Jedro

Dejstvo, da delodajalec delavcu ne izroči pisne pogodbe o zaposlitvi (kar bi moral storiti že 3 dni pred predvideno sklenitvijo), ne more iti v breme delavca v tem smislu, da bi delodajalec lahko za kakršnokoli dejansko izplačilo zatrjeval, da je bila v resnici dogovorjena nižja osnovna plača od tiste, ki izhaja iz plačilne liste, ter da se razlika nanaša na variabilni del, ki se je izplačeval ne glede na rezultate, oziroma kljub temu, da pozitivnih rezultatov sploh ni bilo. Na tak način bi delodajalec posledice svojega nepravilnega ravnanja dejansko prevalil na delavca in bi ta moral dokazovati vse tisto, kar bi v resnici moral dokazati delodajalec.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep: v prvi do osmi alineji točke IV izreka ter izpodbijani sklep v točki VI spremenita tako, da se v tem delu glasita: „Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati razlike v plači za - januar 2009 v višini 326,00 EUR bruto in po plačilu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2009 dalje do plačila; - februar 2009 v višini 375,00 EUR bruto in po plačilu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obresti od 18. 3. 2009 dalje do plačila; - marec 2009 v višini 375,00 EUR bruto in po plačilu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2009 dalje do plačila; - april 2009 v višini 474,20 EUR bruto in po plačilu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 dalje do plačila; - maj 2009 v višini 474,20 EUR bruto in po plačilu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2009 dalje do plačila; - junij 2009 v višini 474,85 EUR bruto in po plačilu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2009 dalje do plačila; - julij 2009 v višini 187,82 EUR bruto in po plačilu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2009 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2006 v višini 369,87 EUR bruto in po plačilu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2006 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 681,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.

Tožena stranka stranka sama krije svoje stroške postopka.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (deveta in deseta alineja točke IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 491,76 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po poteku tega roka do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna razliko od osnovne plače za mesece april, maj, junij in julij 2009 v bruto zneskih, kakršni so navedeni v izreku ter po plačilu davkov in prispevkov tožniku izplača neto plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za razliko iz prejšnjega meseca (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2007 v višini 617,00 EUR in po plačilu davkov izplača tožniku neto znesek regresa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 7. 2007 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača zakonske zamudne obresti od regresa za letni dopust za leto 2006 od 605,00 EUR od 2. 6. 2006 do 11. 9. 2009 (III. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za obračun razlike do osnovne plače za mesece januar, februar in marec 2009 v zneskih, kakršni so navedeni v izreku ter za izplačilo neto zneskov po plačilu davkov in prispevkov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za razliko iz prejšnjega meseca; zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo bruto plač za čas od aprila do vključno julija 2009 nad zneski, ki so navedeni v izreku, ter za obračun regresa za leto 2006 v višini 605,00 EUR bruto ter izplačilu neto zneska po obračunu davkov in prispevkov ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov regresa za letni dopust za leto 2006 pred 2. 7. 2006 ter za leto 2007 pred 2. 7. 2007 (IV. točka izreka).

S sklepom je zaradi delnega umika tožbenega zahtevka ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na pa plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 686,00 EUR bruto, plačilo davkov od regresa ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 7. 2009 do plačila (V. točka izreka). S sklepom je tudi tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 390,00 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (VI. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2001, 57/2007, 45/2008). Navaja, da je tožnik višino pripadajoče plače, kakršno je prejemal do enostranskega znižanja, dokazal s plačilnimi listami v letu 2008. Tožena stranka ni z listinami dokazala izmišljenih trditev o dogovorjeni osnovi plači v višini ... EUR. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba neutemeljena, njena obrazložitev pa nejasna, v nasprotju sama s seboj in je ni mogoče preizkusiti. Med strankama ni bila sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto komercialist na terenu. Edini dokaz o višini osnovne plače je na plačilni listi za december 2008 zapisani znesek ..., nato pa so se zneski poljubno zniževali. Iz plačilnih list je razvidno, da v izplačanih zneskih ni zajet nikakršni variabilni del plače, zato je neutemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da sta se stranki očitno dogovarjali o variabilnem delu plače. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral dokazovati, da je bil pri pridobivanju poslov uspešen. Na toženi stranki je bilo breme dokazovanja uspešnosti poslovanja, vendar tožena stranka svojih trditev ni dokazala z nobenim listinskim dokazom. Tožena stranka je od decembra 2007 do decembra 2008 tožniku izplačevala enako osnovno plačo v višini okoli ... EUR, pri čemer iz plačilnih list ne izhaja, da bi bil ta znesek sestavljen iz osnovnega in variabilnega dela plače. Slednji bi moral biti izrecno dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi in tudi razviden iz plačilnih list. Sodišče prve stopnje je toženi stranki zmotno priznalo plačilo regresa za letni dopust za leto 2006 v višini 616,22 EUR in posledično tožniku prisodilo le zakonske zamudne obresti od zneska 605,00 EUR, čeprav gre za vtoževani bruto znesek. Tožnik je dokazal, da je 11. 9. 2009 dobil plačan regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 918,92 EUR, kar ustreza neto znesku regresa, zato je ta del tožbenega zahtevka umaknil. Brez pravnomočne sodne odločbe tožena stranka sploh ne bi mogla plačati prispevkov v proračun, zato tudi ni mogla plačati regresa za leto 2006, temveč izključno za leto 2009. Tožena stranka je bila s pripravljalno vlogo pozvana, da predloži verodostojni dokaz o plačilu prispevkov, vendar tega ni storila. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik regres za leto 2006 vtoževal v bruto znesku 605,00 EUR, dne 11. 9. 2009 pa je bil plačan regres v višini 618,92 EUR, pri tem pa je tožena stranka zatrjevala, da je tožniku plačala regres za leto 2006 v neto znesku 515,35 EUR in zamudne obresti v višini 103,57 EUR ter da priznava preostali dolg iz naslova zakonskih zamudnih obresti v višini 65,58 EUR. Vse te izmišljotine dokazujejo, da tožena stranka ni plačala regresa za leto 2006. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da je verjelo bančnemu nalogu in ustnim navedbam tožene stranke. V kolikor bi bil v resnici plačan regres za leto 2006, tožnik ne bi umaknil zahtevka za plačilo regresa z leto 2009. Posledično napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijana dela prvostopenjske sodbe in sklepa spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala tožnikove pritožbene navedbe in predlagala, da sodišče prve stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijana dela prvostopenjske sodbe in sklepa.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nejasna in v nasprotju sama s seboj ter da je ni mogoče preizkusiti, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik se očitno ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožniku v spornem obdobju plačo izplačevala v skladu s poprejšnjim ustnim dogovorom o tem, da bo tožnikova plača znašala 859,25 EUR, preostalo pa bo stimulacija v višini določenega odstotka glede na dosežen promet tožnika upoštevajoč razliko v ceni. Navedeno razlogovanje sodišča prve stopnje je lahko sicer zmotno, vendar pa zaradi tega ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj razlogi izpodbijane sodbe niso nejasni in tudi niso med seboj v nasprotju.

Pač pa tožnik utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče zmotno ugotovilo odločilna dejstva glede vprašanja, kakšna plača je bila med strankama dogovorjena in je zmotno ocenilo, da je tožena stranka dokazala svoje trditve v zvezi s tem. Prav tako je zmotno ugotovilo ali je tožena stranka dejansko plačala regres za letni dopust za leto 2006. Pritožbeno sodišče je glede teh vprašanj na podlagi pritožbene obravnave prišlo do drugačnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, kot pa sodišče prve stopnje.

Med strankama ni bila sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi, ni pa dvoma, da je med njima obstajalo delovno razmerje. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 10. 2005 do 17. 7. 2009 in sicer najprej kot voznik kombija (opravljal pa je tudi druga dela), od decembra 2007 pa kot komercialist. V času od 1. 10. 2005 do 30. 11. 2007 (v času, ko je opravljal predvsem delo voznika kombija) je tožnik prejemal plačo v razponu do 819,75 do 895,13 EUR, v času od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2008 (torej v času, ko je opravljal dela komercialista) pa praviloma v višini 1.328,60 EUR bruto (nebistveno več je prejel le v treh mesecih in sicer 1.581,10 EUR v marcu 2008, 1.334,95 EUR v novembru 2008 in 1.334,94 EUR v decembru 2008). Od januarja 2009 pa je tožnik, ki je še vedno opravljal delo komercialista, vsak mesec prejemal nižjo bruto plačo in sicer v januarju 1.008,12 EUR, v februarju in marcu 959,40 EUR, v aprilu in maju 604,15 EUR, v juniju 595,80 EUR ter v juliju (do 17. 7.) 341,43 EUR.

