Jedro

Neopravičena je vsaka odsotnost z dela, ki ni opravičena. Odsotnost z dela je opravičena v primerih, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba in splošni akt delodajalca ter odsotnost, ki jo odobri pristojni organ oziroma pooblaščeni delavec.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo S... z dne 2.2.1994 ugodilo zahtevku tožnika in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje 25.5.1992 ni zakonito prenehalo ampak še traja, zato mu je tožena stranka dolžna od tega dne dalje priznati delovno dobo, plačati prispevke iz delovnega razmerja in obračunati osebni dohodek, kot če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče navaja, da je bilo tožniku odobreno koriščenje letnega dopusta, s katerega bi se moral vrniti na delo 25.5.1992. Svojo daljšo odsotnost je tožnik ustrezno opravičil s predložitvijo potrdila Republike BIH, občina Gračanica, iz katerega izhaja, da je bil v času od 18.4.1992 do 8.10.1992 vpoklican v teritorialno obrambo. Po stališču sodišča je to dokaz o opravičeni odsotnosti z dela.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke z odločbo Pdp z dne 23.3.1995 odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo. V svoji odločbi navaja, da je bil tožniku izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja 25.5.1992 zaradi neopravičenih izostankov z dela. Tožnik je zoper sklep direktorja 20.10.1992 vložil ugovor, vendar o njem ni bilo odločeno. Ker gre za prenehanje delovnega razmerja na podlagi 6. točke 100. člena zakona o delovnih razmerjih, delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti z dela, zato neodločitev tožene stranke o ugovoru ne more imeti za posledico vzpostavitev delovnega razmerja do sprejema odločitve. Dalje sodišče navaja, da je tožnik odšel v domači kraj na svoj riziko, zato ga ne opravičuje dejstvo, da je bil vpoklican v teritorialno obrambo. Sodišče ni dolžno upoštevati stališča Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da bi naj za čas vpoklica pravice iz delovnega razmerja mirovale, saj tako mirovanje pravic v zakonu ni predvideno.

Tožnik je pravočasno vložil revizijo zoper odločbo sodišča druge stopnje in v njej uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji tožnik najprej povzema odločitev in razloge nižjih sodišč, nato pa navaja, da je stališče sodišča druge stopnje groba kršitev prava. Ponavlja svoje navedbe, da je dobil dovoljenje, da gre na dopust k svoji družini (ženi in trem otrokom), zaradi izrednih razmer, ki so nastale kasneje, ko je bil že doma, se ni mogel vrniti. Meni, da je bil opravičeno odsoten z dela. Izpodbijana odločba pa tudi ne pove, zakaj naj bi šlo za neopravičeno odsotnost. Zakon o delovnih razmerjih v 100. členu ne govori o tem, kdo naj bi nosil riziko odsotnosti z dela, ampak le o neopravičeni odsotnosti z dela. Tožnik ni bil neopravičeno odsoten z dela, saj je bil vpoklican v vojsko s strani mednarodno priznane države. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) je revizija bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče to citira zato, ker tožnik v reviziji ni navedel, katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 385. člena ZPP bi naj bila podana, zato revizijsko sodišče izpodbijane odločbe v tej smeri ni moglo preizkusiti. Samo pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v izpodbijani odločbi materialno pravo ni zmotno uporabljeno. Po določbi 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) delavcu med drugim preneha delovno razmerje, če je bil neopravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni. Zakon ne določa, kdaj je odsotnost z dela neopravičena ampak določa, kdaj je odsotnost z dela opravičena. Neopravičena je torej vsaka odsotnost z dela, ki ni opravičena. Odsotnost z dela je opravičena v primerih, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba in splošni akt delodajalca, in odsotnost, ki jo odobri pristojni organ oziroma pooblaščeni delavec delodajalca. Tožnik meni, da je bil opravičeno odsoten zato, ker je bil vpoklican v vojsko. Po določbi 2. odstavka 68. člena zakona o delovnih razmerjih je taka odsotnost z dela opravičena, vendar le, če delavca vpokličejo organi Republike Slovenije. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da v primeru spora, ko se delavec sklicuje na opravičenost odsotnosti z dela, mora on dokazati opravičenost odsotnosti z dela. V obravnavanem primeru pa tožnik tega ni uspel dokazati. Prej navedeni predpisi, ki določajo, kdaj je odsotnost z dela opravičena, takega razloga, kot ga uveljavlja tožnik, ne določajo kot razlog za opravičeno odsotnost z dela. Tožnik pa tudi ni predložil dovoljenja organa oziroma pristojnega delavca tožene stranke za odsotnost z dela.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni RS, št. 1/91-I in 45/I/94).