudi dvom v tožnikovo zgodbo v delu, kjer navaja, da se po obisku šiitske milice na njegovem domu tja ni več vračal, tako da tudi navedenega grozilnega pisma v originalu sam tožnik ni videl, saj je to dejstvo navedel šele na osebnem razgovoru, ne pa tudi ob podaji prošnje. Omenjeno pismo je navedel šele na posebno zaključno vprašanje uradne osebe, če želi dodati še kaj, česar ni povedal, pa meni, da je pomembno za sam postopek. Zato se zdi toženi stranki izjemno nenavadno, da ni tožnik ne ob podaji prošnje, niti na osebnem razgovoru, sam izpostavil in natančno opisal dogodka o prejemu tega pisma z grožnjo s smrtjo. Če bi bila grožnja s smrtjo resnična in neposredna, bi po mnenju tožene stranke tožnik o njej nedvomno spregovoril sam od sebe, zato se ji poraja dvom o resničnosti dogodkov, oziroma o obstoju pisma.

4. Glede na tožnikov opis njegove poti iz izvorne države najprej z letalom v Turčijo, od tam z ladjo v Grčijo, nato pa preko Makedonije v več držav, v katerih bi prav tako kot v Republiki Sloveniji lahko zaprosil za mednarodno zaščito, pa tega ni storil, in ob dejstvu, da je na posebno vprašanje izpovedal zgolj to, da je potoval v „begunskem valu“ ob spodbujanju, da naj gredo naprej, tožnika pa so nato v Avstriji zavrnili, to po mnenju tožene stranke še ne pomeni, da na poti v nobeni izmed držav, ki jih je prečkal, ni imel stika z uradnimi osebami. Po ugotovitvi, da je ob podaji prošnje tožnik navedel, da si je želel v Nemčijo, ker jim je bilo pred tem rečeno, da lahko zaprosijo za mednarodno zaščito le v Nemčiji ali Avstriji, na osebnem razgovoru pa je izpovedal, da je zaprosil za mednarodno zaščito, ker mu ni preostalo nič drugega, kot da za mednarodno zaščito zaprosi v Republiki Sloveniji, je za toženo stranko evidentno, da tožnik ni imel namena, da zaprosi za zaščito v prvi zanj varni državi, ampak v državi, ki si jo je sam izbral, to je v Nemčiji. Tako ob upoštevanju okoliščin njegovega vstopa na ozemlje Evropske Unije ter Republike Slovenije tožena stranka zaključuje, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. Nadalje v zvezi s presojo notranje skladnosti izjav tožnika glede razlogov, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru tožena stranka meni, da obstajajo razlogi, ki vzbujajo dvom v njihovo resničnost, saj se izjave tožnika na nekaterih mestih razlikujejo, tožnik pa ugotovljenih nejasnosti ni uspel zadovoljivo pojasniti. Zato posledično ni bila ugotovljena njegova notranja verodostojnost. Ob analiziranju tožnikovih navedb ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru glede stikov z družinskimi člani ter glede obiskov šiitske milice na tožnikovem domu in glede nakupa letalske vozovnice za odhod iz Iraka, ki se po ugotovitvah tožene stranke medsebojno bistveno razlikujejo, oziroma so si nasprotujoče, na tej podlagi zaključuje, da tožnikova družina očitno nima težav zaradi njegovega odhoda in ker ga išče šiitska milica, zato tudi izjavam tožnika po oceni tožene stranke ni mogoče verjeti, njegova pojasnila pa se ji ne zdijo prepričljiva in se ji zato poraja dvom glede resničnosti dogodkov, povezanih s tožnikovim odhodom iz države.

5. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema ugotovitve, ki izhajajo iz informacij o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik po svojih pooblaščencih in informacij, ki jih je pridobila sama tožena stranka, na podlagi katerih je opravila presojo, ali so izjave tožnika, s katerimi utemeljuje prošnjo, skladne z dostopnimi informacijami o njegovi izvorni državi, ki jih v bistvenih delih povzema v nadaljevanju ter na podlagi njihove proučitve zaključuje, da osebne okoliščine tožnika niso takšne, da bi predstavljale tveganje za njegovo življenje v domačem kraju Basri, kjer še vedno živi njegova družina in bi glede na opisano situacijo tam lahko živel tudi tožnik, saj po oceni tožene stranke osebne okoliščine tožnika niso takšne, da bi predstavljale tveganje za njegovo življenje v tem kraju, njegove navedbe glede preganjanja v Basri pa so po presoji tožene stranke neprepričljive in mestoma kontradiktorne oziroma neprepričljive in malo verjetne, njegove izjave glede vsebine demonstracij pa niso skladne s preučenimi informacijami, na podlagi česar tožena stranka zaključuje, da ni podana tožnikova splošna verodostojnost, saj je večino izjav, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo, tožena stranka ocenila kot neprepričljive oziroma malo verjetne.

