Jedro

Po 203. čl. ZOR ima oškodovanec na svojo zahtevo pravico tudi do bodoče negmotne škode, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Gre za enotno škodo: tisto, ki jo je oškodovanec trpel v preteklosti in tisto, za katero se utemeljeno domneva, da jo bo trpel tudi v bodoče, čas za presojo pa je dan izdaje sodbe. Pravno relevantna za presojanje bodoče škode je le tista škoda, za katero je po normalnem teku stvari gotovo, da bo v bodočnosti obstajala. Gotovost se ne nanaša le na nastop oziroma obstoj te škode, ampak tudi na njen obseg. Odškodnina se lahko priznava tako za kontinuirano bodočo škodo (to je tisto, ki se nepretrgano nadaljuje iz že obstoječe pretekle škode) kot tudi za samostojno bodočo škodo. Kontinuirana bodoča škoda je ista vrste škode, zato ni možno ločeno obravnavanje takih škod kar pomeni, da ni podlage za samostojen zahtevek za preteklo in samostojen zahtevek za bodočo škodo. Sodišče tu odmeri en znesek odškodnine. Le kadar ne gre za kontinuirano škodo pa se lahko za samostojno bodočo škodo določi nova odškodnina. Tako ima tožnik sedaj pravico zahtevati glede novo nastale škode odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti od septembra 1992 dalje in tudi za bodočo škodo, seveda ob kriterijih iz 203. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (pod tč. 3 in 4 izreka): 1. s p r e m e n i tako, da se zoper toženo stranko G. G. d.d. V. u g o d i zahtevku še za 900.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 1998 dalje do plačila tako, da je tožena stranka G. G. d.d. V. dolžna plačati tožeči stranki V.L. znesek 2,345.268,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 1998 dalje pa do plačila na žiro račun njegovega pooblaščenca odvetnika A. S. pri Banki Celje, Enota Š. številka 50700-620-16-05, v roku 15 dni pod izvršbo.

