Jedro

Tarifa za javno priobčitev glasbenih del /1998 pri obračunu plačila honorarja za mehanično glasbo v gostinskih lokalih razlikuje situacije, ko gre za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo ter takšnega z delno gostinsko ponudbo. V primeru prvega se plačilo honorarja zniža za 30 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se: - znesek glavnice, glede katerega ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 111550/2010 z dne 17. 8. 2010, zniža na 1.040,80 EUR (I. izreka sodbe), - znesek, za katerega se sklep o izvršbi glede glavnice razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, zviša na 668,89 EUR (II. točka izreka sodbe), - v korist tožeče stranke prisojene pravdne stroške zniža na 81,59 EUR (III. točke izreka sodbe).

II. Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti znesek 108,58 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 111550/2010 z dne 17. 8. 2010 glede glavnice v višini 1.083,43 EUR, zakonskih zamudnih obresti od te glavnice od 16. 3. 2009 do plačila in glede stroškov izvršilnega postopka v višini 40,39 EUR. V preostanku je sklep o izvršbi razveljavilo v prvem in tretjem odstavku ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti stroške nadaljnjega pravdnega postopka v višini 16,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe vlaga pritožbo toženka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče pri izračunu avtorskega honorarja za restavracije toženca nepravilno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določbe iz drugega odstavka tarife III/A-2, da so tarife za gostinske obrate s popolno gostinsko ponudbo nižje za 30 %. Da gre v primeru restavracij toženke za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo, je splošno znano. To znižanje tarife je upoštevala že tožeča stranka sama v vtoževanih računih, le da je ob tem sledila tarifnim zneskom iz leta 2006. Sodišče je torej nepravilno izračunalo avtorski honorar za gostinski obrat V., restavracija na naslovu Š., ki bi z upoštevanim 30 % znižanjem moral znašati 36,26 EUR in ne 51,80 EUR. Prav tako je napačno izračunan honorar za gostinski obrat C., restavracijo s 373 sedeži, za kar bi morala toženka plačati 63,23 EUR in ne 83,25 EUR. Celotni znesek dolga tako znaša 1.040,79 EUR in ne dosojenih 1.083,43 EUR. Napačno je sodišče odločilo tudi o stroških postopka, saj ni upoštevalo, da je treba nagrado za postopek izvršbe všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Sodišče tudi ni upoštevalo Zakona o sodnih taksah, ki določa, da se tudi taksa za postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine šteje v takso po tar. št. 1111 v vrednosti predmeta spora, ki je prešel v pravdni postopek. Sodišče toženki ni priznalo v stroškovniku priglašenega stroška sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. Toženec predlaga, da sodišče sklep o izvršbi razveljavi še v prvem odstavku izreka za glavnico v višini 42,63 EUR, v tretjem odstavku pa za izvršilne stroške v višini 40,39 EUR ter zahtevek tožeče stranke v tem obsegu zavrne in zniža stroške postopka, naložene v plačilo toženi stranki.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, pri čemer je prerekala zgolj pritožbene navedbe, ki se nanašajo na stroškovno odločitev, ne pa navedb v zvezi z izračunom glavnice.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tarifa za javno priobčitev glasbenih del /1998 pri obračunu plačila honorarja za mehanično glasbo v gostinskih lokalih razlikuje situacije, ko gre za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo ter takšnega z delno gostinsko ponudbo. V primeru prvega se plačilo honorarja zniža za 30 %. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je že iz obračunov tožeče stranke razvidno, da ta ni v celoti obračunala avtorskega honorarja za gostinska obrata V., restavracija na naslovu Š. in gostinski obrat C., restavracija na naslovu M. Ker tožnica tudi v odgovoru na pritožbo ne nasprotuje trditvam toženke, da je splošno znano, da gre za gostinska obrata s popolno gostinsko ponudbo, je utemeljena pritožbena navedba, da bi bilo treba honorarja, obračunana za ti dve postavki, znižati za 30 %. Tako je pravilen obračun avtorskega honorarja za gostinski obrat V., restavracija, vključno z 8,5 % DDV, 36,26 EUR, za gostinski obrat C., restavracija, pa honorar z 8,5 % DDV znaša 63,23 EUR. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo glede zneska glavnice spremenilo, tako da celotni dolg toženke do tožnika znaša 1.040,80 EUR in ne 1.083,43 EUR, kot ga je v plačilo določilo sodišče (5. alinea 358. člena ZPP).

6. Pritožba ima tudi prav, da pri odmeri stroškov sodišče ni upoštevalo določil odvetniške tarife, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine šteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le-ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi). Izvršilni stroški tožeče stranke so bili sestavljeni iz takse za izvršbo (36,00 EUR) in nagrade za vložitev predloga za izvršbo (26,01 EUR povečano za DDV). Slednji znesek (31,84 EUR) je zato pritožbeno sodišče odštelo od skupaj odmerjenih stroškov tožeče stranke v višini 409,59 EUR, tako da sedaj ti znašajo 377,75 EUR, glede na uspeh tožnice v postopku pa 226,65 EUR. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov takse za ugovor v višini 40,00 EUR, zato njeni stroški ob upoštevanju tega zneska znašajo 362,65 EUR, glede na uspeh v pravdi pa 145,06 EUR. Po pobotanju je glede na navedeno toženka tožnici dolžna plačati 81,59 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Neutemeljeno pa se pritožba sklicuje, da sodišče ni upoštevalo določila Zakona o sodnih taksah, po katerem se taksa za postopek za izvršbo všteje v takso po tar. št. 1111, in sicer v vrednost predmeta spora, ki je prešel v pravdni postopek. Sodišče je namreč to upoštevalo že pri samem obračunu takse v pravdnem postopku, ki jo je obračunalo le glede razlike med že plačano takso v izvršilnem postopku in dolžno takso v pravdnem postopku.

7. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe, v preostalem delu (glede stroškov) pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka je s pritožbo skoraj v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške. Te je sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, pri čemer je natančna odmera razvidna iz list. št. 298 spisa. Tožeča stranka mora toženki povrniti znesek 108,58 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.