Jedro

Če bi bil tožnik predan Bolgariji, preden bi sodišče odločilo o njegovi tožbi, kar bi se lahko brez vložene zahteve za izdajo začasne odredbe dejansko zgodilo po vročitvi izpodbijanega sklepa, tožnik ne bi imel učinkovitega sodnega varstva njegovih pravic oziroma pravnih koristi, ki jih uveljavlja v tožbi, in ne bi imel učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev tožene stranke.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa št. 2142-123/2011/16 (1231-03) z dne 13. 4. 2011 do izdaje pravnomočne sodne odločbe o tožbi v upravnem sporu.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alineo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) ter 1. odstavka 3. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je v eni od držav članic vložil državljan tretje države (Uradni list EU, št. L 50/1, z dne 25. 2. 2003, v nadaljevanju Uredba) na prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., nazadnje začasno nastanjen v Centru za tujce, Postojna, ki ga v postopku priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zastopa Pravno-Informacijski center nevladnih organizacij, Ljubljana, in zanje B.B., odločilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, ki trdi, da je A.A., roj. …. 12. 1986 v kraju Oujda, državljana Maroka, saj bo imenovani predan Bolgariji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 30. 3. 2011 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je prosilcu ob nastanitvi v Center za tujce odvzelo prstne odtise in jih dne 18. 2. 2011 poslalo v Centralno bazo EURODAC, od koder je dne 18. 2. 2011 dobilo podatek, da je imenovani dne 28. 12. 2009 zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji. Organ se sklicuje na 1. odstavek 3. člena in e). točko 1. odstavka 16. člena Uredbe. Ministrstvo je za prosilca pristojnemu organu Bolgarije, dne 21. 3. 2011 v skladu s točko e.) 1. odstavka 16. člena Uredbe, posredovalo prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Dne 22. 3. 2011 je ministrstvo od pristojnega organa Bolgarije prejelo dopis, iz katerega izhaja, da je le-ta v skladu s točko e.) 1. odstavka 16. člena Uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje. Ministrstvo se bo v skladu s 3. odstavkom 19. člena Uredbe s pristojnim organom Bolgarije dogovorilo o sprejemu imenovanega, ki bo na mednarodnem letališču Sofija, kjer ga bodo prevzeli pristojni organi Bolgarije. Če prosilec za mednarodno zaščito pristojnim organom Bolgarije ne bo predan v roku, določenem v 4. odstavku 19. člena Uredbe, bo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Slovenija.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka ter zahtevo za odlog izvršbe do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi bila z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, kar pomeni ponovno vračanje v Bolgarijo, tožeča stranka nedvomno podvržena nečloveškemu ravnanju in neposredni nevarnosti, da se ji poslabša zdravstveno stanje. Tožeča stranka meni, da je sklep tožene stranke nezakonit, saj je bilo pri uporabi določb Uredbe kršeno načelo sorazmernosti. Pri odločanju mora namreč organ uporabiti ukrepe, ki so za stranko ugodnejši, a je z njimi še mogoče doseči namen predpisa oziroma cilj zakona. Izpodbijana odločba ne vzdrži testa sorazmernosti, saj izbrano sredstvo ni niti smiselno in razumno niti nujno za dosego cilja. Prav tako pa izbrano sredstvo ne vzdrži načela sorazmernosti oziroma načela proporcionalnosti v ožjem pomenu besede. Ni namreč vzpostavljeno proporcionalno razmerje med prizadetostjo ustavne pravice posameznika (bistveno poslabšanje tožnikovega zdravja), ki jo povzroči uporaba sredstva in med ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo sredstva za varstvo pravic drugih in na ta način koristi v prid skupnosti. Tožena stranka je sklenila, da bo tožnik predan Bolgariji, čeprav je tožnik večkrat prosil, naj se ga ne vrača, ker bo vračanje pustilo težke posledice na njegovem zdravju. Zaradi zdravstvenih težav je tožnik odvisen od bratove pomoči. Pri takšnem podajanju prosilca iz ene države v drugo – ko je ogroženo njegovo zdravje, gre za nečloveško, ponižujoče ravnanje, ki pomeni kršitev 3. člena EKČP ter 21. in 