6. V zvezi s presojo razlogov za podelitev statusa begunca tožena stranka ugotavlja, da dejanja preganjanja, ki jih je navedel tožnik, niso dejanja iz 1. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ-1 v povezavi s 1.A členom Ženevske konvencije o statusu beguncev, ker glede ogroženosti tožnika s strani šiitskih milic ugotavlja, da dejanja preganjanja niso bila ne dovolj resne narave in ne dovolj ponavljajoča, saj je tožnik v prošnji in na osebnem razgovoru navajal nekonkretizirano ogroženost s strani šiitske milice, ki je ni podprl s konkretnimi dokazi, razen omenjenega pisma z nabojem, ki pa ga ni mogoče forenzično pregledati za ugotovitev njegove pristnosti. Zato po oceni tožene stranke tožnik ni uspel dokazati subjektivne ogroženosti. Prav tako kot neprepričljive in nekonkretizirane označuje njegove navedbe, da so mu grozili tudi v socialnem življenju in v službi, kar je navedel mimogrede, nenatančno in bolj na splošno, poleg tega pa je omenil, da ga je bilo strah na ulicah, omenil pa je tudi svobodo govora in splošno korupcijo, na podlagi česar tožena stranka ocenjuje, da mu zatrjevana dejanja preganjanja niso temeljito spremenila življenja. Po presoji tožene stranke tožnik zaradi navedenega ni upravičen do priznanja statusa begunca, saj je bila večina njegovih navedb v postopku ocenjenih kot neverodostojnih, zato ni izkazal individualnih potreb po mednarodni zaščiti in s tem ni izpolnil svojih obveznosti iz 21. člena ZMZ-1 ter tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, določenih v 2. odstavku 20. člena ZMZ-1. 7. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka opisuje presojo pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite v skladu z 2. odstavkom 41. člena ZMZ-1. Po oceni tožene stranke v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, četudi je v postopku tožnik navajal, da se ob vrnitvi v izvorno državo bojih šiitskih milic, ki bi ga zaradi udeleževanja na demonstracijah in ker je sunit verjetno ubile, vendar tožena stranka poudarja, da je glede udeležbe na demonstracijah in glede strahu pred šiitskimi milicami tožnikove navedbe presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca in v tej zvezi ocenila tožnikove navedbe glede demonstracij najverjetneje kot neverodostojne, v določenem delu pa malo verjetne, poleg tega pa tudi niso bile skladne z informacijami o izvorni državi. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in preučene informacije tožena stranka meni, da tožniku ni mogoče verjeti, da je bil preganjan s strani šiitskih milic na tak način, da je bilo ogroženo njegovo življenje. Poleg tega je bil zaradi neverodostojnih, neverjetnih in neskladnih izjav, ki prav tako niso bile povsem skladne z informacijami o izvorni državi, spoznan za splošno neverodostojnega. Tožena stranka tako tudi pri presoji statusa subsidiarne oblike zaščite ugotavlja, da tožniku v izvorni državi pravica do življenja ne bo ogrožena in mu ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev niti ne mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. Po stališču tožene stranke tako ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. 8. Tožena stranka v zvezi s presojo, ali tožniku v izvorni državi grozi resna škoda, kakor jo določa 3. alineja 28. člena ZMZ-1 navaja, da je informacije o izvorni državi tožnika preučila že v sklopu obravnavanja razlogov za priznanje statusa begunca, dodatno pa je preučila tudi informacije, ki jih je predložil tožnik. V zvezi s splošno varnostno situacijo v Basri in prepovedjo pitja alkoholnih pijač je tožena stranka preučila še sedem virov, ki jih navaja v svoji obrazložitvi, skupaj s spletnimi naslovi, na katerih je posamezen vir naveden. Po oceni tožene stranke iz vseh preučenih informacij izhaja, da ostaja varnostna situacija v luči upora proti Isis nestabilna, a predvsem v osrednjem in severnem delu Iraka, manj pa v južnem Iraku, od koder prihaja tožnik. Glede na preučene informacije je strah pred napadi neprestan, vendar pa se velika večina vseh napadov v Iraku zgodi v Bagdadu in ostalih večjih urbanih središčih. Nadalje iz informacij izhaja, da do civilne nepokorščine v Iraku lahko pride kadarkoli, verski in politični dogodki pa običajno privabijo na stotine do tisoče ljudi in so običajno mirni ter so posledica notranjih ekonomskih dejavnikov, ne pa zunanjih vplivov. Pogosto se na jugu protesti navezujejo predvsem na zaposlovanje oziroma za izboljšanje zaposlitvenih možnosti ter plačilo za delo z vsemi dodatki in izboljšanje javnih storitev, proti korupciji in kriminalni dejavnosti. Po stališču tožene stranke se država glede na omenjene informacije očitno zaveda težav s splošno varnostno situacijo in jih skuša reševati ali vsaj blažiti, kar pomeni, da država ponuja zaščito in ni nevarnosti, da bi bil tožnik izpostavljen resni škodi. Varnostna situacija v Basri je po oceni tožene stranke, v primerjavi z ostalimi kraji v Iraku, celo ugodnejša za življenje, četudi obstajajo posamični varnostni incidenti. Vendar je na podlagi preučenih informacij mogoč zaključek, da gre za spopade med posameznimi plemeni, katerim pa tožnik ne pripada in zato ni mogoče govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, saj plemena, ki so v sporu žrtve, cilja ne izbirajo natančno, tako da ob dejstvu, da je v mestu Basra približno 1,2 milijona prebivalcev, v pokrajini Basra pa približno 3 milijone, je mogoča ocena, da stopnja nasilja ne dosega praga resne škode, kot ga določa ZMZ-1 v 3. alineji 28. člena in kot se je uveljavil v sodni praksi, tudi ob upoštevanju stališč sodišča Evropske Unije, zlasti v zadevi C-465/07 in C-285/12, ki ju v nadaljevanju tudi povzema. Po oceni tožene stranke je v Basri varnostna situacija, v primerjavi z ostalimi predeli Iraka, ugodna in stopnja nasilja na ozemlju Basre ne dosega praga resne škode, kakor ga opredeljuje ZMZ-1 v 3. alineji 28. člena, zato meni, da se lahko tožnik na ozemlje Basre vrne brez težav. Na podlagi povedanega zaključuje, da tožnik ni upravičen do priznanja subsidiarne oblike zaščite, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda iz 28. člena ZMZ-1. 9. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo sodbo, v kateri naj tožeči stranki prizna status begunca, oziroma podrejeno, da naj jo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Izrecno v tožbi prereka zaključke tožene stranke, s katerimi je spoznala tožnika za splošno neverodostojnega ter ocenila, da se ni zadosti potrudil za utemeljitev svoje prošnje in da je tudi ni vložil v najkrajšem možnem času ter da ni zatrjeval dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ. Po mnenju tožnika naj bi tožena stranka pomešala pojma dokazne vrednosti, kot presoje o tem, v kolikšni meri določen dokaz dokazuje določeno trditev, ter verodostojnosti, kar naj bi bilo zlasti očitno v zvezi s pismom z nabojem ter s predloženimi fotografijami, v zvezi s katerimi tožena stranka meni, da ti dokazi nimajo velike dokazne vrednosti, pri čemer zaključi, da je tožnik neverodostojen, kar bi bilo po mnenju tožnika mogoče trditi le, kolikor bi bil dokaz ponarejen in bi se prosilec tega zavedal, saj bi trdil nekaj, kar ni res; če pa ima dokaz samo manjšo vrednost, pa to nikakor ne more vplivati na prosilčevo verodostojnost. Glede pisma z nabojem, ki ga tožena stranka ne sprejema kot dokaz, ker tožnik ni predložil originala, ki ga ima pri starših, tožnik njeno sklepanje označuje za nepravilno, saj meni, da bi tudi kopija morala imeti določeno dokazno vrednost. Tožnik poudarja, da je jasno razložil, da starši pisma ne morejo poslati, ker se pošta v Iraku, še posebej tista, ki je namenjena v tujino, redno pregleduje in bi to bilo za njegovo družino preveč tvegano. Tožena stranka sicer sprejema, da se pošta v Iraku pregleduje, vendar sama meni, da se prav gotovo ne odpre prav vsako pismo in da bi zato tožnikovi starši lahko vseeno poslali pismo. Tožnik takšnemu sklepanju nasprotuje in ga zavrača kot neutemeljeno, saj če tveganje obstaja, se ne more pričakovati, da bi se družina izpostavila takšni nevarnosti, še posebej ne zato, ker se ne da vnaprej predvideti, katero pismo bo pregledano in katero ne. Tožniku se ne zdi razumljivo, da bi za kaj tako nevarnega prosil svoje prijatelje ali sorodnike, ter poudarja, da imajo pristojni organi v Veliki Britaniji glede tega jasno izoblikovana navodila in se morajo izpraševalci zavedati, da je zahtevani dokazni standard nizek in da ne smejo izvajati pritiska nad prosilcem za predložitev dodatnih dokazov, za katere ne obstaja velika možnost pridobitve, ali pa dokazov, ki lahko prosilca ali njihove družinske člane spravijo v nevarnost. Tudi dejstvo, da omenjeno pismo ni vsebovalo datuma in podpisa prav tako ne pomeni, da to zbuja dodaten dvom v pristnost, saj ne gre za uradno pismo s strani državnih organov, takšna grozilna pisma pa ponavadi ne vsebujejo podpisa. Tudi če bi tožnik predložil originalno pismo, forenzični laboratorij ne bi mogel preveriti avtorstva, saj nima gradiva, s katerim bi ga primerjalo. Po mnenju tožnika je treba dokaz presojati glede na ostale dokaze, v konkretnem primeru glede na izjavo prosilca. Glede na objektivne informacije ni neverjetno, da bi tožnik lahko prejel tovrstno grožnjo od šiitskih milic, podobni primeri pa so opisani tudi na svetovnem spletu, pri čemer tožnik primeroma navaja spletni naslov http://www.independent.co.uk. Tožnik meni, da tako glede na objektivne informacije ni neverjetno, da bi tožnik lahko prejel tovrstno grožnjo od šiitskih milic. Nadalje kot problematično označuje sklepanje tožene stranke, da je tožnik zaradi predložitve zgolj kopije pisma neverodostojen, četudi je sicer razumljivo, da zgolj kopija pisma nima takšne dokazne vrednosti kot original, vendar zgolj zaradi tega prosilec ni verodostojen, ob dejstvu, da se njegova družina ne želi izpostaviti tveganju, kar je popolnoma razumljivo in ne vzbuja dvoma v verodostojnost tožnika. Kot še bolj problematično označuje utemeljevanje tožene stranke, da tožniku glede pisma ne verjame, ker ga je prvič omenil šele na koncu podaje prošnje in v osebnem razgovoru šele na konkretno vprašanje, naj dogodek natančno opiše, kar je za tožnika popolnoma nesprejemljivo, predvsem, da tožena stranka smatra nekaj za manj verjetno, ker to ni omenjeno pod vprašanjem, za katero si je zamislila, da bi konkreten odgovor moral biti. Kot glavni razlog za zapustitev države je tožnik navedel strah pred šiitskimi milicami zaradi njegove udeležbe v demonstracijah, zato je razumljivo, da je v prošnji in na osebnem razgovoru najprej opisal delovanje šiitskih milic in njegovo vpletenost v demonstracije. Želel je prikazati, kako je bilo njegovo življenje vsakodnevno ogroženo, pismo pa je bilo le „pika na i“, češ da po prejemu tega pisma res ni več mogel ostati v Iraku. Poleg tega poudarja, da je na osebnem razgovoru omenil pismo, ko mu je bilo zastavljeno vprašanje: "Pri podaji prošnje ste omenili, da so pripadniki šiitske milice prišli k vam na dom in da ste pobegnili /.../", torej je pismo omenil sam, ne da bi bil o tem izrecno vprašan. Tožnik meni, da dokazna vrednost odgovorov na konkretna vprašanja ne more biti manjša zgolj zato, ker določenih dejstev tožnik ni navedel že na začetku, pred postavitvijo konkretnejših vprašanj. Ni nenavadno, da se spomin, tudi na travmatične dogodke, aktivira šele ob konkretnem vprašanju. Predvsem tožnik meni, da je pri presoji notranje verodostojnosti bistveno, ali je prosilec navedel dovolj detajlov in specifičnosti za zatrjevani dogodek ter ali je bil pri svojih navedbah konsistenten, saj na verodostojnost ne vpliva, na katero vprašanje je tožnik določen dogodek navedel in kdaj v času osebnega razgovora ali ob podaji prošnje. Kot neprimerno tožnik označuje zahtevo tožene stranke do prosilcev, da določene stvari povedo takoj na začetku razgovora, saj takšna zahteva nima podlage v ZMZ-1, niti v evropski azilni zakonodaji in sodni praksi. V zvezi z dvomom, ki se poraja toženi stranki v to, da tožnik pisma dejansko ni videl, ker je šele na osebnem razgovoru navedel, da se po demonstracijah ni vrnil domov, pa po mnenju tožnika ni nikakršnega razloga za dvom, saj ni nikoli trdil ob podaji prošnje, da je sam osebno prejel pismo ali da bi ga videl, pač pa je navedel zgolj to, da je dobil kuverto na dom. Kot splošno znano še navaja, da so izjave na podaji prošnje v vseh primerih dosti bolj skope, kot pa na osebnem razgovoru, in tudi uradna oseba, ki prošnjo sprejema, niti ne postavlja veliko dodatnih vprašanj. Prav tako je podajanje prošnje sestavljeno tako, da mora prosilec najprej daljši čas izpovedovati o svoji identiteti, poti in podobno, šele za tem pride do razlogov za prošnjo in prosilec je lahko takrat že utrujen, zmeden, ne razlaga več obširno vseh dejstev, tako da je popolnoma normalno, da je tožnik kaj več o pismu navedel šele v osebnem razgovoru. Kar se tiče predloženih fotografij o protestih se tožnik strinja, da fotografije z demonstracij, ki niso potekale v Basri in pa fotografije iz časa, ko se tožnik protestov še ni udeleževal, nimajo velike dokazne vrednosti, vendar to ne pomeni, da je tožnik neverodostojen, saj določene fotografije izhajajo tudi iz leta 2015 in tudi iz določenih plakatov izhaja prav to, kar je tožnik zatrjeval, da