Jedro

V tretjem odstavku člena 502. b ZKP sta namreč določena maksimalna roka, ki ju sodišče lahko določi v enem sklepu in sicer v predkazenskem postopku in po izdaji sklepa o uvedbi preiskave največ tri mesece, po vložitvi obtožnice pa največ šest mesecev. Absolutni roki za trajanje tega ukrepa v predkazenskem postopku in v posameznih fazah kazenskega postopka pa, kot je bilo že pojasnjeno, so določeni v četrtem odstavku člena 502.b ZKP in sicer je najdaljši možni rok trajanja začasnega zavarovanja v predkazenskem postopku eno leto, v preiskavi dve leti, po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje pa skupaj trajanje tega začasnega ukrepa ne sme presegati treh let, kar je prvostopno sodišče tudi ustrezno pojasnilo, zato je pritožbeni očitek o kršitvi četrtega odstavka člena 502.b ZKP neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka člena 502 a Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter tretjega odstavka člena 502.b ZKP delno ugodilo predlogu državnega tožilca za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper oba obtoženca in sicer je ta ukrep podaljšalo za pet (5) mesecev in 24 dni, to je do vključno 2. 10. 2020 tako, da se do tega datuma obema obtožencema prepove razpolagati z zaseženo gotovino in sicer Z. M. ali komerkoli drugemu po njegovemu nalogu v višini 15.500,00 EUR, B. B. pa v višini 90.748,39 EUR, za navedenega zneska pa se odredi nadaljnja hramba navedenih zneskov gotovine na denarnem računu sodišča. 2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje zagovornik obtoženega Z. M. zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve zakona ter predlaga, da se napadeni sklep tako spremeni, da se predlog državnega tožilca za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v celoti zavrne.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb ter ob upoštevanju spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zagovornik obt. Z. M. neutemeljeno zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa na v pritožbi predlagan način. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, da je prvo sodišče skladno s prvim odstavkom člena 502.c ZKP ter merili iz prvega odstavka člena 502 ZKP pravilno ugotovilo vse predpostavke, torej zakonske pogoje za podaljšanje predmetnega stvarnega omejevalnega ukrepa ter skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-i- 296/2002 z dne 20. 5. 2014 tudi sorazmerje med ocenjeno vrednostjo premoženjske koristi in vrednostjo zavarovane gotovine v denarju. Vse navedene pogoje je v nasprotju s pritožbenimi navedbami obrazložilo z jasnimi in razumnimi razlogi, zato je neutemeljeno prepričevanje zagovornika, da pogoji za podaljšanje predmetnega stvarnega omejevalnega ukrepa zoper obtoženca v konkretnem primeru niso podani, kajti v utemeljitev takšnega zatrjevanja tudi ne navaja nobenega utemeljenega razloga, da bi pritožbeno sodišče takšnemu predlogu lahko pritrdilo.

5. V okviru pritožbenega razloga kršitve zakona pritožba najprej navaja, da je prvo sodišče skupni rok za trajanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi razlogovalo zmotno. Določba četrtega odstavka člena 502. b ZKP namreč govori o skupnem trajanju začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice do izreka sodbe. Če pa bi triletni rok tekel zgolj od vložitve obtožnice, ne bi bilo govora o skupnem trajanju začasnega zavarovanja, v konkretne primeru pa začasno zavarovanje skupaj traja že vse od leta 2016, kar pomeni, da je skupno trajanja začasnega zavarovanja preseglo tri leta in bi ga zaradi tega bilo potrebno že davno odpraviti. Takšno razlogovanje pritožbe o najdaljšem skupnem roku za trajanje tega stvarnega omejevalnega ukrepa je napačno.

6. Iz četrtega odstavka člena 502. b ZKP izhaja, da skupno trajanje začasnega zavarovanja v preiskavi ne sme biti daljše od dveh let, po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje pa skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let, medtem ko do izvršitve pravnomočne sodbe o odvzemu premoženjske koristi sme začasno zavarovanje skupaj trajati največ deset let (peti odstavek člena 202. b ZKP. V konkretnem primeru, kot je bilo pritožniku odgovorjeno že s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. III Kp 24468/2016 z dne 31. 3. 2020 na identične pritožbene navedbe je bilo začasno zavarovanje odrejeno že v preiskavi, po zaključku katere pa je bila vložena obtožnica 2. 10. 2017 in takrat je začel tudi teči triletni rok, določen v četrtem odstavku člena 502. b ZKP. Zato je prvo sodišče s tem, ko je delno ugodilo predlogu državnega tožilca in podaljšalo ta stvarni omejevalni ukrep za pet (5) mesecev in 24 dni, to je do vključno 2. 10. 2020, ko preteče triletni rok po vložitvi obtožnice, ki je bila vložena 2. 10. 2017 in posledično zavrnilo predlog državnega tožilca za podaljšanje še za dodatnih šest dni ravnalo pravilno, kar je prepričljivo pojasnilo v točki 21) izpodbijanega sklepa ob upoštevanju določbe četrtega odstavka člena 502. b ZKP. V tretjem odstavku člena 502. b ZKP sta namreč določena maksimalna roka, ki ju sodišče lahko določi v enem sklepu in sicer v predkazenskem postopku in po izdaji sklepa o uvedbi preiskave največ tri mesece, po vložitvi obtožnice pa največ šest mesecev. Absolutni roki1 za trajanje tega ukrepa v predkazenskem postopku in v posameznih fazah kazenskega postopka pa, kot je bilo že pojasnjeno, so določeni v četrtem odstavku člena 502.b ZKP in sicer je najdaljši možni rok trajanja začasnega zavarovanja v predkazenskem postopku eno leto, v preiskavi dve leti, po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje pa skupaj trajanje tega začasnega ukrepa ne sme presegati treh let, kar je prvostopno sodišče tudi ustrezno pojasnilo, zato je pritožbeni očitek o kršitvi četrtega odstavka člena 502.b ZKP neutemeljen.

7. V nadaljnjih pritožbenih navedbah pritožba problematizira obstoj utemeljenega suma, da so bila izvršena obtožencu očitana kazniva dejanja kljub temu, da je obtožnica pravnomočna. Meni, da prvo sodišče v izpodbijanem sklepu napotuje na dokumentacijo, na katero se sklicuje ODT, vendar je ne konkretizira, zlasti v delu, kaj naj bi domnevno pridobljena protipravno premoženjska korist sploh predstavljala, torej, ali gre za vračanje zneskov posojil, pridobljen dohodek iz naslova obresti ali pa zgolj za presežek obresti v višini 50 % nad predpisano mero zakonskih zamudnih obresti. Zato je po prepričanju pritožbe protipravna premoženjska korist, ki se očita obtožencu, da jo je pridobil, neizkazana in je tudi v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

8. V nasprotju z zagovornikom se sodišče druge stopnje brez pomislekov pridružuje dovolj izčrpni obrazložitvi v izpodbijanem sklepu o tem, da je podan utemeljen sum, da je obtoženec storil v vloženi obtožnici očitana mu kazniva dejanja (točke 8 do 10), v katerih je povzeta strnjena vsebina dokazov, na katerih sodišče prve stopnje gradi zaključek o obstoju utemeljenosti suma kot pogoju, ki kaže na verjetnost obstoja terjatve, to pa daje tudi po oceni sodišča druge stopnje utemeljeno podlago za sklep, da je utemeljen sum brez dvoma podan. Tak zaključek utrjuje v točki 10.) obrazložitve izpodbijanega sklepa navedena ugotovitev, da je obtožnica v predmetni zadevi pravnomočna, s pravnomočnostjo obtožnice je bil utemeljen sum pravnomočno ugotovljen, od ugotovljene pravnomočnosti obtožnice pa novih dejstev in okoliščin, ki bi bile pomembne za presojo obstoja utemeljenosti suma ni, kar je bilo zagovorniku obt. Z. M. odgovorjeno že na vložene pritožbe v dosedanjih sklepih o podaljšanju začasnega zavarovanja, na katere se v izogib ponavljanju napotuje.

9. Pritožba v okviru istega pritožbenega razloga tudi tokrat navaja, da kriminalisti PU..., ki so v predkazenskem postopku ugotavljali storitev obtožencu očitanega kaznivega dejanja, zagotovo nimajo zadostnega računovodskega znanja, da bi se lahko utemeljeno in preverljivo sklepalo o višini protipravno pridobljene premoženjske koristi, ustrezen izračun, na podlagi katerega pa bi lahko sklepali o višini protipravno pridobljene premoženjske koristi pa bi po stališču pritožbe lahko podal zgolj izvedenec finančne stroke, ne pa da se sklepa o tem na podlagi nepreverljivega uradnega zaznamka, zato je dokazno breme za dokazovanje obstoja in višine protipravno pridobljene premoženjske koristi na strani pristojnega tožilca.

10. Tudi take navedbe v pritožbi, ki jih je pritožnik izpostavil že v prejšnjih pritožbah zoper sklep o začasnem zavarovanju, ne prinašajo nič takega, kar zagovornik v obrambo obtoženca ne bi uveljavljal že v predhodnih pritožbah in je bilo to že presojeno, nazadnje v sklepu pritožbenega sodišča opr. št. III Kp 24468/2016 z dne 13. 11. 2018 in v sklepu opr. št. III Kp 24468/2016 z dne 4. 2. 2020, zato tudi na tem mestu v izogib ponavljanju, zakaj zagovornikovim pritožbenim ponovljenim navedbam ni moč priznati uspeha, pritožbeno sodišče napotuje na razloge citiranih sklepov pritožbenega sodišča in šteje tudi te pritožbene navedbe za neutemeljene. Prav tako se ni strinjati s pritožbo v delu, da z očitanimi kaznivimi dejanji obtožencu ni bila pridobljena protipravna premoženjska korist, ker namreč iz uradnega zaznamka izhaja, da so bile domnevno oderuške obresti pridobljene tudi z drugimi posli in trenutno obtožencu nihče ne očita, da je v primeru teh poslov mogoče govoriti o kaznivih dejanjih, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa tudi ne izhaja, ali je domnevna protipravno premoženjska korist seštevek vseh prejetih obresti ali zgolj presežka nad zakonsko mejo, kajti oderuške obresti so namreč zgolj tiste, ki so vsaj 50 % višje od predpisane mere zakonskih zamudnih obresti.

11. Tudi na te očitke je bilo v prej citiranih sklepih pritožbenega sodišča že odgovorjeno. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu povsem sprejemljivo utemeljilo obstoj verjetnosti terjatve v višini 106.248,39 EUR (zatrjevane protipravno pridobljene premoženjske koristi - to je oderuških obresti), kar je izrecno obrazložilo v točki 12) napadenega sklepa. Izhajajoč iz ugotovljene utemeljenosti suma, da sta obtoženca storila očitana kazniva dejanja, s katerimi naj bi se protipravno okoristila in določbe člena 74 KZ-1, po kateri nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da v predmetni kazenski zadevi za primer izreka obsodilne sodbe pride v poštev odvzem premoženjske koristi in je s tem tudi izpolnjen pogoj za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Opirajoč se pri tem na podatke o višini obtožencu zasežene gotovine, ki naj bi izvirala iz obravnavanih kaznivih dejanj in o premoženjskih razmerah obtoženca, pa je v nadaljevanju s prepričljivimi razlogi (točke 12 do 15 izpodbijanega sklepa) pojasnilo, v čem se kaže nevarnost, da bo izvedba odvzema premoženjske koristi onemogočena ali pa otežena. O tem, ali je očitek o protipravni premoženjski koristi seštevek vseh prejetih obresti ali zgolj presežka nad zakonsko mejo, ki loči sprejemljive obresti od oderuških, pa je pridržano sodečemu senatu, ki bo moral z gotovostjo ugotoviti obstoj vseh zakonskih znakov obtožencu očitanih kaznivih dejanj, med njimi pa je tudi pridobitev in obstoj oderuških obresti. V tej fazi, ko pa se presoja predpostavke za podaljšanje predmetnega stvarnega omejevalnega ukrepa začasnega zavarovanja pa je dovolj, da je pridobitev protipravne premoženjske koristi izkazana na ravni utemeljenega suma, zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

12. Ker je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevajoč pri tem fazo kazenskega postopka (pravnomočna obtožnica in opravljen predobravnavni narok) ugotovilo obstoj utemeljenega suma, da naj bi obtoženca storila očitana jima kazniva dejanja, s katerimi bi si naj pridobila protipravno premoženjsko korist v navedenem znesku, poleg tega pa je izkazana tudi nevarnost onemogočanja odvzema le-te, uporabljeni omejevalni ukrep pa je glede na težo kaznivih dejanj, način storitve in višino predpisane zaporne kazni sorazmeren, primeren in nujen, je v nasprotju s pritožbenimi navedbami sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena.

13. Ker torej pritožbeno uveljavljeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa tudi ni zaznalo kršitve, na katero pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je bilo potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek člena 402 ZKP) in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

14. Če bo za obtoženega Z. M. nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek člena 95 ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe v tem postopku odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Primerjaj sklep VSM II Kp 17987/2013 z dne 19. 4. 2017 in sklep VSL II Kp 91593/2010 z dne 9. 1. 2019