34. člena Ustave Republike Slovenije. Potrebno je poudariti, da je izpodbijani sklep posledica dejstva, da hoče pristojni organ preložiti breme obravnavanja prošnje na državo, ki po tožnikovih izkušnjah ne ponuja dovolj zagotovil, da bo obravnavan na enak način, kot bi ga obravnavali v Republiki Sloveniji. Pri tem je treba upoštevati, da imajo po stališču Ustavnega sodišča določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegova zasebnost in varnost (od 34. do 38. člen) posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, predvsem pa vsem prepovedujejo – na prvem mestu državi, pa tudi posameznikom – poseganje v naštete pravice (Odl. US VI, 158, U-I-25/95, Uradni list RS, št. 5/98). Ukrep v najmanjši možni meri vpliva na položaj prizadetih subjektov oziroma njihove pravice in interese. Ukrepi morajo biti sicer primerni za dosego zakonodajalčevih ciljev, potrebni za njihovo implementacijo glede na objektivne interese državljanov in nikakor ne smejo biti izven vsakega razumnega razmerja do družbene vrednosti teh ciljev. Skladno z določbo 2. odstavka 3. člena Uredbe lahko vsaka država članica obravnava prošnjo za azil, ki jo predloži državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz Uredbe. V 2. odstavku 15. člena pa določa, da v primeru, da je oseba odvisna od pomoči druge osebe zaradi nosečnosti ali novorojenega otroka, resne bolezni, hude invalidnosti ali starosti, države članice običajno prosilca za azil obdržijo skupaj ali združijo s sorodnikom, ki se nahaja na ozemlju ene od držav članic, pod pogojem, da so družinske vezi obstajale že v izvorni državi. Tožnik je prišel v Slovenijo skupaj s svojim bratom in ima resne zdravstvene težave. Prestal je namreč operacijo leve ledvice, desna pa mu ne funkcionira. Zaradi teh težav se počuti šibkega in utrujenega. Brez ustreznih zdravil pa bi leva (še delujoča) ledvica začela ustvarjati kamne. Pri tem tožnik še pojasnjuje, da ima na delujoči ledvici tri kamne premera 12 mm, ki so zrasli iz 6 mm na 12 mm, v 10 dneh prevoza iz Bolgarije v Slovenijo. Na ledvici, ki ne deluje, ima tudi en velik kamen. Skratka brez ustreznega zdravljenja in nege, lahko pride do popolne odpovedi obeh ledvic. Po besedah zdravnikov v Bolgariji, bo v prihodnosti potrebno levo ledvico presaditi, ker se bo sčasoma izčrpala in ne bo več delovala. Tožnikov brat je v primeru odpovedi leve ledvice pripravljen darovati bratu svojo. Brat pomaga tožniku pri vsakdanjih opravilih, saj je zaradi te resne bolezni odvisen zunanje pomoči. Tožnik pomeni bratu vse, kar ima, in ga brat ni pripravljen pustiti samega. Zato, da tožnik s prevozom v Bolgarijo ne bi bil izpostavljen dodatnim naporom in obremenitvam, je najbolj primerno, da prosilca ostaneta skupaj v Sloveniji do pravnomočno končanega postopka za pridobitev mednarodne zaščite. V primeru vračanja v Bolgarijo bi bil tožnik izpostavljen nevarnosti, da utrpi resno škodo na zdravju, saj potovanje zanj predstavlja neznosen napor. Slednje dokazuje tudi dejstvo, da so se v času prevoza iz Bolgarije v Slovenijo, tožnikovemu bratu, ledvični kamni povečali za 6 mm. Tožnik še dodaja, se določbe ZPP in ZIZ v upravnem postopku pri izdaji začasne odredbe ne uporabljajo, saj ZUS-1 v celoti ureja tako postopek, kot tudi pogoje za njeno izdajo. Tožnik zato opozarja, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta, še pred odločitvijo sodišča o tožbi, nastala težko popravljiva škoda. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega dejstva ne bi več izkazoval pravnega interesa, njegov pravni interes bi namreč zaradi izročitve Republiki Bolgariji naknadno prenehal. Njegov pravni položaj se kljub meritorni odločitvi namreč ne bi mogel več spremeniti. Zgolj ugotavljanje zakonitosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe bi bilo za tožnika brez učinka, ker bi prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega spora. Odložitev izpodbijanega sklepa pa tudi ne nasprotuje javni koristi. Tožnik se namreč nahaja v Centru za tujce v Postojni, prav tako pa ni mogoče sklepati, da bi glede na kratke zakonske roke odločanja, izdaja začasne odredbe nesorazmerno prizadela javne koristi. Predlaga zaslišanje tožnika in njegovega brata.