so bili pozivi k enakopravnosti in svobodi. Tožnik še navaja, da ni vedel, da bi moral ob predložitvi fotografij navesti njihov vir in datum, vse fotografije pa je pridobil na internetu, tožena stranka pa bi ga lahko na to opozorila in mu dala dodaten rok, da fotografije opremi s potrebnimi informacijami. Tožnik se tudi ne strinja z interpretacijo 2. odstavka 21. člena ZMZ-1, ki ga tožena razume v tem smislu, da če tožnik ni že na osebnem razgovoru natančno povedal, katere dokaze bo v dodatnem roku predložil, potem teh dokazov tožena stranka ne bo sprejela, saj citirano določilo 2. odstavka 21. člena določa zgolj to, da mora prosilec predložiti vse dokaze do osebnega razgovora ali pa v roku, ki mu ga na osebnem razgovoru postavi uradna oseba. Vendar pa ta člen ne določa, da mora prosilec predhodno najaviti točno katere dokaze bo še predložil, oziroma, da lahko prosilec v dodatnem roku predloži zgolj dokaze, za katere mu je bil ta rok določen, češ da ima prosilec le dolžnost, da kar najbolje utemelji svojo prošnjo. Zato meni, da je razumljivo, da če po osebnem razgovoru prosilec meni, da bi prošnjo lahko utemeljil še z dodatnimi dokazi in jih predložil v roku, ki mu je bil določen, da bi ti dokazi morali biti upoštevani, četudi jih ni predhodno najavil. Kar se tiče vabil na proteste se toženi stranki ne zdi verjetno, da tožnik nima več nobenega vabila in da se torej ni zadosti potrudil, da bi pridobil dodatne dokaze v zvezi z demonstracijami, vendar tožnik poudarja, da ni navedel, da bi sam pisal ali oblikoval vabila in zato ne gre domnevati, da bi jih še imel v svojem računalniku ali e-pošti, saj je tožnik delil že natisnjena vabila, ki jih je vsa razdelil in jih tudi doma nima več. Toženi stranki očita, da ne utemelji, zakaj meni, da bi jih tožnik še vedno moral posedovati. Glede na to, da šiitske milice prihajajo na domove ljudi, tudi ni verjetno, da bi tožnikova družina vabila na proteste ali drug politični material hranila. Tožnik se prav tako ne strinja z zaključkom tožene stranke, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, ker ni predložil dovolj dokazov, saj je za azilne postopke značilno, da prosilci dostikrat nimajo nikakršnih listinskih dokazov, zato predložitev le-teh ne bi smel biti pogoj za to, da se prosilcu verjame. Tožniku se ne bi smelo očitati, da se ni potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, ker ni predložil dokazov za svoje trditve, saj je v zadostni meri obrazložil, zakaj določenih dokazov, kot je na primer pismo in letaki, ne more predložiti. Tudi iz UNHCR študije o verodostojnosti v azilnih postopkih jasno izhaja stališče, da prosilčeva dolžnost, da utemelji svojo prošnjo, še ne pomeni dolžnosti predložitve materialnih ali drugih dokazov za podporo vseh navedenih dejstev, pač pa izjava prosilca predstavlja dokaz, ki je zmožen utemeljiti prošnjo in glede te izjave se presoja verodostojnost prosilca. Prav tako se tožnik ne strinja s toženo stranko, da je opisani dogodek z vojsko nepomemben za obravnavanje tožnikove upravičenosti do mednarodne zaščite, saj se pri tej presoji ne presoja vsakega posameznega dogodka v izolaciji, pač pa vse dogodke skupaj kot celoto in četudi sam dogodek ni tako resne narave, da bi bil zadosten razlog za podelitev zaščite, pa lahko več dogodkov skupaj tvori celoto, ki izpolnjuje kriterije za priznanje zaščite, kar prav tako izhaja iz UNHCR smernic. Tožnik se ne strinja z obstoječim vladajočim režimom v Iraku in delovanjem šiitskih milic ter njihovim pritiskom na prebivalstvo, zato se je udeleževal demonstracij v upanju na spremembe in je bil tudi aktiven pri njihovi organizaciji, kar pa ni tako svobodno kot v Evropi. To dokazuje prav opisani dogodek z vojsko, ko je bil tožnik pretepen, ker je vojska pri njem našla letake o demonstracijah. Čeprav gre za enkraten dogodek manj resne narave, je po mnenju tožnika pomemben pri osvetlitvi celotne situacije glede nevarnosti organiziranja in sodelovanja na demonstracijah in tudi glede tega, da vojska podpira šiitsko milico. Nasprotno od tožene stranke, ki smatra takšno nasilje za izjemen dogodek, katerega morebitna žrtev poišče pomoč zdravnika in policije, tožnik, ki prihaja iz okolja, kjer je tovrstno nasilje del vsakdana in je zato normalno, da žrtve nasilja ne iščejo zdravstvene pomoči, prav tako pa dejanj vojske ne prijavljajo policiji. Opisani dogodek je tožnik izpostavil le kot primer tovrstnega normaliziranega nasilja, zato ni nepomemben, saj na njegovi podlagi tožnik utemeljuje obstoj subjektivnega strahu pred preganjanjem, ki bi mu bil izpostavljen ob morebitni vrnitvi v Irak. Tožnik se prav tako ne strinja s toženo stranko, da je dogodek z vojsko opisal skopo, pavšalno in neprepričljivo, ker je povedal, da jih vojska ustavlja na kontrolnih točkah in jih tam zadržuje po dve do tri ure, da bi jim preprečila deljenje letakov. Prav tako je natančno opisal dogodek, ko je vojska njega in njegovega bratranca pretepla. Glede zahteve za vložitev prošnje, kakor hitro je to mogoče, pa tožnik pojasnjuje, da je sicer imel stike z uradnimi osebami v vseh državah, preko katerih je potekal „begunski val“ na tako imenovani „balkanski poti“, saj so državne oblasti organizirale in nadzorovale ta koridor, vendar prosilci ob vstopu v Slovenijo niso bili deležni informacij o tem, da lahko zaprosijo za azil, pač pa jim je bilo rečeno, kako lahko nadaljujejo pot do Avstrije in čez kakšen postopek registracije morajo v Sloveniji. Kot nerealno označuje pričakovanje tožene stranke, da bi se prosilec, ki potuje v sklopu velike množice, izločil iz te množice ter zaprosil za azil v Sloveniji, tožnik pa na to ni niti pomislil in je sledil navodilom uradnih oseb. Glede ogroženosti njegove družine po njegovem odhodu iz Iraka tožnik poudarja, da samo po sebi to dejstvo ne vpliva na to, da bi on sam ne imel utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem, saj je dejstvo, da so šiitske milice iskale njega osebno, ne pa njegove družine. Prav tako nasprotuje navedbi tožene stranke, da tožnik ni že na osebnem razgovoru povedal, da so mu šiitske milice grozile že pred prihodom na dom, saj je že od vsega začetka uveljavljal, da je eden izmed glavnih razlogov za zapustitev izvorne države preganjanje s strani šiitskih milic, saj je poleg udeleženosti na demonstracijah tožnik natančno opisal, kako šiitske milice vplivajo na vsakodnevno življenje v Basri in kako se zaradi njih tožnik ne počuti svobodnega, ker so oboroženi in jih morajo vsi ubogati. Opisal je tudi dogodek z alkoholom, tako da ni res, da tožnik na osebnem razgovoru ni omenil, da bi imel težave s šiitsko milico že prej.

10. Glede ugotovljene nekonsistentnosti v zvezi z nakupom letalskih vozovnic tožnik meni, da gre za nepomembno nekonsistentnost, ki ne more vplivati na splošno verodostojnost tožnika, saj je bistvo v tem, da tožnik ni imel težav, ker je bila vozovnica kupljena pri privatni agenciji v lasti očetovega prijatelja, ne pa v tem, da jo je dejansko kupil njegov oče. Zato kot napačen označuje zaključek tožene stranke, da tožnik ni imel težav, ker je vozovnico kupil oče, saj tudi če bi jo kupil sam tožnik, težav ne bi imel zaradi tega, ker je bil lastnik agencije družinski prijatelj, tako da ni pomembno dejstvo, kdo je dejansko kupil karto, ali tožnik ali njegov oče. V zvezi z razlogi za demonstracije tožnik poudarja, da razlogi za proteste, ki jih navaja tožnik, nikakor ne izključujejo razlogov, ki jih navajajo poročila, saj sta velik vpliv šiitskih milic in nasilna kriminaliteta povezana, ne pa povsem ločena pojava, protestniki pa so protestirali proti dejanjem, za katera so šiitske milice soodgovorne, saj so zahtevali zajezitev nasilja in sploh kriminalitete in torej ni šlo zgolj za demonstracije ekonomske narave, kot prikazuje tožena stranka. Zahteva po enakopravnosti je prav tako povezana z ekonomskimi razlogi, saj imajo dostop do virov zgolj določeni sloji družbe, demonstracije pa so bile velike, organizirane s strani različnih skupin, ki so uveljavljale različne zahteve, vsem pa je bilo skupno nezadovoljstvo s trenutnim političnim stanjem. Poleg tega splošne informacije potrjujejo, kar navaja tožnik, da imajo šiitske milice velik vpliv in da so podprte s strani države, veliko nasilja pa so povzročile prav šiitske milice pod nadzorom vlade in temu tožena stranka ne nasprotuje, temveč to povzema v odločbi na strani 15, zato tožnik kot logično sklepanje navaja zaključek, da so protesti uperjeni tudi zoper šiitske milice, kot sam zatrjuje, če so uperjeni zoper državo in le ta podpira šiitske milice. Tožnik meni, da je uspel v zadostni meri dokazati svojo verodostojnost in s tem osebno ogroženost s strani šiitskih milic, pri čemer dejstvo, da po navajanju poročil pokrajina Basra ni ena izmed izpostavljenih pokrajin z največ nasilja, označuje za nepomembno, saj je tožnik individualno ogrožen in ne trdi, da bi bil žrtev splošnega nasilja kot običajen civilist. Glede na svoje osebne okoliščine izmed katerih izpostavlja to, da je bil reden udeleženec demonstracij in da tudi misija Združenih narodov za Irak (UNAMI) avgusta 2015 izraža zaskrbljenost nad atentati zoper aktiviste in voditelje v protestih proti korupciji, tudi v Basri, ne le pri uporabi nepotrebne sile za razpršitev protestov, pač pa v tem protestom sledečih tednih s strani neidentificiranih morilcev v Bagdadu in tudi Basri. Tožnik poudarja, da iz poročil, ki jih je predložil med postopkom izhaja, da grožnje v Basri predstavljajo organiziran kriminal in šiitske milice, pri čemer so še posebej ogroženi suniti kot manjšina, kar je dodaten dokaz, da bi bil tudi tožnik ob morebitni vrnitvi izpostavljen realni grožnji preganjanja ob dejstvu, da je sam tožnik sunit in da je individualno ogrožen s strani šiitskih milic. Tožnik se ne strinja s toženo stranko, da predložena poročila govorijo le o napadih na sunitske klerike, profesorje in druge ljudi na visokih položajih, saj iz poročil prav tako izhaja, da je bil za marsikateri napad vzrok vera in da žrtve niso bile zgolj omenjen tip ljudi. Glede zaščite s strani države se tožnik ne strinja s toženo stranko, da je bilo poročilo UNHCR iz maja 2012 pristransko, saj so bili napadeni tudi šiiti in ne zgolj suniti, kar je po mnenju tožnika v tem primeru nepomembno, ker ni naloga tožene stranke analiziranje vseh razsežnosti kompleksnega sektaškega konflikta v Basri, temveč individualno ugotavljanje nevarnosti za tožnika, ki meni, da ga država ni sposobna zaščiti pred šiitskimi milicami, saj sunitski napadi na šiite ne zmanjšujejo nevarnosti šiitskih milic za tožnika. Četudi država poskuša zmanjševati nasilje in konflikte v Basri, to še pomeni, da je pri tem uspešna, saj iz medijskega poročanja v januarju 2016 in tudi poročila ameriškega zveznega urada iz marca 2016 izhajajo pomanjkljivosti njene strategije, ko se je na primer zgolj teden dni po napotitvi varnostnih sil v Basro polovica teh sil že vrnila nazaj v Bagdad. Tudi iz zadnjih smernic UNHCR o Iraku izhajajo dvomi o učinkovitosti tovrstnih strategij, ko navajajo, da zaradi napredovanja Isis v osrednjem in severnem Iraku ostajajo drugi deli Iraka v varnostnem vakuumu, kar se kaže v povečani moči milic in plemen, porastu kriminala in splošnem zmanjšanju nadzora države ter vladavine prava v Bagdadu in južnih governatih. Glede razlage 1. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ, ki je po mnenju tožnika jasna in določa, da mora biti preganjanje dovolj resne narave ali pa dovolj ponavljajoče se, zato ni nujno, da je vsako preganjanje ponavljajoče, kar naj bi napačno razumela tožena stranka. Že če je nekdo deležen zgolj ene same grožnje, katere posledica bi bila smrt ali nečloveško dejanje, kolikor ne bi pravočasno zapustil države, je po prepričanju tožnika prav tako upravičen do mednarodne zaščite. Toženi stranki še očita, da je napačen njen zaključek, da dejanja preganjanja, ki jih je navedel tožnik, niso dejanja iz 1. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ-1, saj je tožnik zatrjeval smrtno grožnjo s strani šiitskih milic, kar po njegovem mnenju ustreza definiciji iz 26. člena ZMZ-1, pri čemer kot nejasen označuje zaključek tožene stranke, da zatrjevano preganjanje ni temeljito spremenilo njegovega življenja. Dejstvo, da tožena stranka tožniku ne verjame, pa ni isto, kot trditev, da tožnik ni zatrjeval preganjanja iz 26. člena ZMZ. Glede ugotovitve tožene stranke o kontradiktornosti tožnikovih navedb, da kot pravi musliman ne more živeti v trenutnem sistemu, ki je podkupljiv, čeprav vera to prepoveduje, češ da bi se kot pravi musliman moral po prepričanju tožene stranke moral držati tudi pravila o prepovedi uživanja alkohola, tožnik poudarja, da pomeni biti pravi musliman stvar osebne odločitve, ne le stvar dogme ali družbenih norm. Zato glede tega sam ne vidi nobene kontradiktornosti in poudarja, da je verodostojen ter da se je kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje in da je tudi izkazal subjektivni strah pred preganjanjem, zato je upravičen do statusa begunca na podlagi verske pripadnosti in političnega prepričanja. Dodaja še, da je njegov bratranec A.A., ki je bil iz Slovenije vrnjen na Hrvaško in ki je Basro zapustil iz istih razlogov kot tožnik, na Hrvaškem že dobil status begunca.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in v celoti vztraja pri izdani odločbi ter sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

12. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi vztraja pri vseh navedbah v tožbi in glede dokaznega bremena nasprotuje stališču tožene stranke v zvezi z razlago 21. člena ZMZ-1, ki je po mnenju tožnika v nasprotju z begunskim pravom. Tožnik namreč nasprotno od tožene stranke meni, da iz 21. člena ZMZ-1 nikakor ne izhaja, da je pomembno, v katerem delu podaje prošnje ali osebnem razgovoru prosilec navede določeno dejstvo ter opozarja na sprejete standarde presoje verodostojnosti, iz katerih izhaja, da je pri notranji verodostojnosti pomembno predvsem to, ali so bile izjave prosilca dovolj natančne in specifične, konsistentne in skladne z zunanjimi informacijami, ne da bi bilo pomembno, v katerem trenutku so bile podane. Še zlasti, ker v konkretnem primeru tožnik pismo omeni sam od sebe tako pri podaji prošnje, kot tudi na osebnem razgovoru in ne šele naknadno. Kot napačno označuje tudi interpretacijo 21. člena ZMZ-1 s strani tožene stranke v zvezi s predložitvijo več dodatnih dokazov v okviru s strani tožene stranke danega roka, saj dejstvo, da vseh dodatnih dokazov ni predhodno najavil, ne more biti šteto v škodo tožniku. Prav tako tožnik nasprotuje stališču tožene stranke, da nekdo, ki dejansko potrebuje zaščito, zaprosi za azil takoj, ko je to mogoče, češ da gre za nerealno sklepanje, ker so begunci vselej imeli in še imajo ciljne države, bodisi zaradi steka dogodkov ali zaradi družinskih ali osebnih razlogov. Tožnik izrecno vztraja, da je grožnja s smrtjo dejanje dovolj resne narave, ki ustreza definiciji preganjanja.

