Jedro

Upravnik mora pojasniti, na kakšen način je prišel do izračuna zneska, ki odpade na lastnika po posamezni vtoževani postavki. Za sklepčnost tožbe zadošča, da upravnik v tožbi navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov med etažne lastnike. Nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe. Ni torej dolžnost toženke, da prva ugovarja in dokazuje nepravilnost izračuna posameznega stroška, če tožnica ne navede potrebnih elementov izračuna posamezne vrste stroškov (primerjaj 7. in 212. člen ZPP).

Manjkajočih trditev ni mogoče nadomeščati z neopredeljenim sklicevanjem na priložene listine. Ni namreč naloga sodišča, da samo iz prilog razbira, kaj so pravno relevantne navedbe tožnice. Vsaj splošne dejanske navedbe morajo biti razvidne iz tožbe, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša le na dokaz teh navedb ali na njihovo natančnejše substanciranje. Smisel takšnega pristopa je v tem, da mora biti ves čas postopka jasno, kaj je trditvena podlaga, ki jo sme sodišče pri odločanju upoštevati. Razdelilnikov stroškov zato ni mogoče šteti kot del trditvene podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 889,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožnici je tudi naložilo, da mora toženki v 8 dneh povrniti stroške postopka v znesku 353,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno je predlagala, da naj se pritožbi ugodi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodbo, izdano v gospodarskem sporu majhne vrednosti, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

7. Tožnica kot upravnik stanovanjskih stavb – kompleksa „A.“ od toženke, ki je v tem kompleksu lastnica štirih posameznih delov (parkirnih mest), zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovanja za obdobje od januarja 2019 do junija 2020 ter plačilo nadomestila za stroške izterjave po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih.

8. Prvostopenjsko sodišče je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Glede zahtevka za plačilo obratovalnih stroškov je ugotovilo, da iz potrdil o plačilih dobaviteljem v večini primerov ne izhaja, da je tožnica poravnala zneske po računih, ki so zajeti v vtoževanih razdelilnikih. Zato je presodilo, da tožnica glede teh stroškov ni uspela dokazati, da je dobaviteljem oziroma izvajalcem storitev dejansko poravnala tudi tisti del vtoževanih stroškov, ki odpade na toženko. Tožbeni zahtevek za plačilo tistih obratovalnih stroškov, pri katerih je tožnica uspela izkazati, da je račune, ki so bili vključeni v razdelilnike, dejansko plačala, pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnica ni uspela pojasniti temelja terjatve niti ključa razdelitve. Kljub ugovoru toženke, da temelj terjatve iz naslova obratovalnih stroškov z ničemer ni izkazan, tožnica ni predložila pogodb, sklenjenih z dobavitelji. Zato je prvostopenjsko sodišče na podlagi pravila iz 7. in 212. člena ZPP presodilo, da tožnica ni zmogla dokaznega bremena glede obstoja temelja zahtevka iz naslova obratovalnih stroškov. Poleg tega je toženka ugovarjala vtoževani terjatvi tudi po višini in navedla, da ni mogoče razbrati, na kakšen način je tožnica prišla do konkretno zaračunanih zneskov. Ker tožnica niti v drugi pripravljalni vlogi ni pojasnila ključa delitve posameznih zaračunanih stroškov, ni uspela dokazati vtoževane terjatve niti po višini.

9. Glede stroškov upravljanja pa je presodilo, da v Pogodbi o upravljanju z dne 25. 1. 2018 sicer obstoji pravna podlaga za njihovo zaračunavanje, vendar tožnica tudi glede teh stroškov ni pojasnila ključa njihove razdelitve. Ker je ugotovilo, da se pogodbeno določene cene ter dejansko zaračunane cene po razdelilnikih ne ujemajo, je zaključilo, da tožbeni zahtevek v tem delu po višini ni utemeljen.

10. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage. Tožnica v obravnavanem primeru ni zadostila zahtevam sklepčnosti tožbe niti svojemu dokaznemu bremenu. Sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve ne navaja, kot to (v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava) očita pritožba, da ne obstoji pravni temelj vtoževane terjatve na podlagi pravil o subrogaciji dolga (275. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), pač pa je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi manjkajoče trditvene podlage tožnice glede načina obračunavanja stroškov.

11. V sporih kot je obravnavani, mora upravnik pojasniti, na kakšen način je prišel do izračuna zneska, ki odpade na lastnika po posamezni vtoževani postavki. Za sklepčnost tožbe zadošča, da upravnik v tožbi navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov med etažne lastnike. Nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe1. Ni torej dolžnost toženke, da prva ugovarja in dokazuje nepravilnost izračuna posameznega stroška, če tožnica ne navede potrebnih elementov izračuna posamezne vrste stroškov (primerjaj 7. in 212. člen ZPP).

