Jedro

Izvedensko mnenje nudi zadostno podlago za zaključek, da sta pri udeleženki presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja hudo moteni. Oseba bi brez ustreznega zdravljenja in potrebnih zdravil hudo ogrožala svoje zdravje in celo življenje, saj je do svoje bolezni popolnoma nekritična in odločno zatrjuje, da shizofrenije nima ter zdravil ne potrebuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom A. A. najdalj do vključno 18. 3. 2023 zadržalo na zdravljenju brez privolitve na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike.

2. Pridržana oseba odločitve sodišča ne sprejema in zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo. Zatrjuje, da ni duševna bolnica – to je njen mož, ona pa živi njegovo življenje. Obrazložitev je napisana izključno po povzeti zdravstveni dokumentaciji. Z otrokoma že dolga leta nima nikakršnih stikov. V bolnišnico je prišla normalna, ven pa nenormalna zaradi tablet in injekcij. Pred 21 leti je delala samomor zaradi nemogočih pogojev življenja. Žal so jo rešili. Podaja navedbe o uničenem podjetju in njenem umiranju na obroke. Njeni sovražniki ne počivajo (CSD, psihologi, sodniki...); vsi so ji obrnili hrbet, ker je nora tako kot njena mama. Želela si je čim več prijateljev, pa so se vsi izkazali za prav nasprotno. Želi si povrnitve časti in dostojanstva, zato zahteva odškodnino 3,5 mio evrov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS – URS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena URS).1 Dovoljeno je le v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Ta določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje ter (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje ali nadzorovana obravnava).

5. Pritožnica v pritožbi posplošeno zatrjuje, da ni duševna bolnica. Do ugotovitev iz izvedenskega mnenja ter glede ogrožanja in nujnosti zdravljenja, možnosti drugih načinov zdravljenja ter časa zdravljenja pa se konkretizirano ne opredeli. Pritožbeno sodišče je opravilo presojo izpodbijanega sklepa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZNP) in v povezavi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Po uradni dolžnosti namreč pazi na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožnica je že trinajstič sprejeta v psihiatrično kliniko; tokrat zaradi poslabšanja paranoidne shizofrenije po popolni opustitvi antipsihotične terapije v domačem okolju. Pri njej so se pojavila suicidalna razmišljanja, ki jih je pogojevala s pomočjo pri ureditvi „njenih zadev“.

7. Izvedenka psihiatrične stroke dr. B. B. je pri udeleženki ugotovila hudo psihično bolezen – paranoidno shizofrenijo – pri čemer je bolezenska simptomatika kljub že uvedeni terapiji še vedno izražena do take mere, da je njena presoja realnosti hudo motena, prav tako pa tudi obvladovanje ravnanja. Izkazuje se potreba po ustreznem zvišanju in prilagoditvi terapije, da bo udeleženka dosegla vsaj delno kritičnost do bolezni in do nujnosti prejemanja predpisane terapije tudi po odpustu. Brez tega bi še naprej hudo ogrožala svoje zdravje in (tudi) življenje. Bolezen bi se še naprej slabšala, poglabljala, vključno s suicidalnimi težnjami, in udeleženka bi postala nepredvidljiva. Nevarnost, da bi udejanjila suicidalna razmišljanja potrjuje njena navedba, „da se bo kar ubila, če njenim zahtevam po kazenskem pregonu in po plačilu odškodnine ter izbrisu diagnoze ne bo ugodeno“. Ker živi sama in je socialno izključena ter brez ustrezne socialne podpore, ni dvoma, da potrebuje visoko strukturno okolje ter pomoč in nadzor nad jemanjem ustrezne terapije. To pa ji je lahko zagotovljeno le na oddelku pod posebnim nadzorom.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče ustrezno argumentiralo svojo odločitev. Izvedensko mnenje nudi zadostno podlago za zaključek, da sta pri udeleženki presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja hudo moteni. Oseba bi brez ustreznega zdravljenja in potrebnih zdravil hudo ogrožala svoje zdravje in celo življenje, saj je do svoje bolezni popolnoma nekritična in odločno zatrjuje, da shizofrenije nima ter zdravil ne potrebuje.

9. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo odsotnost vsakršnih možnosti, da bi se udeleženka zdravila v domačem okolju oz. z drugimi milejšimi oblikami pomoči, saj je – kot je bilo že zgoraj poudarjeno – do svoje bolezni popolnoma nekritična. Izvedenka je ustrezno pojasnila razloge za dvomesečno pridržanje v bolnišnici. Ta čas je potreben za zvišanje oz. ustrezno prilagoditev terapije in doseg učinka, da bo udeleženka postala vsaj delno kritična do bolezni in do nujnosti prejemanja predpisane terapije tudi po odpustu.

10. Glede na izvedensko mnenje in navedbe udeleženke pritožbeno sodišče nima pomislekov o podanosti predpostavk iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Zato je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

11. V primeru izboljšanja zdravstvenega stanja in če niso več podani pogoji za zadržanje, se lahko osebo v skladu z določbo 71. člena ZDZdr še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 111/2015 z dne 15. 5. 2015.