13. Tožba je utemeljena.

14. Predmet sodne presoje je uvodoma navedena odločba tožene stranke, ki je zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

15. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZMZ, ki je bil veljaven predpis v času vložitve tožnikove prošnje z dne 26. 2. 2016 ter se zato še nadalje uporablja tudi za postopke sodnega varstva v skladu z določilom 125. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1, Uradni list RS, št. 22/2016), mednarodna zaščita v RS pomeni tako status begunca kot status subsidiarne oblike zaščite. Po drugem odstavku istega člena se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. O izpolnjevanju pogojev pristojni organ odloča v skladu s 34. členom ZMZ v enotnem postopku mednarodne zaščite, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, iz česar izhaja, da je z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito zavrnjeno priznanje obeh statusov.

16. ZMZ v 26. členu (lastnosti preganjanja) določa, da morajo biti v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z 2. odstavkom 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (dalje EKČP) ni mogoče omejiti (1. alineja), ali morajo predstavljati zbir (kumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (2. alineja). Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije so med drugim dejanja fizičnega in psihičnega nasilja (2. odstavek 26. člena ZMZ).

17. Status subsidiarne oblike mednarodne zaščite se v skladu s 3. odstavkom 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda po določbah 28. člena ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja).

18. V citiranih določilih je tako vsebovano temeljno načelo nevračanja (non-refoulement), ki zahteva, da se prizna mednarodna zaščita v obsegu subsidiarne zaščite prosilcu, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca in bi zato lahko bil izročen oziroma vrnjen v državo, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo ogroženo njegovo življenje oziroma bo izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kazni ali mučenju. Tudi v tem primeru se pogoji za mednarodno zaščito ugotavljajo po določbah 21. člena in naslednjih členov ZMZ. Prosilec mora namreč sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred resno škodo (1. odstavek 21. člena), in predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (2. odstavek). Zakonodajalec je ob upoštevanju okoliščin, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito, posebej v tretjem odstavku uredil tudi situacijo, ko prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov. Gre za primere, ko bo pristojni organ odločal zgolj na podlagi prosilčevih izjav, ki jih prosilec dokazno ne more kakorkoli dodatno podkrepiti z drugimi dokazi oziroma dokumentacijo. V takem primeru je prosilec razbremenjen dokazovanja pod določenimi pogoji, in sicer: da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (1. alineja); da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (2. alineja); da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom (3. alineja); da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (4. alineja), in da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (5. alineja). Ta ureditev ima podlago v 5. odstavku 4. člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite (Kvalifikacijska direktiva), ki določa, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec (ki je vsebinsko povzeta v 1. odstavku 21. člena ZMZ) in kadar vidiki izjav niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni pogoji, navedeni v točkah a, b, c, d in e (ki so vsebinsko povzeti v 3. odstavku 21. člena ZMZ).