12. Tožnica je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 3. 1. 2021 (dopolnitev tožbe) pojasnila, da je kot upravnik stavbe etažnim lastnikom obračunavala stroške skladno z njihovimi solastniškimi deleži na podlagi površin posameznih delov stavbe. Navedla je katere posamezne enote so v lasti toženke, njihovo površino ter pripadajoči solastniški delež toženke na skupnih delih. Pojasnila je tudi, da vtoževane terjatve zajemajo storitve na področju upravljanja ter stroške porabe hladne vode, ogrevanja, skupne elektrike, odvoza smeti, čiščenja, varovanja prostorov, hišniških opravil, zavarovalnih premij, tekočega vzdrževanja, urejanja okolice in skupnega zemljišča, hidratantnega omrežja, zapornic, vzdrževanja požarnih sistemov... Izpostavila je tudi, da so vsi podatki o dobaviteljih in izvajalcih, višini računa in načinu obračuna za posamezni razdelilnik razvidni iz priloženih razdelilnikov.

13. Toženka je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2021 v zvezi s predloženimi razdelilniki, na katere se je tožnica sklicevala kot na del svoje trditvene podlage, ugovarjala, da bi morala tožnica svoje trditve substancirati do te mere, da bi bilo mogoče preveriti, na kakšen način je tožnica prišla do konkretne višine vtoževanega zneska. Ker tožnica izračuna posamezne vrste stroška ni pojasnila niti v svoji drugi pripravljalni vlogi, je zaključek sodišča, da tožnica ni uspela utemeljiti vtoževane terjatve po višini, pravilen. Da bi tožnica v obravnavanem primeru izpolnila svoje trditveno breme, bi zadostovalo že, če bi navedla ključ delitve za vsako vrsto obratovalnih stroškov (na primer glede na dejansko porabo, idealni delež, število posameznih enot, število uporabnikov...) ter pojasnila metodo za izračun posamezne vrste stroškov upravljanja. Šele potem bi toženka lahko takšnemu zahtevku konkretizirano nasprotovala, prvostopenjsko sodišče pa bi lahko preizkusilo njegovo utemeljenost. Natančnejši obračun izračuna posameznih postavk stroškov glede na konkretni razdelilnik pa bi bil potreben le, če bi toženka obrazloženo ugovarjala višini posamezne vrste stroška, česar pa ta v svojih vlogah ni storila, kot je to sicer zmotno ocenilo sodišče prve stopnje.

14. Manjkajočih trditev tudi ni mogoče nadomeščati z neopredeljenim sklicevanjem na priložene listine. Ni namreč naloga sodišča, da samo iz prilog razbira, kaj so pravno relevantne navedbe tožnice. Višje sodišče poudarja, da ne zahteva, da bi tožnica v svoje pripravljalne vloge prepisala vsako postavko iz razdelilnikov. Najmanj kar bi lahko naredila pa je, da bi pojasnila način branja razdelilnikov. Vsaj splošne dejanske navedbe morajo biti razvidne iz tožbe, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša le na dokaz teh navedb ali na njihovo natančnejše substanciranje. Smisel takšnega pristopa je v tem, da mora biti ves čas postopka jasno, kaj je trditvena podlaga, ki jo sme sodišče pri odločanju upoštevati2. Glede na obrazloženo razdelilnikov stroškov ni mogoče šteti kot del trditvene podlage3. 15. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnica, z obravnavano zadevo ni primerljiva. Zadeva III Ips 84/2010 se nanaša na spor v zvezi z znaki razlikovanja, kjer se navedbe strank po sami naravi stvari dopolnjujejo z grafičnimi dokazi, katerih pravna narava ni zgolj v dokazovanju trditev, pač pa tudi v dopolnjevanju same trditvene podlage. V zadevi I Cp 83/2016 pa se sklicevanje na prilogo kot del trditvene podlage nanaša na natančnejše konkretiziranje oziroma oceno višine škode potem, ko so tožniki splošne navedbe o tem podali že v svojih vlogah. Na prilogo tožbe se torej tožnica izjemoma lahko sklicuje takrat, ko priloga ne pomeni dokaza in ko ne gre za primer, ko se s tem sodišču naloži breme, da mora samo iz prilog tožbe iskati pravno relevantne navedbe tožnice. Kot pojasnjeno, v obravnavani zadevi ne gre za tak izjemen primer.

16. S pritožbeno navedbo, da se dokazi potrdil o plačilih dobaviteljem po podatkih nanašajo na račune dobaviteljev po vtoževanih razdelilnikih, pritožnica graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, s čimer uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker naj bi prvostopenjsko sodišče odločilo mimo trditvene podlage strank, ni utemeljen. Kot je bilo že obrazloženo, ne drži pritožbena navedba, da je tožnica opredeljeno in specificirano pri vsakem strošku navedla ključ njegove delitve, s čimer naj bi zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Nesklepčnost tožbe se presoja na podlagi trditvene podlage tožnice, torej neodvisno od ugovornih navedb toženke. Zato pritožnica presoje glede nesklepčnosti tožbe ne more izpodbiti s stališčem, da bi moralo sodišče vsa njena neprerekana dejstva šteti za priznana. Glede na navedeno pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nedopustno nadomestilo trditveno podlago toženke s tem, ko je trditveno podlago tožnice ocenilo kot pomanjkljivo, niso utemeljene.

18. Ker tožnica ni navedla elementov za izračun višine tožbenega zahtevka, je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki bi potrdil pravilnost izdanih razdelilnikov po višini. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi tožbeni zahtevek utemeljuje oziroma s katerimi se le-temu upira. Dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke bi zato, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, sodišče smelo dopustiti šele po tistem, ko bi tožnica tožbo utemeljila tudi po višini. Ker pa tega ni storila, pa bi lahko, saj je razpolagala z vsemi podatki, bi izvajanje takšnega dokaza pomenilo dokaz v informativne namene, ki se tako v teoriji kot sodni praksi šteje za nedovoljen dokaz4. 19. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP ni utemeljen, saj so razlogi sodišča prve stopnje glede odločitve jasni in razumljivi in si niso sami s seboj v nasprotju. Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, katere stroške je toženka dejansko prerekala, saj razlogi o tem glede na predhodno pojasnjeno pomanjkljivo trditveno podlago tožnice, za odločitev niso pomembni. Čeprav je tožbeni zahtevek neutemeljen že zaradi zgoraj opisanih pomanjkljivosti tožničinih trditev v zvezi z izračunom vtoževanih stroškov, pa je sodišče prve stopnje podalo tudi razloge za neutemeljenost zahtevka po temelju. V nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem je povsem zadostno pojasnilo, da je tožnica sicer predložila račune dobaviteljev (B. d. d., Zavarovalnica d. d., C. d. o. o., D. d. d., E. E. s. p., F. d. d., G. d. o. o., H. d. o. o., I. d. o. o., J. d. o. o., K. d. o. o.), ki so bili izstavljeni na njeno ime, da je predložila tudi izpiske, iz katerih naj bi izhajalo, da je račune dobaviteljev plačala, da iz slednjih sicer izhaja, da naj bi tožeča stranka izvajala neka plačila, da pa ni mogoče preveriti, ali je (npr.) v znesku 380.611,51 EUR, ki ga je tožnica plačala L., d. o. o., dne 15. 2. 2019, vsebovan tudi znesek po računu L., d. o. o., v znesku 134,31 EUR, ki je bil predmet obračuna v razdelilniku št. 9990024780583. Zato je zaključilo, da z izjemo nekaterih računov tožnica ni dokazala, da je dobaviteljem poravnala ravno tiste obratovalne stroške, katerih povrnitev v tem postopku vtožuje od toženke. Ker kljub ugovoru toženke ni predložila pogodb, sklenjenih z dobavitelji, je tudi zaključilo, da tožnica ni zmogla trditvenega bremena glede temelja zahtevka iz naslova obratovalnih stroškov.

20. Izpodbijana sodba vsebuje tudi zadostne razloge sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka glede stroškov upravljanja, hišniških opravil, urejanje okolice in skupnega zemljišča, čiščenja in stroškov opominjanja. Pritožbene navedbe, da je tožnica ključe razdelitve teh stroškov podrobno navedla v svoji prvi pripravljalni vlogi so protispisne, saj kaj takega iz njene vloge ne izhaja. Kot je bilo že obrazloženo, tožnica niti glede teh stroškov ni zadostila zahtevam po sklepčnosti, zato se pritožnica neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo potrebno temelj in višino teh stroškov šteti za neprerekana.

21. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

22. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glej na primer odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 900/2016 in Vrhovnega sodišča RS III Ips 5/2012 ter III Ips 13/2012. 2 Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1143/2012. 3 Glej na primer odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1143/2012. 4 Glej na primer odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1478/2013.