Jedro

Toženka je tožniku odpoved podala iz poslovnega razloga, opredeljenega v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, in sicer zaradi zaprtja igralnega salona A. S tem je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (čemur tožnik niti ne oporeka), dela pomočnika vodje igralnega salona ni več potrebovala, ne v igralnem salonu A., ki ga je zaprla, ne v igralnem salonu E., v katerem je to delo (že ves čas) opravljal drug delavec B.B.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za (1) ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 6. 2020, ki jo je podala toženka tožniku, (2) ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 11. 11. 2020, ampak je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, (3) priznanje delovne dobe, delovnega razmerja in vseh pravic, ki iz tega izhajajo, prijavo v obvezna socialna zavarovanja ter obračun plače, kot bi jo tožnik prejemal, če do odpovedi ne bi prišlo, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v prihodnjem mesecu do plačila, vse za čas od 11. 11. 2020 do odločitve sodišča prve stopnje, (4) plačilo denarnega povračila v višini 28.200,00 EUR (točka I izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V obsežni pritožbi navaja, da je s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik vodje igralnega salona, kar ni bilo sporno. To pogodbo o zaposlitvi mu je toženka odpovedala, kar ni zakonito, saj je dejansko opravljal delo delovnega mesta interni nadzornik. Potrebe po tem delu niso prenehale niti jih toženka v odpovedi ni utemeljila. Sodišče prve stopnje je nedopustno širilo vsebino odpovedi. Storilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka v odpovedi ni navedla, da bi tožnik dejansko opravljal drugo delo, kot je delo delovnega mesta pomočnik vodje igralnega salona. Tega ni navedla niti pred sodiščem prve stopnje. Tožnik se je s toženko dogovoril, da bo opravljal delo delovnega mesta interni nadzornik, to delo je dejansko opravljal. Iz odpovedi bi moralo jasno izhajati, da se odpoveduje pogodba o zaposlitvi za delovno mesto interni nadzornik. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe četrtega odstavka 17. člena ZDR-1, da so veljavna ustna določila pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je ugotovilo vsebino dogovora oziroma pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je upoštevalo izpoved tožnika, da je na željo lastnika toženke s svojim znanjem in izkušnjami izboljšal poslovanje igralnega salona A., saj sploh ni imel možnosti vplivati na poslovanje. Tožnik je to jasno izpovedal, ko je bil zaslišan, njegovo izpoved je v tem delu potrdil direktor toženke. Sodišče prve stopnje je izpoved tožnika delno iztrgalo iz konteksta in zmotno ugotovilo dejansko stanje. S tem, ko je tožnik zagotavljal nemoten potek poslovanja oziroma delovnega procesa, ni opravljal dela delovnega mesta pomočnik vodje igralnega salona, ampak delovnega mesta interni nadzornik. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi direktorja toženke. Direktor sam je izpovedal, da je strateške naloge opravljal on in da jih ni opravljal niti B.B. niti tožnik. Izpovedal je le o inšpekcijskih nadzorih, ki se izvajajo štirikrat letno in zaradi katerih bi bila potreba po drugem pomočniku vodje igralnega salona, pri čemer to dejstvo ne more utemeljiti zaposlitve tožnika. Tožnik je izpovedal, da ga je lastnik toženke videl na delovnem mestu interni nadzornik in da mu je bilo delo pomočnika vodje igralnega salona onemogočeno. Do izpovedi v tem delu se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Storilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo, da je tožnik skrbel za nemoten potek poslovanja oziroma delovnega procesa, ne dokazuje opravljanja dela pomočnika vodje igralnega salona, ampak delo delovnega mesta interni nadzornik. Dejstvo, da je tožnik seznanjal druge delavce z internimi akti, je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, s čimer je predrugačilo tožnikovo izpoved. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Seznanjanje z internimi akti, ki se nanašajo na nagradne igre, je delo delovnega mesta interni nadzornik. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo dejstvo, da je tožnik sodeloval v inšpekcijskih postopkih, ne pa dejstva, da so bili le trije takšni postopki. V postopkih dne 10. 6. 2015 in 18. 4. 2018 je tožnik sodeloval kot interni nadzornik, zapisnik pa je podpisal zaradi odsotnosti direktorja in vodje igralnega salona, dne 12. 9. 2018 pa je bil tožnik odsoten z dela in je samo popisal zapisnik, ker je imel licenco za vodjo igralnega salona. Podpisovanje zapisnika je bila izjema in ne (redno) delo tožnika. Tožnik je delo opravljal v izmenah kot interni nadzornik, pri čemer sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, koliko izmen je opravil. Dokazni predlog tožnika, da naloži toženki predložitev knjige nadzora, kamor so se vpisovale izmene, je neutemeljeno zavrnilo. Storilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršilo je načelo kontradiktornosti. Iz predlaganega dokaza bi ugotovilo, da je tožnik ves čas opravljal delo kot interni nadzornik, kar pomeni, da ni mogel opravljati dela delovnega mesta pomočnik vodje igralnega salona. Priča C.C. je izpovedal, da je B.B. opravil bistveno manj izmen kot interni nadzornik v primerjavi s tožnikom. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da B.B. ni opravljal strateških nalog, da jih je opravljal direktor toženke. O tem izpovedi direktorja in priče B.B. nista bili skladni. Zmotno je štelo, da delavec na delovnem mestu pomočnik vodje igralnega salona v pretežni meri opravlja delo internega nadzornika. Zmotno je dokazno ocenilo izpovedi prič D.D. in C.C., ki sta štela, da je tožnik pomočnik vodje igralnega salona, ker je imel licenco za vodjo igralnega salona. Neutemeljeno je upoštevalo izpoved priče C.C. le v delu, v katerem je tožniku v škodo, ne pa v delu, v katerem je priča izpovedala, da je tožnik opravljal enako delo kot interni nadzorniki. Zmotno je ugotovilo, da je imel tožnik več pristojnosti, kot so jih imeli interni nadzorniki. B.B. je bil tisti, ki je pripravljal urnike dela tako za A. kot E., za oba igralna salona je pripravljal realizacijo po igralnih aparatih, delavce je seznanjal z internimi akti, sodeloval je v inšpekcijskih nadzorih. Opravljal je delo pomočnika vodje igralnega salona za oba igralna salona, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je B.B. opravljal delo pomočnika vodje igralnega salona tudi v igralnem salonu A., potem tega dela tožnik ni opravljal. O nadzoru, ki ga je B.B. opravljal v A., je izpovedal priča C.C. Nadzor se je lahko opravil le s pregledom. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Storilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede dela delovnega mesta interni nadzornik, ki ga je opravil tožnik, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič F.F. in G.G. Storilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je vse delavce na delovnem mestu interni nadzornik, ki so delo opravljali (tudi) v igralnem salonu A., premestila v igralni salon E. Le tožnik, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za oba igralna salona, je ostal brez zaposlitve. Ostali delavci so delo naprej opravljali po obstoječih pogodbah o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo načrtovano širitev dejavnosti toženke, saj se obstoj poslovnega razloga ugotavlja v trenutku podaje odpovedi. Nekritično je sledilo izpovedim direktorja toženke in priče B.B. Toženka sploh nima dovoljenja za prirejanje "žive igre". Tega ji veljavna ureditev ne dopušča. Tožniku je ob odpovedi pojasnila, da ga ne morejo premestiti v igralni salon E., ker ima licenco za vodjo igralnega salona, v igralnem salonu E. pa že imajo pomočnika vodje igralnega salona. Tovrstnih tožnikovih navedb toženka pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno prerekala. Prerekala jih je v pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2021, kar je prepozno. Na podlagi takšnih neprerekanih navedb je odpoved nezakonita. Odpoved tožniku ni bila podana, ker toženka ne bi imela dela zanj, ampak zaradi njegove licence. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi (spremeni), tako da zahtevku ugodi, toženki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Navaja, da je bistveno za odločitev, ali je prenehala potreba po delu tožnika, ki ga je opravljal na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ne pa, ali je tožnik dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta (za kar je bilo pravilno ugotovljeno, da ga ni). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je zaradi zaprtja igralnega salona A. toženka tožniku zakonito podala odpoved. Toženka je pred sodiščem prve stopnje pojasnila, zakaj odpovedi ni podala drugim delavcem. Prav tako je pojasnila, da ni imela potrebe po delu "drugega" pomočnika vodje igralnega salona v E. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnik je predlog, da sodišče prve stopnje pozove toženko na predložitev knjige nadzora, podal pod zatrjevano dejstvo, da je B.B. delo opravljal tudi v igralnem salonu A. in da je sam delo v tem igralnem salonu opravljal (le) kot interni nadzornik (pripravljalna vloga z dne 14. 12. 2020). Takšen predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, svojo odločitev je ustrezno obrazložilo (točka 4 obrazložitve sodbe). Očitana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da izvedba dokaza z vpogledom v knjigo nadzora ne bi pripomogla k ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev, saj se v knjigo nadzora vpisujejo le izmene internih nadzornikov. Tožnik v pritožbi ne oporeka dejstvu, da sta tako on kot B.B. delo opravljala tudi kot interna nadzornika, pri čemer, tudi če bi držala njegova navedba, da je sam opravil več izmen kot interni nadzornik v primerjavi s B.B., to še ne pomeni, da ni opravljal dela delovnega mesta pomočnik vodje igralnega salona (delo obeh delovnih mest, interni nadzornik in pomočnik vodje igralnega salona, se v veliki meri prekriva). Sodišče prve stopnje je iz istega razloga, ker dejstvo, da je tožnik opravljal določeno delo delovnega mesta interni nadzornik, še ne vodi do presoje, da je opravljal delo tega delovnega mesta in ne delovnega mesta pomočnik vodje igralnega salona, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki jo je toženka odpovedala, utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje prič F.F. in G.G. 7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za to kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, če ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, bi bili ti nejasni ali sami s seboj v nasprotju. S tem ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi tožnika v delu, ki se nanaša na videnje lastnika toženke, da bi delo opravljal na delovnem mestu interni nadzornik, in na onemogočanje dela delovnega mesta pomočnik vodje igralnega salona, te kršitve ni storilo. Tožnikovo izpoved je povzelo v bistvenih dejstvih v obrazložitvi sodbe (točke 12, 13, 14 in druge) ter se do nje opredelilo, neposredno ali posredno. Jasno je navedlo, v katerih delih je izpovedi sledilo, predvsem pa, katera za odločitev bistvena dejstva je ugotovilo. Očitane kršitve tudi ni storilo, ker ni ugotavljalo oziroma se ni podrobneje opredelilo do dela, ki ga je opravljal B.B. O delu B.B. je razlogovalo v točkah 16, 17 in 18 obrazložitve sodbe, pri čemer je zavzelo pravilno stališče, da zgolj dejstvo, da je imel B.B. več dela kot pomočnik vodje igralnega salona v primerjavi s tožnikom, še ne pomeni, da tožnik dela tega delovnega mesta ni opravljal. Opredelilo se je do izpovedi priče C.C. (točka 18 obrazložitve), pri čemer je navedlo prepričljive razloge, zakaj jo je delno ocenilo kot neverodostojno (priča je prilagajala svoje odgovore, spreminjala izpoved). Tožnik z uveljavljanjem absolutnih bistvenih kršitev po vsebini oporeka dejanskim ugotovitvam in pravni presoji sodišča prve stopnje. Uveljavlja torej drug pritožbeni razlog, ki prav tako ni podan. To velja tudi za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zmotno dokazno ocenilo tožnikovo izpoved glede seznanjanja delavcev z internimi akti in skrbjo za nemoten potek poslovanja oziroma delovnega procesa.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo neutemeljeno očita pritožba. Vsebino redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2020 je povzelo v točki 5 obrazložitve, in sicer je navedlo, da je toženka podala odpoved, ker je potekla koncesija za igralni salon A., zaradi česar je ta igralni salon zaprla. Takšna navedba ni z ničemer v nasprotju z vsebino odpovedi, pri čemer tožnik neutemeljeno prikazuje, da je sodišče prve stopnje "širilo" vsebino odpovedi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo le, da – tudi če bi se ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo delovnega mesta interni nadzornik – odpoved ne bi bila že zgolj zaradi tega nezakonita. Ta navedba pa sploh ni bistvena za odločitev, saj, kot je pravilno ugotovilo, tožnik dela delovnega mesta interni nadzornik ni opravljal, ampak je opravljal delo delovnega mesta pomočnik vodje igralniškega salona, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki jo je toženka odpovedala.

9. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo določbe četrtega odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki določa, da na veljavnost in obstoj pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki oziroma če nista v pisni obliki izrazili vseh sestavin pogodbe o zaposlitvi, saj ta določba v tem sporu ne predstavlja relevantne pravne podlage za odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se tožnik s toženko ni dogovoril, da bo opravljal delo na delovnem mestu interni nadzornik, in da tega dela tudi dejansko ni opravljal. Tako je pravilno štelo, da navedba tožnika, da je bila med strankama (ustno) sklenjena pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto, kot je delovno mesto pomočnik vodje igralnega salona, oziroma da je bila obstoječa pogodba o zaposlitvi ustno spremenjena, ne drži. Sodišče prve stopnje izpovedi tožnika, da mu je lastnik družbe (toženke) rekel, da želi, da s svojim znanjem in izkušnjami izboljša poslovanje igralnega salona (o tem je tožnik izpovedal dvakrat, str. 12 in str. 13 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave), ni vzelo iz konteksta, kot neutemeljeno navaja. Takšno izpoved je upoštevalo pri ugotavljanju dejstev glede podpisa odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2013. Pravilno je ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi, kot je tudi v njen navedeno, sklenjena za delovno mesto pomočnik vodje igralnega salona.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo delovnega mesta pomočnik vodje igralnega salona. Tako je ovrglo njegovo navedbo, da je dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta (in da to delo ni postalo nepotrebno). Primerjalo je opisa delovnih mest pomočnik vodje igralnega salona in interni nadzornik ter tako ugotovilo, da se delo obeh delovnih mest v veliki meri prekriva. Za določeno delo, ki ga opravlja samo delavec na delovnem mestu pomočnik vodje igralnega salona, kot je pomoč pri načrtovanju, organiziranju, vodenju in nadzorovanju poslovanja igralnega salona in seznanjanje delavcev v igralnem salonu s predpisi in internimi akti, vezanimi na opravljanje dela, je pravilno ugotovilo, da ga je opravljal tožnik. Tožnik temu v pritožbi neutemeljeno oporeka z navedbo, da je skrb za nemoteno vodenje poslovanja igralnega salona delo delovnega mesta interni nadzornik. Takšna navedba ni utemeljena. Prav tako ni utemeljena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno dokazno ocenilo izpoved tožnika v delu, v katerem se nanaša na seznanjanje delavcev z internimi akti. Tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, ni izpovedal, da so bili to le interni akti, ki so se nanašali na nagradne igre, ampak da se je večina internih aktov nanašala na nagradne igre (str. 3 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 19. 1. 2021).

