Jedro

Stranka, ki zamudi rok za ugovor iz 1. odstavka 56. člena zakona o davkih občanov, ne more ugovarjati neobstoja dolga v pritožbi proti odločbi, izdani na podlagi 57. člena istega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi izpostave Republiške uprave za javne prihodke, s katero je bilo tožniku kot zavezančevemu dolžniku naloženo, da plača davčni dolg v znesku 110.157,00 SIT. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila s sklepom organa prve stopnje odrejena prisilna izterjava dolga zavezanke z rubežem zavezankine terjatve do tožnika v znesku 110.107,00 SIT. Sklep je bil tožniku vročen 23.4.1992, tožnik pa zoper sklep ni ugovarjal v roku, niti ni po sklepu ravnal, zato mu je bilo skladno z določbo 57. člena zakona o davkih občanov z odločbo naloženo, da na davčni račun plača zarubljeno terjatev. Tožena stranka ni mogla slediti tožnikovemu pritožbenemu ugovoru, da tožnik zavezankine terjatve ne priznava, saj tožnik svoje trditve, da ni dolžnik davčne zavezanke, ni dokazal. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker tožena stranka stoji na zmotnem pravnem stališču, ko šteje, da je obstoj pogodbe med tožnikom in davčno zavezanko kakor tudi tožnikovo reklamacijo zavezankine fakture možno dokazati samo z listinami. Tožnik je pogodbo sklenil ustno, ko pa je ugotovil, da ima dobavljeno blago napake, je J.B. ustno obvestil o tem, da njene terjatve na plačilo opravljenega dela ne prizna. Takšno poslovanje je v skladu z določili zakona o obligacijskih razmerjih, upravni organ pa bi dejstvo, da je tožnik zavezankino terjatev reklamiral, lahko ugotovil z zaslišanjem zavezanke. Tožena stranka oziroma upravni organ prve stopnje je z odločbo v bistvu že presodil sporno razmerje med tožnikom in davčno zavezanko, kar pa je nedopustno, saj bi morala davčna zavezanka, če meni, da je njena terjatev do tožnika utemeljena, to dokazati s sodno odločbo in ne z odločbo upravnega organa. Zato tožnik smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je izpostava Republiške uprave za javne prihodke izdala na podlagi 43. in 44. člena zakona o davkih občanov (ZDO, Uradni list RS, št. 8/91 - prečiščeno besedilo) sklep, s katerim se zoper davčno zavezanko opravi prisilna izterjava dolžnega zneska davčnega dolga v skupnem znesku 110.157,00 SIT. Prisilna izterjava se opravi z rubežem zavezankine terjatve, ki jo ima do tožnika po računu z dne 31.1.1992 za 110.107,00 SIT. S tem sklepom je bilo tožniku naloženo, da zarubljeni znesek nakaže na zbirni prehodni račun davkov in prispevkov občine. Tožnik zoper sklep ni ugovarjal v roku 8 dni po prejemu sklepa (le-ta mu je bil vročen 23.4.1992), temveč šele 9.5.1992. Zneska iz zarubljene terjatve tudi ni nakazal na odrejeni zbirni račun. Izpostava Republiške uprave za javne prihodke je zato na podlagi 57. člena ZDO izdala odločbo, s katero je tožniku naložila, da na zbirni prehodni račun plača davčni dolg v znesku 110.157,00 SIT.

ZDO v 56. členu določa, da zavezančev dolžnik lahko vloži v 8 dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu ugovor, da zavezancu sploh ni dolžan, da je dolg pogojen, da dolg še ni dospel v plačilo ali kakšen drug utemeljen ugovor. Ugovor, vložen v določenem roku, je ovira za izvršitev sklepa (2. odstavek 56. člena). Rok za vložitev ugovora je zakonski rok in tožnik se ne more uspešno sklicevati na dogovor z delavko davčnega organa o podaljšanju roka. Tožnik je ugovor vložil po preteku zakonskega roka, s tem pa je po presoji sodišča izgubil pravno možnost, da neobstoj dolga proti zavezanki uveljavlja v postopku izterjave davčnega dolga. Po izrecni določbi 2. odstavka 56. člena ZDO se namreč obstoj dolga na podlagi pravočasnega ugovora zoper sklep iz 43. člena ZDO ugotavlja v pravdi, če davčni organ ugotovi, da je ugovor neutemeljen. ZDO pa nima določbe, po kateri bi bilo možno neobstoj dolga ugovarjati tudi po preteku osemdnevnega roka iz 1. odstavka 56. člena ZDO, torej v morebitni pritožbi zoper odločbo, izdano na podlagi 57. člena ZDO. Izpodbijana odločba zato pravilno ugotavlja, da so bili za izdajo odločbe podani pogoji iz 57. člena ZDO in da tožnikovim pritožbenim ugovorom ni mogoče slediti. Razlogovanje tožene stranke v zvezi z vprašanjem dokazanosti ali nedokazanosti obstoja dolga je ob navedenih pravnih okoliščinah pravno nepomembno in po presoji sodišča na zakonitost izpodbijane odločbe ni moglo vplivati, zato sodišče tožbi ni moglo ugoditi.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. odstavkom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.