19. Iz navedenih pogojev tako v citirani Kvalifikacijski direktivi kot v ZMZ izhaja, da splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom.

20. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite, enako stališče v tej zvezi pa je izrazilo že tudi Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-292/09, Up-1427/09 (16. točka obrazložitve). Glede na navedeno je treba pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ razumeti ožje, in sicer, da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.

21. V sodni praksi se je izoblikovalo in ustalilo stališče, da je splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti (enako stališče je sodišče že večkrat izrazilo, med drugim v bistveno primerljivi zadevi št. I U 1646/2016). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka splošno neverodostojnost tožnika ocenila predvsem na podlagi ocene o verjetnosti tožnikovih izjav kot razlogov za preganjanje in v tolikšni meri zaradi dejanske neskladnosti oziroma kontradiktornosti teh izjav. Celo če se šteje, da je prosilec neverodostojna oseba, pa tožena stranka kot pristojni organ ne more mimo tega, da je pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja pristojni organ dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom, kar zahteva že 3. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ. Navedena dolžnost izhaja tudi iz stališč Ustavnega sodišča, izraženih v odločbi št. U-I-292/09, Up-1427/09, s katero je bil razveljavljen 3. odstavek 22. člena ZMZ, ki je določal, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da taka ureditev posega v pravico iz 18. člena Ustave o prepovedi mučenja; za zagotovitev te pravice, ki je absolutna, pa mora organ upoštevati vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na oceno, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo prosilcu v primeru prisilne odstranitve kršen omenjeni člen Ustave (18. točka obrazložitve). Iz povedanega torej izhaja, da je materialnopravno napačno stališče tožene stranke, da nosi breme dokazovanja pretežno le prosilec, v konkretnem primeru tožnik.

22. V skladu z 2. odstavkom 22. člena ZMZ pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz 8. in 9. alineje 23. člena tega zakona. Gre za splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji (8. alineja), in za specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države (9. alineja). Za zakonito odločitev je organ tudi v tem pogledu dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko stanje o razmerah v izvorni državi (1. odstavek 22. člena ZMZ) in torej v ta namen pridobiti relevantne informacije, z njimi pa tudi seznaniti prosilca še preden izda odločbo (2. odstavek 22. člena ZMZ). Šele celovit prikaz dejstev, povezanih tako s splošnim stanjem v državi, kot tudi s specifičnim, nanašajočim se na konkretni primer, namreč omogoča, da pristojni organ v naslednjem koraku ugotovi verjetne oziroma predvidljive posledice, ki bi jim bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen, nato pa oceni tudi resnost in težo teh posledic.

23. Tožena stranka pa je v konkretnem primeru ocenila, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca iz 27. člena ZMZ, saj je ocenila, da so njegove navedbe glede razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, neverodostojne in malo verjetne ter da prav tako tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite, saj je ocenila, da mu ne grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ.

24. V zvezi z navedenimi ugotovitvami tožene stranke, ki temeljijo predvsem na domnevnih neskladnostih v izjavah tožnika, pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka pred izdajo odločbe tožnika ni seznanila o tem, da je po njenem mnenju podal neskladne izjave ter mu tako glede navedenih domnevnih neskladnosti ni dala možnosti, da bi kakorkoli pojasnil, zakaj se nekatere njegove izjave na osebnem razgovoru razlikujejo od tistih pri podaji prve in druge prošnje, oziroma, da bi pojasnil nekatera svoja ravnanja. Tožena stranka torej tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na njih oprla svojo odločbo. V postopku do izdaje izpodbijanega akta bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o tem, zakaj so bile nekatere njegove izjave na osebnem razgovoru drugačne kot pri podaji prošnje, kot tudi do tistih okoliščin, ki jih je tožena stranka ocenila kot malo verjetne. Tožnik je tako šele z vložitvijo tožbe v upravnem sporu prvič dobil možnost, da pojasni domnevne protislovnosti v svojih izjavah ter dokazuje, da določena dejstva, ki jih je navajal, niso malo verjetna. Iz navedenih razlogov je po mnenju sodišča prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke, saj je treba skladno s 1. odstavkom 9. člena ZUP, ki se subsidiarno uporablja tudi v postopkih mednarodne zaščite, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, še preden se odločba izda, česar pa tožena stranka v konkretnem primeru ni storila.

25. Sodišče je po povedanem moralo tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek iz razloga po 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi pomanjkljivo oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, absolutne bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, se ni dodatno še posebej opredeljevalo do vseh preostalih navedb v tožbi. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče v obravnavani zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kakor je smiselno predlagal tožnik s tem, ko je zahteval odločitev sodišča v sporu polne jurisdikcije, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče v tej zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 65. člena ZUS-1, četudi je tožnik v svojem primarnem tožbenem zahtevku smiselno uveljavljal prav to, s tem, da je sodišču prvenstveno predlagal, naj mu sodišče prizna status begunca. Kot je razvidno iz obrazložitve te sodbe, podatki postopka tega (še) ne omogočajo, poleg tega pa tudi narava stvari v danih okoliščinah obravnavanega primera niti ne zahteva meritornega odločanja sodišča o priznanju mednarodne zaščite v sporu polne jurisdikcije, predvsem ob upoštevanju ustavnega načela delitve oblasti na izvršno, zakonodajno in sodno (2. odstavek 3. člena Ustave).

26. Sodišče je po povedanem odločilo brez glavne obravnave na seji sodnega senata, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).