Predlaga, da sodišče sklep tožene stranke odpravi ter prosi za odložitev izvršitve sklepa o predaji prosilca Republiki Bolgariji do pravnomočne odločbe sodišča, saj bi bil v primeru izvršitve sklepa in vrnitve neposredno ogroženo njegovo življenje in bi trpel posledice nečloveškega ravnanja.

Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

Z izrekom izpodbijanega sklepa je bilo odločeno, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, in da bo tožnik predan Bolgariji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Po Uredbi, ki je neposredno uporabljiva (2. odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske uniji (Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije, PDEU, Uradni list Evropske unije C 83, 30. 3. 2010) je tovrstna odločitev „lahko predmet pritožbe ali pregleda. Pritožba na odločbo ali njen pregled ne zadržita izvedbe premestitve, razen če se sodišča ali pristojni organi določijo tako za vsak primer posebej, če nacionalno pravo to dopušča“ (19(2) člen Uredbe). Nacionalno pravo v Sloveniji dopušča, da pravno sredstvo (tožba) zoper izpodbijani akt zadrži njegovo izvršitev. Iz določbe 5. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ izhaja, da mora pristojni organ prosilcu za azil izdati sklep o tem, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje na podlagi uporabe Uredbe. Zoper sklepe, izdane na podlagi ZMZ, pa je po določbi 3. dostavka 74. člena ZMZ dopustno vložiti tožbo na Upravno sodišče. Iz določbe 4. odstavka 74. člena ZMZ izhaja, da tožba zoper sklepe, izdane po ZMZ, ne zadrži izvršitve akta, vendar pa se po določbi 4. odstavka 75. člena ZMZ v postopku sodnega varstva po ZMZ uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če z ZMZ ni drugače določeno. Po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) pa stranka lahko poda zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1. Poleg tega je po uveljavitvi določbe 19(2) člena Uredbe, ki je fakultativno določila možnost tožbe v tovrstnih zadevah s suspenzivnim učinkom, z Lizbonsko pogodbo začela veljati kot del primarnega prava EU tudi Listina EU o temeljnih pravicah (1. točka 6. člena Prečiščena različica Pogodbe o evropski uniji, PES, Uradni list Evropske unije C 83, 30. 3. 2010). Po določbi 1. odstavka 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (Uradni list EU, C 83/389, 30. 3. 2010) pa mora imeti stranka pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem. To se v konkretnem primeru ujema z ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Če bi bil namreč tožnik predan Bolgariji, preden bi sodišče odločilo o njegovi tožbi, kar bi se lahko brez vložene zahteve za izdajo začasne odredbe dejansko zgodilo po vročitvi izpodbijanega sklepa, tožnik ne bi imel učinkovitega sodnega varstva njegovih pravic oziroma pravnih koristi, ki jih uveljavlja v tožbi, in ne bi imel učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev tožene stranke. Z vidika prava EU v povezavi s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/1994 – MP, Uradni list RS, št. 33) pa je pomembno tudi to, da po določilu 3. točke 6. člena PES „temeljne pravice, kakor jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in kakor izhajajo iz skupnega ustavnega izročila držav članic, so kot splošna načela del prava Unije.“ Določilo 3. točke 52. člena Listine pa pravi, da „kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.“ Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi z 3. in 13. členom MKVČP pa velja, da neposredna ali posredna premestitev osebe (na podlagi sekundarnega prava EU), ki zatrjuje, da zaradi odstranitve iz države obstaja realno tveganje, da ji bo kršena pravica iz 3. člena MKVČP v drugo državo, četudi je podpisnica MKVČP,, ne odvezuje države podpisnice MKVČP obveznosti po tej mednarodni pogodbi. ESČP je to prakso razvilo ravno na primerljivi situaciji v zvezi z Dublinsko konvencijo (T. I. proti Združenemu kraljestvu) oziroma v zvezi z Uredbo, ki je predmet obravnave v tem upravnem sporu (M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, 15. 