Jedro

Tožnik je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je z dela, kljub temu da je bil zmožen za delo, izostal neupravičeno. Glede na to, da tudi prejšnja pisna opozorila zaradi kršitev delovnih obveznosti niso dosegla namena (tožnik je enkrat samovoljno zapustil delovno mesto, enkrat pa v času bolniškega staleža ni upošteval navodil zdravnika in pravil bolniškega staleža), je je bil razlog, zaradi katerega mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga utemeljen, prav tako pa je bilo onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I./1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2009 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 10. 9. 2009 in da mu še traja in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu izplačati vse zapadle plače po 10. 9. 2009 in ostale prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in poskrbeti za vpis tožnikove dobe za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije v evidenco pokojninske dobe pri ZPIZ. V II. odstavku izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju po navodilih Višjega delovnega in socialnega sodišča ponoviti oziroma dokazno oceniti že izvedene dokaze in izvesti dodaten dokaz z dopolnilnim mnenjem sodnega izvedenca za psihiatrijo, ki bo povedal, kakšno je bilo zdravstveno stanje tožnika na dan 19. 6. 2009 in kako je bilo z njegovo zmožnostjo za delo. Sodišče je sicer zahtevalo od izvedenca dr. med. V.R. dopolnitev mnenja, vendar pa je bilo dopolnilno mnenje dr. V.R. le potrditev stališč iz primarnega mnenja. Tožnik je imel pripombe na dopolnilno mnenje, ker si izvedenec ni ogledal stroja, na katerem je tožnik v kritičnem času delal, predlagal je razrešitev imenovanega izvedenca in postavitev drugega izvedenca. Temu predlogu sodišče prve stopnje ni sledilo in je svojo odločitev dejansko oprlo le na mnenje dr. V.R.. Dvom v pravilnost izvedenskega mnenja pa vzbuja zmotna interpretacija diagnoze „posttravmatska stresna motnja“. Stališče, ki ga ima dr. V.R., je v zvezi s tem v nasprotju z znanstvenim stališčem drugih avtorjev in klinične prakse. O posttravmatski stresni motnji obstoji bogata strokovna literatura, nikjer pa ni zabeleženo (tako kot navaja dr. V.R.), da se le-ta lahko pojavi najdlje do 4 mesece po dogodku. Neizpodbitno dejstvo je, da je tožnik v svojem življenju doživljal hude preizkušnje (zgodnja izguba staršev, rejništvo, prometne nezgode, konflikt s partnerko), zato ne gre prezreti, da tožnika pestijo psihične težave, da jih je imel tudi v kritičnem času, to je 19. 6. 2009 in je sam ocenil, da tega dne ni zmožen za delo. O tem je pravočasno obvestil delodajalca. Neizpodbitno dejstvo je, da je tožnik v naslednjih dneh po 19. 6. 2009 zaradi psihičnih težav dobil bolniški stalež in da je trajanje teh težav trajalo več kot mesec dni (in traja še danes). Pri psihičnih boleznih znaki bolezni niso takoj vidni navzven, temveč tlijo v bolniku in jih bolnik tudi pogosto sam ne zaznava. Tudi iz tega razloga je zaključek izvedenca, da je tožnik ravnal manipulativno, povsem neutemeljen. Ker je podan dvom v pravilnost mnenja imenovanega izvedenca in ker si izvedenec ni ogledal stroja, na katerem je tožnik delal v kritičnem času, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi predlogu tožnika po postavitvi drugega izvedenca.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ter pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. Pd 322/2009 z dne 21. 9. 2010 v celoti zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Na tožnikovo pritožbo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1316/2010 z dne 24. 2. 2011 zavrnilni del prvostopenjske sodbe in odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, razveljavilo zaradi zmotne materialnopravne presoje in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča iz citiranega sklepa in odpravilo vse pomanjkljivosti v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo (pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov) in na podlagi tega ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Posledično je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je tožnik neupravičeno izostal z dela dne 19. 6. 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sicer tožbo vložil v zakonsko določenem 30 – dnevnem roku iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), da je tožena stranka pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku podala dve predhodni pisni opozorili glede izpolnjevanja obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, ki je tožnik niti ne izpodbija, sta bili obe pisni opozorili utemeljeni, ker je tožnik dejansko kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja), prav tako pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov omogočila zagovor. Tožnik je pravico do zagovora izkoristil, kar je razvidno iz zapisnika o zagovoru z dne 4. 8. 2009 (B10).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov povsem utemeljeno zaključilo, da je tožnik dne 19. 6. 2009 neupravičeno izostal z dela, zaradi česar mu je tožena stranka tudi podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik za dne 19. 6. 2009 ni imel odobrenega bolniškega staleža, sodišče prve stopnje pa je na podlagi sodnega izvedenca medicinske stroke dr. V.R. ugotovilo, da je bil tožnik dne 19. 6. 2009 sposoben razumeti pomen svojih ravnanj in sposoben razsodno odločati (sodni izvedenec medicinske stroke je z gotovostjo izključil kakršnokoli pravo duševno bolezen pri tožniku, ki bi spremenila mišljenjsko logiko pri tožniku). Tožnik je torej vedel, da mora priti na delo k toženi stranki tudi 19. 6. 2009. Sodni izvedenec je v dopolnilnem izvedenskem mnenju nadalje ugotovil, da tožnik 19. 6. 2009 ni imel takšnih bolezenskih težav, da ne bi bil sposoben za delo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik dne 19. 6. 2009 za delo dejansko zmožen in da je tega dne neupravičeno izostal z dela. Svojo odsotnost je sicer toženi stranki sicer javil, vendar pa je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnik iz dela kljub temu izostal neupravičeno, utemeljeno zaključilo, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (kar je razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineii prvega odstavka 88. člena ZDR). Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tudi prejšnja pisna opozorila tožniku zaradi kršitev delovnih obveznosti niso dosegla namena (tožnik je 12. 3. 2009 samovoljno zapustil delovno mesto, 12. 5. 2009 pa v času bolniškega staleža ni upošteval navodil zdravnika in pravil bolniškega staleža), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožniku podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen, prav tako pa je onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na izvedensko mnenje dr. V.R.. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi poleg že omenjenega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, dopolnitve tega mnenja in izpovedbe imenovanega izvedenca upoštevalo tudi izpovedbo tožnika, tožnikove osebne zdravnice, prič V.K. in J.P. ter kompletno listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložila tožnik in tožena stranka. Na podlagi teh dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopku postaviti drugega izvedenca. Za takšno postopanje sodišče prve stopnje ni imelo podlage v določbi drugega oziroma tretjega odstavka 254. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (in to tudi ustrezno obrazložilo), da so bile z imenovanim izvedencem, ki je izdelal pisno mnenje, podal ustno mnenje in pisno še dopolnil svoje mnenje, razjasnjene vse okoliščine, ki so bile odločilne za razsojo v tem sporu. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnika, da bi si moral izvedenec ogledati stroj, na katerem je tožnik delal v kritičnem času, je potrebno ugotoviti, da je tožnik v dokaznem predlogu imenovanje sodnega izvedenca medicinske stroke psihiatrične smeri predlagal, naj izvedenec ugotovi, če je bil tožnik sposoben opravljati svoje delo kot pomočnik v strojni obdelavi, upoštevaje opis del in nalog delovnega mesta tožnika, ki je razviden iz pogodbe o zaposlitvi in ocene tveganja. Navedene listinske dokaze je pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval tudi imenovani izvedenec. Po prejemu dopolnilnega izvedenskega mnenja (iz katerega izhaja, da je bil tožnik 19. 6. 2009 sposoben za redno delo), je tožnik navajal, da naj sodišče imenovanega izvedenca razreši, ker ta ni opravil neposrednega ogleda tožnikovega delovnega mesta in strojev, na katerih je tožnik delal. Iz dokaznega predloga po postavitvi drugega izvedenca je razvidno, da je bil razlog temu predlogu tožnika v tem, da se tožnik z izvedenskim mnenjem ni strinjal, v primeru nestrinjanja stranke z izvedenskim mnenjem (oziroma z njegovo dopolnitvijo) pa sodišče ni bilo dolžno izvesti dokaza s postavitvijo drugega izvedenca medicinske stroke. Po oceni pritožbenega sodišča z ozirom na podroben opis del in nalog tožnikovega delovnega mesta, ki izhaja iz listinskih dokazov (pogodba o zaposlitvi, ocena tveganja) sicer tudi neposredni ogled tožnikovega delovnega mesta ne bi imel odločilnega vpliva na ugotovitev sodnega izvedenca, da je bil tožnik 19. 6. 2009 sposoben in zmožen opravljati svoje delo.

Irelevantne so pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na stališče izvedenca v zvezi s posttravmatsko stresno motnjo. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi sodni izvedenec ugotovil, da tožnik trpi za posttravmatsko stresno motnjo. Sodni izvedenec je v svoji izpovedbi na naroku za glavno obravnavo z dne 21. 9. 2010 sicer pojasnil, kaj je posttravmatska stresna motnja oziroma kateri so njeni simptomi, vendar je to pojasnilo podal v zvezi s pripombami, ki jih je k izvedenskemu mnenju podal tožnik. Izvedenec pa niti v pisnem izvidu niti v izpovedbi ni ugotovil, da bi tožnik trpel za posttravmatsko stresno motnjo. Ob ugotovitvi, da je tožnik dne 19. 6. 2009 neupravičeno izostal z dela, čeprav je bil za delo zmožen, so nebistvene za odločitev o utemeljenosti pritožbe njegove navedbe, da mu je bil od 22. 6. 2009 odobren bolniški stalež.

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljena razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika in stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.