2. r a z v e l j a v i za znesek 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1998 dalje in za plačilo stroškov pravdnega postopka (pod tč. 4 izreka) in v tem obsegu v r n e sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Tožnik je bil 3.5.1989 leta poškodovan na delu in je utrpel obtolčenine možganov, prelom baze lobanje, prelom leve skalnice, izliv krvi v levo srednje uho in stanje po pretresu možgan. Temelj odškodninske odgovornosti prvotožene stranke G.G. je bil ugotovljen z odločbo takratnega Sodišča združenega dela v C., opr. št. S 138/90 z dne 4.9.1992 leta in z odločbo sodišča Združenega dela Republike Slovenije Sp 1428/92 z dne 14.1.1993. S to odločbo je bila tožniku priznana odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 400.000,00 SIT, za strah v višini 100.000,00 SIT in za psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 700.000,00 SIT. Tožnik je s sedaj obravnavano tožbo zahteval odškodnino za novo ugotovljeno škodo, ki se je pokazala po izdaji sodbe sodišča združenega dela in sicer zaradi simptomov postkomocionalnega sindroma, epilepsije, ki je posledica te nezgode in hudega hujšanja. Tako je zahteval odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so nastale od septembra 1992 dalje in ki se kažejo v glavobolih, krčih pri epileptičnih napadih ter za bodoče fizične bolečine in vse nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, odškodnino v višini 500.000,00 SIT. Za psihične bolečine je zaradi zaskrbljenosti v zvezi z zdravljenjem predvsem v zvezi z epilepsijo in zaradi nenadnega propadanja in hujšanja zahteval odškodnino v višini 550.000,00 SIT. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so podane v obliki postkomocionalnega sindroma,epilepsije in nenadnega hudega hujšanja, pa je zahteval odškodnino v višini 3,500.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so tožnikove težave v zvezi s postkomicionalnim sindromom že zajete v pravnomočni sodbi sodišča združenega dela in da so kot novo ugotovljena škoda le težave zaradi popoškodbene epilepsije, zaradi katere so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane, zaskrbljenost zaradi nenadnega propadanja in hujšanja ter zaskrbljenost za zdravje, ko je izvedel, da ima popoškodbeno epilepsijo. Glede fizičnih bolečin pa je zaključilo, da tožnik od septembra 1992 ni več trpel novih fizičnih bolečin v obliki glavobolov in drugih nevšečnosti in da so bile le-te po letu 1992 že upoštevane. Tako mu je priznalo odškodnino zaradi strahu zaradi občutnega hujšanja v višini 150.000,00 SIT. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi popoškodbene epilepsije in telesnega propada pa mu je priznalo odškodnino v višini 3,000.000,00 SIT. Tako je zavarovalnici naložilo plačilo le toliko, kolikor je še preostalo zavarovalne vsote in sicer 1,704.732,00 SIT in za ta znesek odgovarjata solidarno obe toženki, preko zavarovalne vsote pa je naložilo plačilo odškodnine v višini 1,445.268,00 SIT prvotoženi stranki G. G. aparati. Presežni tožbeni zahtevek za znesek 1,400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče zavrnilo. Toženima strankama je naložilo nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženi stranki se zoper sodbo nista pritožili, zato je postala sodba pod tč. 1 in 2 izreka, to je za določitev odškodnine 3,150.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi pravnomočna. Zoper zavrnilni del pa se je pritožila tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče napačno zaključilo, da je ob psihičnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi simptomov postokomocionalnega sindroma tudi za čas po septembru 1992 sodišče združenega dela že odločilo, saj je v tej odločbi izrecno navedeno, da je sodišče pri odmeri odškodnine za prestane telesne bolečine in neprijetnosti upoštevalo obdobje do septembra 1992. To pa ni res, saj tudi iz višine prisojene odškodnine izhaja, da te težave niso bile upoštevane. Celokupna odškodnina je glede na vse posledice prenizka. Ne drži, da tožnik od septembra 1992 ne bi več trpel novih fizičnih bolečin v obliki glavobolov in drugih nevšečnosti, saj se ravno zaradi teh težav še vedno zdravi. Zato je neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem po letu 1992. Dodatna in huda obremenitev pa so epileptični napadi, ki pa hudo omejujejo njegove življenjske aktivnosti. Sodišče ugotavlja, da se bo tožnik za to bolezen zdravil vse življenje, napačno zaključuje, da ni mogoče neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem šteti kot škodo zaradi neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da ni utemeljen zahtevek za škodo zaradi zaskrbljenosti za zdravje potem, ko se je pojavila popoškodbena epilepsija, saj je ravno zaradi le-te neprestano zaskrbljen. Bojazen pred novimi napadi in posledicami le-teh mu bo ostala trajno, vse življenje bo iskal zdravniško pomoč in bo v zvezi s tem doživljal neprijetnosti. Sodišče pa je tudi prenizko odmerilo odškodnino za strah v zvezi s hujšanjem, saj je bil ta strah močan, ker je shujšal od 80 na 40 kg, to je kar za polovico telesne teže. Bil je prepričan, da se hujšanje ne bo ustavilo. Zato bi mu moralo priznati vso zahtevano odškodnino. Prav tako pa bi mu tudi moralo priznati celotno odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti popoškodbene epilepsije in telesnega propada.

Tožnik bo namreč z epilepsijo obremenjen celo življenje, vsak napad posebej pa ga bo spomnil, da spada v drugo kategorijo ljudi, da se ne sme ukvarjati z nobenimi aktivnostmi ter, da ga vsak čas doleti epileptični napad, zato bo celo življenje psihično trpel. Zato tudi sodišče že tako minimalno postavljen zahtevek ne bi smelo zavrniti.

Pritožuje pa se tudi glede na obračun valorizacije zavarovalne vsote, ki ga je posredovala drugotožena stranka, saj je le-to prejela šele na zadnji glavni obravnavi in se o tem ni mogla izjasniti. Meni, da tožena stranka sodišču ni ponudila zadostnega dokaza o višini njenega jamstva. Glede na vse to predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter skladno s tem odloči o stroških postopka, in sicer da prizna tožeči stranki vse stroške in priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Toženi stranki odgovora na pritožbo nista vložili.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.: Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožnik že prejel odškodnino za bodoče fizične bolečine in neugodnosti to je za tiste od septembra 1992 dalje, ko je bilo z odločbo sodišča združenega dela opr. št. S 138/90 z dne 4.9.1992 odločeno o odškodnini. Iz spisa S 138/90 izhaja, da tožnik v tem postopku niti ni zahteval odškodnine po čl. 203 ZOR, to je bodoče škode in seveda zato sodišče o tem zahtevku tudi ni odločalo. Izrecno pa je tudi v razlogih odločbe sodišča združenega dela navedeno, da je sodišče iz naslova prestanih telesnih bolečin in tekom doslej znanih zdravljenj in neprijetnosti vse do septembra 1992 (ko je bila izdana odločba) odmerilo odškodnino v višini 400.000,00 SIT.

