Jedro

Tožnik niti v pritožbi v upravnem postopku, niti sedaj v tožbi ne pove (in ne izkaže), zakaj dejanski in zemljiškoknjižni lastnik predmetne nepremičnine oziroma njenega dela (zidanice) ni ista oseba, oziroma na podlagi kakšnega pravnega naslova naj bi lastninska pravica na tej nepremičnini prešla na osebo, ki ni tožnik in ki (tudi) ni vpisana v zemljiški knjigi. V zemljiški knjigi je bila vpisana zaznamba izvršbe na predmetni nepremičnini na podlagi sklepa o izvršbi, opr. št. In 5/2002 z dne 14. 6. 2002, kar ob upoštevanju publicitetnega načela zemljiškoknjižnega prava pomeni, da je bil z vpisom tega dejstva v zemljiško knjigo seznanjen tudi domnevni dejanski lastnik predmetne nepremičnine oziroma njenega dela, ki bi lahko v skladu s 64. členom ZIZ v izvršilnem postopku zoper tožnika vložil ugovor tretjega, česar pa očitno (glede na izdan sklep o končani dražbi) ni storil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z odločbo, št. 330-510/2009-4 (139) z dne 6. 7. 2009, odobril pravni posel – sklep o končani javni dražbi, opr. št. In 5/2002, pristop In 38/2003, z dne 11. 6. 2009, sklenjen v izvršilni zadevi pri Okrajnem sodišču v Črnomlju, za kmetijska zemljišča s parc. št. 3206/1, 3207/1, 3203 k.o. ..., v lasti dolžnika (tožnika) in najboljše ponudnice A.A. K vlogi za odobritev je A.A. (v tem sporu stranka z interesom) priložila zapisnik o poteku tretje javne dražbe na Okrajnem sodišču v Črnomlju, ki vsebuje sklep o najboljšem ponudniku, ugotovljeno je tudi bilo, da na predmetni nepremičnini ni vknjižena zaznamba zaščitenega kmetijskega gospodarstva, iz potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 3. 7. 2009, pa tudi izhaja, da se ta zemljišča nahajajo v 2. območju kmetijskih zemljišč. Glede na navedeno je organ ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za odobritev pravnega posla v skladu z 19. in 25. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ UPB-1). Drugostopenjski organ je z odločbo št. 33008-148/2009/23 z dne 21. 5. 2010 zavrnil pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo z vsebinsko enakimi razlogi, kot jih je navedel že prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi. Navedel je še, da sodišče v okviru izvršilnega postopka presoja pogoje za izvedbo javne dražbe, torej tudi lastništvo nepremičnine, ki je predmet dražbe, zaradi česar mora dolžnik ugovore lastninskopravne narave uveljavljati v izvršilnem postopku.

Tožnik v tožbi navaja, da na delu parc. št. 3206/1 k.o. ... stoji zidanica, katere lastnik ni tožnik. Glede na to pa pravnega posla upravni organ ne bi smel odobriti, saj bi dejanskemu lastniku zidanice nastala škoda, ker bi se prodala nepremičnina, ki ni last tožnika. V zvezi z navedenim tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je bila odločitev organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V predmetni zadevi je sporno, ali je tožnik lastnik parc. št. 3206/1 k.o. ... (oziroma njenega dela, na katerem stoji zidanica), ki je bila v izvršilnem postopku zoper tožnika kot dolžnika na javni dražbi prodana A.A. kot najboljši ponudnici, in ki je bila (med drugim) predmet odobritve pravnega posla z izpodbijano odločbo.

25. člen ZKZ-UPB1 (Uradni list RS, št. 55/03) določa, da mora po končani javni dražbi kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije izvršilno sodišče ponudnika, ki je ponudil najvišjo ceno, napotiti na pristojno upravno enoto, da v roku, ki mu ga določi, poda vlogo za pridobitev odobritve pravnega posla. Če obstoji kateri od razlogov iz tretjega odstavka 19. člena tega zakona, upravna enota odobritev pravnega posla zavrne. Eden izmed razlogov je tudi, da če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom.

Tudi sodišče v okviru preizkusa izpodbijane odločbe ni našlo kršitev citiranih določb ZKZ-UPB1, česar tudi ne uveljavlja sam tožnik. Ker je stranka z interesom A.A. vlogi za odobritev pravnega posla priložila vse zakonsko zahtevne listine, je tudi po oceni sodišča zaključek organa, da za odobritev spornega ravnega posla ni zakonsko določenih ovir, pravilen.

V zvezi s tožbenim ugovorom o spornem lastništvu parcelne št. 3206/1 pa sodišče ugotavlja, da iz podatkov elektronske zemljiške knjige izhaja, da je bil tožnik na dan izdaje izpodbijane odločbe lastnik nepremičnine s parc. št. 3206/1 k.o. .... Tožnik niti v pritožbi v upravnem postopku, niti sedaj v tožbi ne pove (in ne izkaže), zakaj dejanski in zemljiškoknjižni lastnik predmetne nepremičnine oziroma njenega dela (zidanice) ni ista oseba, oziroma na podlagi kakšnega pravnega naslova naj bi lastninska pravica na tej nepremičnini prešla na osebo, ki ni tožnik in ki (tudi) ni vpisana v zemljiški knjigi. Sodišče še dodaja, da je bila v zemljiški knjigi zaznamba izvršbe na predmetni nepremičnini na podlagi sklepa o izvršbi, opr. št. In 5/2002 z dne 14. 6. 2002, vpisana, kar ob upoštevanju publicitetnega načela zemljiškoknjižnega prava pomeni, da je bil z vpisom tega dejstva v zemljiško knjigo seznanjen tudi domnevni dejanski lastnik predmetne nepremičnine oziroma njenega dela, ki bi lahko v skladu s 64. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Uradni list RS, št. 3/07 UPB-4, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11) v izvršilnem postopku zoper tožnika vložil ugovor tretjega, česar pa očitno (glede na izdan sklep o končani dražbi) ni storil. Sodišče tako navedbam tožnika, da ni lastnik predmetne nepremičnine, zaradi česar organ pravnega posla ne bi smel odobriti, ne more slediti.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.