Kadar pogodba o zaposlitvi ni sklenjena v pisni obliki je višino dogovorjene plače in druge sestavine pogodbe sicer dopustno ugotavljati tudi z listinami in zaslišanji strank (kakor je to storilo sodišče prve stopnje). Ob nasprotujočih si izpovedbah obeh strank je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi direktorja tožene stranke, pri čemer je zanemarilo neprepričljivost njegove razlage, zakaj je tožnik celo leto po začetku opravljanja dela komercialista prejemal enako plačo in zakaj se je tudi v letu 2009 plača izplačevala celo mimo dogovora, ki ga je zatrjeval direktor (osnovna plača je v višini okoli 800,00 EUR mesečno). Sodišče prve stopnje je zanemarilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ko je tožniku očitalo, da ni niti zatrjeval, niti dokazoval, da je bil v spornem obdobju uspešen pri pridobivanju poslov, pri tem pa je tudi spregledalo, da tožena stranka za svoje trditve o tožnikovi neuspešnosti ni predložila nobenih dokazov. Vendar pa tožnikova domnevna neuspešnost pri pridobivanju novih strank niti ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj je tožnikovemu zahtevku za plačilo razlike v plači potrebno ugoditi zaradi tega, ker tožena stranka ni dokazala obstoja zatrjevanega dogovora o tem, da tožniku v času, ko je opravljal delo komercialista pripada osnovna plača v višini okoli 800,00 EUR bruto in variabilni del, ki bi glede na dejanskega izplačila v času od decembra 2007 do decembra 2008 predstavljal celo več kot 50 % osnovne plače. Naravnost neverjetno je, da bi tožena stranka, v kolikor bi v resnici obstajal dogovor o vezanosti variabilnega dela plače na odstotek realizirane razlike v ceni (tako je zatrjeval za toženo stranko zaslišani direktor) celo leto izplačevala stimulacijo, ki je dosegala okrog 56 % zatrjevane osnovne plače, ne da bi preverjala, koliko je tožnik dejansko naredil. Drugi odstavek 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) določa, da mora delodajalec delavcu izročiti pisen predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma tri dni pred predvideno sklenitvijo, pisno pogodbo o zaposlitvi pa ob njeni sklenitvi. Okoliščina, da delodajalec tega ni storil, ne more iti v breme delavca v tem smislu, da bo delodajalec lahko za kakršnokoli dejansko izplačilo zatrjeval, da je bila v resnici dogovorjena še nižja osnovna plača od tiste, ki izhaja iz plačilne liste, ter da se razlika nanaša na variabilni del, ki se je izplačeval ne glede na rezultate, oziroma kljub temu, da pozitivnih rezultatov sploh ni bilo. Na tak način bi delodajalec lahko utemeljil kakršnokoli kasnejše znižanje plač, čeprav zanj ni podlage ne v dokazanem dogovoru med strankama, ne v podatkih o dejansko izplačanih plačah in tudi ne v podatkih o doseganju pričakovanih rezultatov dela. Na tak način bi delodajalec posledice svojega nepravilnega ravnanja dejansko prevalil na delavca in bi ta moral dokazovati vse tisto, kar bi v resnici moral dokazati delodajalec.

Tožena stranka je tožniku v času od decembra 2007 do decembra 2008, ko je tožnik opravljal delo komercialista, ves čas dejansko izplačevala enako plačo (z nebistvenimi odstopanji v treh mesecih), zato pritožbeno sodišče šteje za dokazano, da je bila takšna plača med strankama tudi dogovorjena, saj na plačilnih listah ni bilo označeno, da bi bila plača sestavljena iz osnovne plače in plače za delovno uspešnost. Kot neprepričljiva je potrebno zavrniti pojasnila tožene stranke, da je takšen način prikazovanja plač zgolj posledica računovodskega dela oziroma poslovni običaj obračunavanja plač pri toženi stranki. Še bolj neprepričljivo pa je pojasnilo direktorja tožene stranke, ki je zaslišan za toženo stranko izpovedal, da je bilo takšno izkazovanje nujno, ker tožnik ni dosegel niti minimalne plače. V kolikor bi to pojasnilo držalo, bi tožena stranka vsaj v času od januarja 2008 v tistih mesecih, ko je izplačana plača presegala minimalno plačo, na plačilni listi lahko prikazala, da gre za osnovno plačo in variabilni del, ki bi bil glede na izpoved direktorja tožene stranke sicer nezaslužen.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za dogovorjeno plačo za sporno obdobje dejansko potrebno šteti znesek ... EUR, kolikor je bilo tožniku dejansko izplačano v novembru in decembru 2008 (tožena stranka ni predložila plačilne liste za oktober) in je zato tožnik upravičen do razlike med tem zneskom in dejansko izplačano plačo. Glede na to, da je del te razlike za obdobje od aprila do julija 2009 tožniku že pravnomočno dosojen, je pritožbeno sodišče tožniku dosodilo še vtoževano razliko za čas od januarja do vključno marca 2009 in nato za obdobje od aprila do julija 2009 še razliko med pripadajočo plačo ter seštevkom dejansko izplačane plače in z izpodbijano sodbo pravnomočno dosojene razlike v plači. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači za januar, februar in marec 2009 je tožnik upravičen do vtoževanih bruto razlik v plači in sicer za januar 2009 v višini 326,00 EUR, za februar 2009 v višini 375,00 EUR in za marec 2009 v višini 375,00 EUR. Za april 2009 je tožnik zahteval, da se toženi stranki naloži, da mu obračuna razliko v plači v višini 730,00 EUR bruto, sodišče je toženi stranki naložilo, da mu izplača neto znesek obračunan od bruto zneska 255,80 EUR, kar pomeni, da je tožnik upravičen še do razlike v višini 474,20 EUR. Do enakega zneska je tožnik upravičen za maj 2009, saj je bila izplačana plača v maju 2009 enaka kot v prejšnjem mesecu in je tudi sodišče prve stopnje za oba meseca dosodilo enak znesek. Za junij 2009 je tožnik upravičen še do izplačila razlike obračunane od bruto zneska 474,85 EUR (od celotne vtoževane razlike v višini 739,00 EUR je potrebno odšteti že pravnomočno dosojen znesek 264,15 EUR). Za čas od 1. 7. 2009 do 17. 7. 2009 je tožnik vtoževal bruto znesek 365,00 EUR, kar ni preveč glede na neprerekan podatek tožene stranke, da je za ta mesec bila izplačana bruto plača 341,43 EUR. Čas do 17. 7. 2009 namreč zajema 56,52 % razpoložljivega mesečnega fonda delovnih ur, zato je tožnik upravičen do takšnega deleža od pripadajoče bruto plače ... EUR. Glede na to, da je tožniku že bil obračunan znesek 341,43 EUR, bi tako bil upravičen do razlike v višini 412,56 EUR, vendar pa je tožnik vtoževal le znesek 365,00 EUR, zato je upravičen do takšne razlike.