12. 2010, odst. 286, 341-342). V takih primerih učinkovito pravno sredstvo pomeni, da mora imeti tožba oziroma pritožba zoper odločitev, ki je sprejeta po Uredbi, avtomatični suspenzivni učinek (Čonka proti Belgiji, odst. 81-83; Gebremedhin proti Franciji, odst. 66; Abdolkhani in Karimni proti Turčiji, odst. 58-59 in 108-116; M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, odst. 293). V slovenskem pravnem redu tožba zoper akt izdan po Uredbi nima avtomatičnega suspenzivnega učinka, vendar pa sodišče v tem konkretnem primeru ni prekinilo postopka (156. člen Ustave), da bi pred Ustavnim sodiščem zahtevalo presojo ZMZ, iz razloga, ker pravilo avtomatičnosti suspenzivnega učinka tožbe v upravnem sporu velja samo takrat, ko stranka navaja takšne okoliščine, ki izkazujejo zadostno tveganje, da bi z izvršitvijo akta prišlo do kršitve pravice iz 3. člena MKVČP (t.i. »arguable claim«). V konkretnem primeru sicer tožnik navaja okoliščine, ki merijo na standarde v zvezi z nehumanim ravnanjem iz 3. člena MKVČP glede na to, da se sklicuje na svoje bolezensko stanje, ki bi se mu lahko zaradi premestitve v Bolgarijo poslabšalo. Vendar pa je Upravno sodišče pravni problem nesuspenzivnosti tožbe v primerljivih zadevah in sicer v zadevah, ko gre za uporabo koncepta varne tretje države, v upravno-sodni praksi že izpostavilo (sklep Upravnega sodišča v zadevi I U 1929/2010-8 z dne 21. 12. 2010 in sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1929/2010 z dne 29. 12. 2010). Vrhovno sodišče je v sodbi v zadevi I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011 (odst. 10) potrdilo stališče Upravnega sodišča glede potrebe po suspenzivnosti tožbe v upravnem sporu in tožena stranka je s to upravno-sodno prakso seznanjena. V konkretnem primeru je sodišče takoj po tem, ko je prejelo tožbo v tem upravnem sporu, toženo stranko po faksu obvestilo, da je v tej zadevi tožba vložena. Zato izhajajoč iz predpostavke, da tožena stranka spoštuje sodno prakso Vrhovnega sodišča, ni tveganja, da bi tožena stranka začela izvrševati izdani upravni akt, preden bi sodišče odločilo o tožbi. Ne glede na to pa zaradi spoštovanja samega pravila o suspenzivnosti tožbe v upravnem sporu, ki mu je sodišče zgoraj podalo pravno podlago, in zaradi tega, ker tožnik v tožbi in v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja zdravstvene okoliščine, ki jih povezuje s posebno „humanitarno določbo“ iz Uredbe (15(2) člen), sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Ne samo težka, ampak nepopravljiva škoda v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1 bi tožniku nastala v zvezi z njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva, če bi bil tožnik odstranjen iz Slovenije, preden bi sodišče odločilo o njegovi tožbi. Ker je že ta škoda nepopravljiva, se sodišču ni bilo treba spuščati še v presojo izkazanosti škode v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika, če bi bila izpodbijana odločba izvršena pred odločitvijo sodišča o tožbi zoper izpodbijani akt. Sodišče je postavilo toženi stranki rok (do 10.00 ure dne 19. 4. 2011), da po faksu odgovori na zahtevo za izdajo začasne odredbe in sodišče odgovora do postavljenega roka ni dobilo, sámo pa ne vidi prizadetosti javne koristi z izdajo začasne odredbe, saj mora sodišče o tožbi po zakonu odločiti zelo hitro in sicer v 7 dneh (2. odstavek 75. člena ZMZ). Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 je zato sodišče v izreku sklepa odločilo, da se zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe.