Jedro

Glede na naravo upravnega spora, s katerim je zagotovljeno prvostopenjsko sodno varstvo oziroma sodni nadzor nad delom uprave, je pritožba zoper odločitev upravnega sodišča (ki ima sicer položaj višjega sodišča), o stroških sodnega postopka, o kateri odloča Vrhovno sodišče kot drugostopenjsko sodišče, ob primerni uporabi določb ZPP, dovoljena na podlagi prvega odstavka 166. člena ZPP, saj je le takšna razlaga skladna s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije.

V primeru, ko je pritožnik z revizijo uspel in je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena ter zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka pa pridržana za končno odločitev, v novem sojenju pa je sodišče prve stopnje pritožnikovi tožbi ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, mora sodišče prve stopnje odločiti o vseh stroških sodnega postopka. To pomeni tako o stroških upravnega spora kot tudi revizijskih stroških.

Strošek sodnih taks ni vključen v pavšalne zneske, ki jih določa Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se 2. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 234/2010-25 z dne 20. 4. 2011 spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 1.262,62 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega pritožbenega postopka v znesku 385,51 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo, navedeno v uvodu tega sklepa, je prvostopenjsko sodišče po sklepu Vrhovnega sodišča RS X Ips 366/2009 z dne 13. 10. 2010, v ponovljenem postopku na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke, št. 33012-3389/2006/2 z dne 10. 1. 2008, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (1. točka izreka) ter odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki (v nadaljevanju pritožnik) povrniti stroške upravnega spora v višini 450,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). V pravnem pouku izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da zoper to sodbo pritožba ni dovoljena. Pritožnik je zoper stroškovni del sodbe (2. točko izreka sodbe) vložil pravočasno revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 266/2011 z dne 6. 7. 2011 kot nedovoljeno zavrglo. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi navedenega sklepa navedlo, da revizija zoper sklep o stroških, ki je vsebovan v sodbi, ni dovoljena, da pa je pravni pouk v sodbi sodišča prve stopnje nepopoln, saj je v njem navedeno le, da zoper sodbo pritožba ni dovoljena, revident (v tem postopku pritožnik) pa bi zoper sklep o stroških lahko vložil pritožbo. Pritožnik je po prejemu navedenega sklepa Vrhovnega sodišča vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za pritožbo zoper stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo s sklepom IV 234/2010-39 z dne 19. 4. 2012. 2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi k stroškovni odločitvi sodbe (2. točki izreka) navedlo, da je o pritožnikovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Pritožnikove stroške je določilo na podlagi 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) in pritožniku priznalo stroške v višini 450,00 EUR.

3. Pritožnik v pritožbi zoper 2. točko izreka sodbe navaja, da bi mu moralo prvostopenjsko sodišče priznati tudi stroške revizijskega postopka, v katerem je bil uspešen. Meni, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati tudi 10% povečanje za vlogo v postopku po 4. členu Pravilnika, ker je vložil pripravljalno vlogo, s katero je pojasnil sporni obračun. Priznani bi mu morali biti tudi stroški taks, plačanih v postopku. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu spremeni in se pritožniku prizna tudi stroške revizijskega postopka, 10 % povečanje za vlogo v postopku in stroški taks, plačanih v postopku, ter vse naloži toženi stranki v plačilo. Podredno pa predlaga, da se 2. točka izreka sodbe v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša stroške pritožbe.

K I. točki izreka:

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po določbi petega odstavka 128. člena ZPP se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, se sme izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP).

6. Upravno sodišče ima v sodnem sistemu Republike Slovenije položaj višjega sodišča (3. točka drugega odstavka 98. člena Zakona o sodiščih). Ne glede na to pa je po presoji Vrhovnega sodišča treba glede na naravo upravnega spora, s katerim je zagotovljeno prvostopenjsko sodno varstvo oziroma sodni nadzor nad delom uprave, določbe ZPP o dovoljenosti pritožbe zoper sklep o stroških postopka (prvi odstavek 166. člena ZPP), primerno razlagati na način, da je zoper odločitev upravnega sodišča (ki ima sicer položaj višjega sodišča) o stroških sodnega postopka, pritožba dovoljena.

7. Stroški, ki nastanejo vsled tega postopka, so namreč stroški prvostopenjskega sodnega varstva in se nanašajo na prvostopenjsko sodno odločitev, za razliko od stroškov pritožbenega postopka v pravdnem postopku, o katerih odloča višje sodišče kot drugostopenjsko sodišče. Poleg tega pa je upravno sodišče pri odločanju o stroških postopka v upravnem sporu vezano na drugačna pravna pravila kot pravdna sodišča. ZUS-1 namreč v 25. členu vsebuje posebne določbe o stroških postopka. O stroških se po navedenem členu ZUS-1 različno odloča, ne samo glede na vrsto spora (spor o zakonitosti upravnega akta in spor polne jurisdikcije), temveč tudi glede na vrsto sprejete odločitve. Določbe ZUS-1 o stroških postopka sledijo naravi spora in so zato drugačne kot v ZPP (primerjaj tudi Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku in Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu).

8. V primeru pritožbe zoper odločitev upravnega sodišča o stroških postopka zato ne pride v poštev stališče Ustavnega sodišča v sklepu Up-188/01 z dne 25. 3. 2002, da iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ne izhaja, da bi zoper sklep višjega sodišča o stroških moralo biti zagotovljeno pravno sredstvo, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče, saj se ta odločitev ne nanaša na upravni spor.

