Jedro

Namesto, da bi sodišče sledilo postavljenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku plača zakonske zamudne obresti od neto razlike, torej od plač v neto znesku (dvakrat po 736,10 EUR), je toženi stranki v nasprotju z zahtevkom tek obresti naložilo od bruto zneska plač za julij in avgust 2021 (dvakrat po 1.024,21 EUR). To pomeni, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo več kot je zahteval (relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 2. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - razveljavi v II. točki izreka v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki zakonite zamudne obresti od zneska 576,22 EUR od 9. 11. 2021 do 5. 4. 2022; - spremeni v III. točki izreka tako, da se znesek stroškov postopka, ki ga je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki, zniža na 437,37 EUR.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu odločitve o stroških postopka potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe in sodne takse v skupnem znesku 244,26 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbama, ustavilo postopek v delu tožbe za plačilo plače za meseca julij 2021 in avgust 2021, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za plačo za pretekli mesec do 8. 11. 2021, ter za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2021 v znesku 170,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 9. 2021 do 8. 11. 2021 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača zakonske zamudne obresti od zneska 2.219,12 EUR od 9. 11. 2021 do 5. 4. 2022 (II. točka izreka) ter mu povrne stroške postopka v znesku 661,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je prispevke in davke za tožnika odvedla še pred vložitvijo tožbe ter, da je bilo sporno vprašanje plačila neto plače za julij in avgust 2021. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti, da se zakonske zamudne obresti obračunajo od neto plače, ne od bruto plače. Nadalje navaja, da je tožnik na naroku 7. 4. 2022 priznal, da je z nakazilom z dne 5. 4. 2022 prejel tudi plačilo dela stroškov postopka v višini 223,99 EUR, ki pa ne ustreza vsem nastalim stroškov. Pri odločitvi o stroških bi moralo sodišče prve stopnje navedeni znesek upoštevati in ga odšteti od zneska prisojenih stroškov v višini 661,36 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik se pritožuje zoper del odločitve o stroških v III. točki izreka sodbe. Ne strinja se z zavrnitvijo priglašenih stroškov predpravdnega postopka. Sklicuje se na sklep Pdp 27/2016. Meni, da je argumentacijo iz navedenega sklepa mogoče uporabiti tudi za zahtevke v zvezi s prejemki iz delovnega razmerja, saj tudi za odškodninsko pravdo ni potrebno predhodno podati odškodninskega zahtevka. Zadevo je sprva želel rešiti izvensodno, da ne bi bila potrebna pravda. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke priznava, da je tako v tožbi kot na naroku po umiku zahtevka zahteval še plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska 1.642,90 EUR. Kot nesporno prav tako priznava, da mu je tožena stranka 5. 4. 2022 plačala tudi del stroškov postopka v znesku 223,99 EUR. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko ni priznalo stroškov za predpravdni postopek. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Glede na ugotovitev, da je tožena stranka tožniku plačo za meseca julij in avgust 2021 ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2021, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2021 do 8. 11. 2021, plačala šele 5. 4. 2022, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožena stranka z izplačilom navedenih denarnih prejemkov iz delovnega razmerja v zamudi. Po določbi 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.) je tožniku pravilno prisodilo neplačane zakonske zamudne obresti, natekle v času od 9. 11. 2021 do 5. 4. 2022, vendar pa je glede zneska, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, prekoračilo tožbeni zahtevek, kar s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti prisoditi od neto zneskov plače, ne pa od bruto zneskov, ker je bilo sporno le vprašanje plačila neto plače za julij in avgust 2021, po vsebini smiselno uveljavlja tožena stranka.

9. Namesto, da bi sledilo postavljenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku plača zakonske zamudne obresti od neto razlike, torej od plač v neto znesku (dvakrat po 736,10 EUR), je toženi stranki v nasprotju z zahtevkom tek obresti naložilo od bruto zneska plač za julij in avgust 2021 (dvakrat po 1.024,21 EUR). To pomeni, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo več kot je zahteval (relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 2. člena ZPP), kar izhaja tudi iz tožnikovega odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče prve stopnje tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od zneska 576,22 EUR (357. člen ZPP). Tožena stranka je tako dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 9. 11. 2021 do 5. 4. 2022 od zneska 1.642,90 EUR (neto plača julij v višini 736,10 EUR + neto plača avgust v višini 736,10 EUR + sorazmerni del regres v višini 170,70 EUR).

10. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja tudi, da sodišče prve stopnje pri priznanju tožnikovih stroškov postopka ni upoštevalo, da je 5. 4. 2022 tožniku plačala znesek 223,99 EUR, ki predstavlja del nastalih stroškov tega postopka (stroške tožbe). Iz zapisnika prvega naroka (na list. št. 19) namreč izhaja, da je tožnik potrdil plačilo navedenega zneska, kar kot nesporno priznava tudi v odgovoru na pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato odločitev o stroških postopka v III. točki izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je znesek tožniku prisojenih stroškov, ki jih mora povrniti tožena stranka, znižalo na 437,37 EUR (358. člen ZPP).

11. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za priznanje stroškov predpravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ustaljeno sodno prakso delovnih sodišč, da predpravdni postopek v individualnih delovnih sporih ni potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP), če je denarno terjatev mogoče uveljavljati z neposredno tožbo pred sodiščem (četrti odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.). Tudi okoliščina, da stranke poskusijo zadeve in odprta vprašanja reševati izvensodno, ne pomeni, da se strošek predpravdnega postopka, ki ni procesna predpostavka za vložitev tožbe (in se z vložitvijo poziva položaj stranke tudi ni v ničemer izboljšal, od vložitve poziva ni bil odvisen pričetek teka zakonskih zamudnih obresti…), šteje za potreben strošek pravdnega postopka.1 Neutemeljeno je primerjanje z nagrado za odškodninski zahtevek, ki ga stranka naslovi na zavarovalnico, saj je ta praviloma pogoj, da se zavarovalnica z odškodninskim zahtevkom stranke sploh seznani, zato zadeva Pdp 27/2016, na katero se tožnik sklicuje, ni primerljiva. Ker je glede na navedeno pritožba tožnika neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu odločitve o stroških postopka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato je upravičena do povračila potrebnih pritožbenih stroškov. Skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) in ob upoštevanju vrednosti pritožbenega predmeta (800,21 EUR) ji pripada 250 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 16/4), 2 % oziroma 5 točk za materialne stroške (11. člen OT) in 22 % DDV, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 186,66 EUR. Skupaj s stroškom sodne takse v višini 57,60 EUR ji je tožnik dolžan povrniti 244,26 EUR, v roku 15 dni.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbe, kot tudi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ker ta ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prav tako za odločitev ni bil potreben odgovor na pritožbo tožnika, zato tožena stranka sama krije te stroške.

1 Prim. Pdp 204/2022, Pdp 112/2019, Pdp 113/2019, Pdp 254/2019, Pdp 256/2019, Pdp 300/2019, Pdp 49/2014, Pdp 182/2014, Pdp 922/2013 idr.