Sodišče prve stopnje pa je tudi neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2006, češ, da ga je tožena stranka že plačala. Res je sicer, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je tožniku na njegov osebni račun dne 11. 9. 2009 nakazala regres za letni dopust za leto 2006 v neto znesku 618,92 EUR (iz kasneje priloženih listin tožene stranke je sicer razvidno, da je v resnici šlo za znesek 616,92 EUR). Vendar pa je tožnik glede na prejeti znesek povsem utemeljeno štel, da mu je tožena stranka s tem v resnici plačala regres za letni dopust za leto 2009, zaradi česar je tožbo v tem delu tudi umaknil, tožena stranka pa je s takšnim umikom soglašala. Iz dokumentacije, ki jo je predložila tožena stranka, povsem nedvomno izhaja, da se obračunani in izplačani znesek v resnici nanaša na regres za letni dopust za leto 2009. Iz izpisa kumulative (priloga B9) je razvidno, da je bil obračunan regres v bruto znesku 686,00 EUR, kolikor je v resnici znašal regres za leto 2009. Drugi odstavek 21. člena Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in način usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (KPPI, Ur. l. RS, št. 62/2008) namreč določa, da regres za letni dopust v letu 2009 znaša najmanj 686,00 EUR. Iz listine B9 je nadalje razvidno, da je od tega zneska bil obračunan in plačan davek v višini 69,08 EUR, tako da je tožniku bil izplačan neto znesek 616,92 EUR. Tudi iz listine pregled prometa (priloga B10) je razvidno, da je bil na tožnikov transakcijski račun nakazan znesek 616,92 EUR. Navedeno pomeni, da nikakor ne more držati konstrukcija tožene stranke, da plačani znesek 616,92 EUR pomeni plačilo neto zneska regresa za letni dopust za leto 2006 v višini 515,35 EUR in delno plačilo zamudnih obresti v višini 103,57 EUR. Seštevek obeh zneskov sicer res znaša 618,92 EUR, vendar, kot je bilo že razloženo zgoraj, tožniku ni bil nakazan ta znesek, temveč znesek 616,92 EUR. Povsem neprepričljivo je tudi zakaj bi delodajalec obresti obračunal na tako nenavaden način, da bi še vedno iz tega naslova dolgoval 65,58 EUR, glede na to, da naj bi plačani znesek obresti znašal 103,57 EUR. Očitno gre zgolj za računsko manipulacijo tožene stranke, ki je očitno plačala regres za leto 2009, ker pa je potem, ko je pridobila pravno pomoč očitno štela, da regresa za letni dopust za leto 2009 ni dolžna izplačati, ali pa vsaj ne v celoti (kakor je to razvidno iz odgovora na tožbo) je pričela prikazovati, kakor da je plačala regres za letni dopust za leto 2006. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prve alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da je v celoti ugodilo še preostalemu delu tožbenega zahtevka glede razlik v plači za sporno obdobje in glede plačila regresa za letni dopust za leto 2006. Od pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2006 je bilo potrebno odšteti, kar je bilo tožniku že pravnomočno dosojeno v točki III. izreka izpodbijane sodbe. V tem delu je namreč sodišče prve stopnje tožniku (ob sicer napačni predpostavki, da je regres za letni dopust za leto 2006 že plačan) dosodilo še plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 617,00 EUR, za čas od 2. 6. 2006 do 11. 9. 2009. Zakonske zamudne obresti od zneska 617,00 EUR za čas od 2. 6. 2006 do 11. 9. 2009 znašajo 235,13 EUR, regres za letni dopust za leto 2006 je v skladu s Kolektivno pogodbo o načinu usklajevanja plač, povračilo stroškov v zvezi z delom in regres za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006) znašal 145.000,00 SIT oziroma vtoževanih 605,00 EUR (dejansko 605,07 EUR). Navedeno pomeni, da tožena stranka tožniku iz naslova regresa za letni dopust dolguje še neto znesek obračunan od bruto osnove 369,87 EUR.

Tožnik je s pritožbo tako skoraj v celoti uspel (ni uspel le glede nepomembne odločitve, da se zavrne zahtevek za plačilo zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2006 pred 2. 7. 2006 in za plačilo zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2007 pred 2. 7. 2007), zato je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je upravičen do povrnitve celotnih utemeljeno priglašenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. V izpodbijani sodbi je pravilno ugotovljeno, da so ti stroški znašali 681,00 EUR, kolikor je tožena stranka tudi dolžna povrniti tožniku. Glede na to, da je tožnik v celoti uspel s svojim zahtevkom (zavrnjen je bil le zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od regresa za letni dopust že od 1. 7. in ne od 2. 7. v letu, na katerega se izplačilo nanaša) je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev glede stroškov tožene stranke. Te stroške je tožena stranka dolžna kriti sama.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Glede na vrednost izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe utemeljeno priglašena nagrada za postopek znaša 225,60 EUR in ne priglašenih 350,04 EUR. Temu je potrebno prišteti še pavšal za materialne stroške v višini 20,00 EUR ter 20 % DDV v višini 48,12 EUR, skupno torej 288,72 EUR. Tožnik je upravičen tudi do utemeljeno priglašene nagrade za narok. Ta znaša 169,20 EUR in ne priglašenih 350,04 EUR, temu pa je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 33,84 EUR, skupno torej 203,04 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnika tako znašajo 491,76 EUR.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je tožnik s pritožbo v celoti uspel. Razen tega pa stroškov odgovora na pritožbo niti ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.