9. Glede na navedeno je pritožba zoper odločitev upravnega sodišča o stroških sodnega postopka, o kateri odloča Vrhovno sodišče kot drugostopenjsko sodišče, ob primerni uporabi določb ZPP, dovoljena na podlagi prvega odstavka 166. člena ZPP, saj je le takšna razlaga glede na značilnosti upravnega spora skladna s pravico do pravnega sredstva po 25. členu URS.

10. V obravnavanem primeru je pritožnik z revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje uspel, sodba je bila razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka pa je bila pridržana za končno odločitev. V novem sojenju je sodišče prve stopnje pritožnikovi tožbi ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje je pritožniku priznalo stroške v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in mu na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznalo pavšalni znesek stroškov v višini 450 EUR in DDV.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča pa bi sodišče prve stopnje moralo pritožniku priznati tudi stroške revizije, s katero je uspel in stroške vseh sodnih taks.

12. Z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se tožbi ugodi, odpravi odločba tožene stranke in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala tožena stranka izdati novo odločbo, je z vidika stroškov sodnega postopka zaključen, čeprav uspeh v tem upravnem sporu še ne pomeni materialno pravnomočne odločitve glede razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje bi zato v izpodbijani sodbi moralo odločiti o vseh stroških sodnega postopka, tudi revizijskih, ki so bili v sklepu X Ips 366/2009 pridržani za končno odločitev. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg upoštevanih stroškov odločitve sodišča prve stopnje, ki se v obravnavanem primeru prisodijo po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, pritožniku priznati tudi stroške revizijskega postopka, ki se prisodijo po načelu uspeha, po določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 13. Prav tako pa bi pritožniku sodišče prve stopnje moralo posebej priznati tudi stroške vseh plačanih sodnih taks. Strošek sodnih taks namreč ni vključen v pavšalne zneske, ki jih določa Pravilnik. Pravilnik (čeprav iz njegovega imena to ne izhaja) določa pavšalno višino povračila stroškov zastopanja tožnika. Takšno sklepanje jasno izhaja iz določb 2. in 3. člena Pravilnika, kjer se višina pavšalnega zneska, ki se prisodi v konkretnem primeru, ločuje glede na okoliščino, ali je bila zadeva rešena na seji ali na glavni obravnavi ob hkratnem upoštevanju okoliščine, ali je imel tožnik v postopku pooblaščenca, ki je odvetnik, ali pooblaščenca, ki ni odvetnik, ne ločuje oziroma ne določa pa pavšalnega zneska za primer, ko tožnik v postopku pooblaščenca sploh ni imel oziroma se je zastopal sam. Ker je plačilo sodnih taks izdatek, ki je nastal med postopkom oziroma zaradi upravnega spora, je kot tak del stroškov postopka (151. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1),zato je pritožnik upravičen tudi do povračila le-teh.

14. Vrhovno sodišče pa zavrača pritožnikov ugovor, da bi mu sodišče prve stopnje po 4. členu Pravilnika moralo priznati še 10 % povečanje od pavšalnega zneska za pripravljalno vlogo, s katero je pojasnil sporni obračun, v kateri je tudi priglasil stroške. Sodišče prve stopnje se do teh priglašenih stroškov v izpodbijani sodbi ni opredelilo, priznalo mu je le pavšalni znesek po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika. Vrhovno sodišče meni, da pritožnik ni upravičen do višjega pavšalnega zneska po 4. členu Pravilnika, ki določa, da se tožniku priznajo še stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu, če je moral v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami. Stroški te vloge po presoji Vrhovnega sodišča niso stroški, ki bi bili za upravni spor potrebni, saj z lastnim izračunom sredstev, ki je pojasnjen v tej vlogi, ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča. 15. Ker je bilo v obravnavni zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno in niti ni sporno, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče glede na ugotovljeno na podlagi drugega in 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in samo odločilo o stvari oziroma o stroških postopka.

16. Pritožnik je poleg stroškov upravnega spora, ki mu jih je priznalo že sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika, in sicer 450,00 EUR, povečanih za 20 % DDV (540 EUR), upravičen še do stroškov za sodne takse za tožbo (63,42 EUR), sodbo (82,10 EUR) in revizijo (164,00 EUR). Upravičen je tudi do stroškov revizijskega postopka, v katerem je uspel (X Ips 366/2009). Te stroške je Vrhovno sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), ki se glede na 41. člen Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) uporablja za sodne postopke, ki so se na prvi stopnji začeli pred uveljavitvijo ZOdvT (1. 1. 2009) po 155. členu ZPP. Za postopek z revizijo 750 točk (po tar. št. 30 OT), kar glede na vrednost točke in z vštetim 20 % DDV znaša 413,10 EUR. Seštevek vseh stroškov znaša 1.262,62 EUR.

17. Vrhovno sodišče je tako sklenilo, da se 2. točka izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 1.262,62 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K II. točki izreka:

18. Pritožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna na podlagi 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 385,51 EUR. Vrhovno sodišče je pritožniku priznalo stroške: stroške za sodne takse za pritožbo (33 EUR), sestave pritožbe po tar. št. 30 OT (625 točk), kar glede na vrednost točke in z vštetim 20 % DDV znaša 344,25 EUR in materialne stroške v višini 2 % od te vrednosti (tretji odstavek 13. člena OT), kar z 20 % DDV znaša 8,26 EUR.