Po 203. čl. ZOR ima oškodovanec na svojo zahtevo pravico tudi do bodoče negmotne škode, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Gre za enotno škodo: tisto, ki jo je oškodovanec trpel v preteklosti in tisto, za katero se utemeljeno domneva, da jo bo trpel tudi v bodoče, čas za presojo pa je dan izdaje sodbe. Pravno relevantna za presojanje bodoče škode je le tista škoda, za katero je po normalnem teku stvari gotovo, da bo v bodočnosti obstajala. Gotovost se ne nanaša le na nastop oziroma obstoj te škode, ampak tudi na njen obseg. Odškodnina se lahko priznava tako za kontinuirano bodočo škodo (to je tisto, ki se nepretrgano nadaljuje iz že obstoječe pretekle škode) kot tudi za samostojno bodočo škodo. Kontinuirana bodoča škoda je ista vrste škode, zato ni možno ločeno obravnavanje takih škod kar pomeni, da ni podlage za samostojen zahtevek za preteklo in samostojen zahtevek za bodočo škodo. Sodišče tu odmeri en znesek odškodnine. Le kadar ne gre za kontinuirano škodo pa se lahko za samostojno bodočo škodo določi nova odškodnina. Tako ima tožnik sedaj pravico zahtevati glede novo nastale škode odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti od septembra 1992 dalje in tudi za bodočo škodo, seveda ob kriterijih iz 203. čl. ZOR. Zato bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovnem obravnavanju tega dela zahtevka ugotoviti, ali je glede na novo nastalo poslabšanje zdravja tožnik utrpel od septembra 1992 fizične bolečine in neugodnosti in ali bodo le-te trajala tudi v bodoče in v tem obsegu ponovno obravnavati odškodninski zahtevek za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Glede na zgoraj navedeno pravna izvajanja o kontinuirani bodoči škodi (glej B. Strohsach, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, obligacijska razmerja II, stran 261, 262) pa torej tožnik do le-te nima pravice, saj je bil njegov zahtevek že izčrpan z odločbo sodišča združenega dela. V tem delu pa je njegova pritožba neutemeljena.

Glede na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem od septembra 1992 dalje, do katerih je tožnik lahko upravičen, je moralo pritožbeno sodišče v skladu z določbo čl. 370 ZPP razveljaviti del sodbe sodišča prve stopnje in vrniti v novo sojenje, saj je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba opraviti novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje.

Neutemeljena pa je pritožba v delu, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri posledicah postkomocionalni sindrom. Sodba sodišča prve stopnje je glede tega pravilna ko navaja, da so težave v zvezi s postkomocionalnim sindromom že zajete v sodbi S 138/90, saj je sodišče takrat pri odškodnini za psihične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem upoštevalo posledice postkomocionalnega sindroma kot so upad inteligentnostnih funkcij, oslabele zapomljivosti, kratkotrajni spomin, omejena sposobnost koncentracije in prožnosti mišljenja, omejena sposobnost ločevanja bistvenega od nebistvenega, začetna atropija možganovine, v sorazmerno hudi obliki in sorazmerno pogosti občasni glavoboli, težave s spancem itd. (odločba S 138/90 str. 3). Vsa ta prikrajšanja, ki so nastala zaradi poškodbe glave, to je obtolčenine možganov, je sodišče takrat upoštevalo pri odmeri odškodnine za psihične bolečine zaradi trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zato ne more pomeniti novo nastalo škodo. Pritožnik v pritožbi meša obe vrsti škode in sicer odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, glede katere je v odločbi sodišča združenega dela navedeno, da je sodišče le-te upoštevalo do septembra 1992 in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri kateri pa je sodišče združenega dela upoštevalo vse težave, ki jih ima in ki jih bo v bodoče v vsakdanjem življenju trpel tožnik v zvezi s postkomocionalnim sindromom oziroma hudo poškodbo glave. Vsa prikrajšanja, ki so nastala zaradi poškodbe glave, to je obtolčenine možganov,je sodišče takrat upoštevalo pri odmeri odškodnine, zato ne morejo pomeniti novo nastale škode. Ali pa je bila takrat odmerjena odškodnina po višini primerna, pa sodišče sedaj v tem postopku ne more ugotavljati. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je utemeljen zahtevek le za škodo, ki se je pri tožniku na novo pokazala v obliki epilepsije in v zvezi s tem zmanjšanje delovne zmožnosti na delovnem mestu, zaskrbljenosti za zdravje, ko je izvedel za epilepsijo in zaradi zaskrbljenosti zaradi nenadnega propadanja in hujšanja, ne pa tudi zaradi posledic postkomocionalnega sindroma, pravilni.

Pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da se vse težave, ki jih tožnik navaja in ki so povezane z zdravljenjem v zvezi z epilepsijo ter skrb oziroma omejitve v zvezi s tem pri vsakdanjem življenju, upoštevajo kot njegovo duševno trpljenje zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in da ne pomenijo samostojno obliko škode, to je strahu. Sodišče je pravilno zaključilo, da se je zaradi epilepsije in strahu v vzezi z njo, tožnikova kvaliteta življenja izničila in da ne more več živeti takšnega življenja kot ga lahko živi povprečni moški njegove starosti.

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, kakšna je tožnikova nova škoda, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča odmerilo prenizko odškodnino tako za strah kot tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tožnik je za strah zaradi nenadnega hujšanja zahteval odškodnino v višini 550.000,00 SIT, sodišče pa mu priznalo odškodnino v višini 150.000,00 SIT. Pri tem je zaključilo, da je verjelo tožniku,da je bil zaskrbljen zaradi nenadnega hujšanja vendar pa da je njegova zaskrblenost trajala le od septembra 1992 do 1996, ko se je hujšanje ustavilo. Pri oceni pravične denarne odškodnine je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je premalo ovrednotilo tožnikovo duševno trpljenje, ki je trajalo kar štiri leta in premalo okoliščine, da je, ne da bi vedel za kaj in ne da bi vedel ali se bo to ustavilo, shujšal od 80 na 40 kg.Zato je za verjeti tožniku, da je bil ta strah hud, če že ne izredno hud - torej intenziven,pa tudi dolgotrajen. Izgubiti 40 kg je za zdravega in 80 kg težkega moškega prav gotovo katastrofa, še posebno pa, če mu niti zdravniki niso mogli pomagati. Zato je glede na intenzivnost in trajanje strahu primerna odškodnina ob upoštevanju kriterijev iz čl. 200/II ZOR 550.000,00 SIT in je pritožbeno sodišče v skladu z določbo čl. 373/I točka 4 ZPP (ZPP iz 1977 leta) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku še za 400.000,00 SIT.

Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi materialnega prava priznati vso zahtevano odškodnino, to je 3,500.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno navedlo, da epilepsija in fizični propad vplivata na tožnikovo življenje tako, da zaradi tega duševno trpi. Kvaliteta življenja se je popolnoma izničila. Tožnik se bo vse življenje zdravil, vse življenje bo napet zaradi teh težav.

Vendar pa je sodišče premalo ocenilo njegovo psihično trpljenje, saj je tožnik dejansko prizadet na vseh področjih dela in življenja - pa naj bo ta pri vožnji z avtomobilom, vožnji s kolesom, hoji po mestu ali drugje, ali pa družinskem življenju. Tožnik je svoje težave natančno opisal, pa tudi v pritožbi jih je navedel. Zaključki sodišča o tem, da bodo te težave trajale le še 15 let, potem pa se bodo minimalizirale glede na to, da bodo nastopile starostne težave ne morejo biti razlog za nižjo odškodnino, saj bo tožnik, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, posledice epilepsije nosil vse življenje in se to stanje prav gotovo ne bo zboljšalo, s starostjo bodo nastopile le še dodatne težave, ki so povezane s starostjo in bo lahko ta škoda celo večja. Glede na to je sodišče prve stopnje prav tako napačno uporabilo materialno pravo, pri oceni pravične denarne odškodnine in je pritožbeno sodišče v skladu z določbo čl. 373/I točka 4 ZPP (iz 1977) sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku še za 500.000,00 SIT.

Ker je bilo potrebno del sodbe sodišča prve stopnje razveljaviti je sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo o teh stroških ponovno treba odločati ob končnem sojenju. Stroški pritožbenega postopka, ki so bili glede na uspeh pritožbe potrebni, pa bo sodišče upoštevalo pri končnem obračunanju stroškov.