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno minimizira pomen dejstva, da je kot pomočnik vodje igralnega salona podpisal zapisnik o inšpekcijskem nadzoru. Četudi je do tega prišlo le nekajkrat, gre za delo, ki ga kot interni nadzornik ne bi mogel opraviti. Delo je opravil na delovnem mestu pomočnik vodje igralnega salona, kar sta potrdili zaslišani priči D.D. in C.C. Njuni izpovedi je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je opredelilo do izpovedi priče D.D., da meni, da tožnik dela delovnega mesta pomočnik vodje igralnega salona dejansko ni opravljal, in sicer je navedlo, da takšni izpovedi ne sledi, saj je priča sam potrdil, a je tožnik sodeloval v inšpekcijskih nadzorih, česar kot interni nadzornik ne bi mogel. Da je dejansko opravljal delo delovnega mesta pomočnik vodje igralnega salona in ne internega nadzornika, nenazadnje potrjuje dejstvo, da je imel licenco za vodjo igralnega salona in da je prejemal plačo, ki je bila višja, kot je plača internih nadzornikov, čemur tožnik ni oporekal. V pritožbi zmotno meni, da bi moralo sodišče – ker je opravljal tudi delo, ki je delo delovnega mesta interni nadzornik – ugotoviti, da je opravljal delo delovnega mesta interni nadzornik. Neutemeljeno se sklicuje na delo, ki ga ni v opisu delovnega mesta pomočnik vodje igralnega salona, in sodišču očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je vsa za odločitev bistvena dejstva pravilno in popolno ugotovilo. Pravilno je utemeljilo, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, da je tožnik, ker se delo delovnih mest pomočnik vodje igralnega salona in interni nadzornik v veliki meri prekriva, opravljal (tudi) delo delovnega mesta interni nadzornik, kar pa zaradi dela, ki ga lahko opravlja le delavec na delovnem mestu pomočnik vodje igralnega salona, seveda ne pomeni, da je namesto dela svojega delovnega mesta opravljal delo drugega delovnega mesta, kot zatrjuje.

12. Za odločitev je nebistveno, kakšno delo je opravljal B.B. Tudi če bi se ugotovilo, da je B.B., zaposlen na delovnem mestu pomočnik vodje igralnega salona, opravljal delo, ki se je razlikovalo od tožnikovega dela, da je torej opravljal več dela, ki ga je opravljal le delavec na delovnem mestu pomočnik vodje igralnega salona (ne pa interni nadzornik), to še ne pomeni, da tožnik ni opravljal dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, za kar se zavzema. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik dejansko opravljal delo delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tj. delovnega mesta pomočnik vodje igralnega salona. V pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da delo opravlja v igralnih salonih E. in A. Dejansko je delo ves čas opravljal v igralnem salonu A., kar med pravdnima strankama ni bilo sporno.

13. Toženka je tožniku odpoved podala iz poslovnega razloga, opredeljenega v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, in sicer zaradi zaprtja igralnega salona A. S tem je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (čemur tožnik niti ne oporeka), dela pomočnika vodje igralnega salona ni več potrebovala, ne v igralnem salonu A., ki ga je zaprla, ne v igralnem salonu E., v katerem je to delo (že ves čas) opravljal drug delavec B.B. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpostavlja nadaljevanje dela drugih delavcev na delovnem mestu interni nadzornik, za odločitev niso bistvene. Dejstvo, da so ti delavci, potem ko je tožnik prejel odpoved, delo še naprej opravljali na delovnem mestu interni nadzornik v igralnem salonu E., z ničemer ne vpliva na presojo zakonitosti odpovedi, ki je bila podana tožniku.

14. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku). Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške.