Jedro

Užitek vključuje tudi upravičenje užitkarja, da prenese pravico uporabe na tretje osebe, da torej sklepa civilnopravne posle o najemu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v tč. I.1. izreka potrdi.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: "I. Ugotovi se, da je na podlagi med pravdnima strankama sklenjene služnostne pogodbe z dne 3. 10. 2006 pri nepremičnini ID znak 939 vknjižena dosmrtna brezplačna služnostna pravica užitka v korist tožene stranke prenehala. II. Pri nepremičnini ID znak 939 last tožeče stranke do celote se dovoli vknjižba izbrisa služnostne pravice užitka." in zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, ki glasi: "I. Ugotovi se, da je med pravdnima strankama sklenjena služnostna pogodba z dne 3. 10. 2006 na podlagi katere je pri nepremičnini ID znak 939 vknjižena dosmrtna brezplačna služnostna pravica užitka v korist tožene stranke, nična. II. Pri nepremičnini ID znak 939 last tožeče stranke do celote se dovoli vknjižba izbrisa služnostne pravice užitka."

2. Zoper odločitev sodišča v tč. I. izreka, se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da odločitev v zadevi predstavlja izključno pravno vprašanje. Sodišče je namreč dejansko stanje pravilno ugotovilo, da namreč toženec služnosti užitka najmanj od leta 2006 dalje, ko se je predmetna nepremičnina pričela oddajati v najem, ne izvršuje več. Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljata določbi 223. in 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ker SPZ izrecno ne ureja prenehanja osebne služnosti zaradi neizvrševanja, se je tožnica poslužila analogije, da tudi užitek lahko preneha zaradi neizvrševanja in pridejo v poštev določbe 223. člena SPZ. Služnost lahko ex lege preneha, če se ne izvršuje v času potrebnem za njeno priposestvovanje. Tožnica ne soglaša s pravnim stališčem sodišča iz točke 20 obrazložitve sodbe, da je potrebno vsaj dvajsetletno in ne desetletno obdobje za uresničitev navedenega zakonskega pogoja za prenehanje osebne služnosti užitka zaradi neizvrševanja. Določba prve in druge alineje 217. člena SPZ izrecno določa, da je čas potreben za nastop priposestvovanja stvarne služnosti 10 let za dobroverno in 20 let za nedobroverno osebo. Po mnenju tožnice tej navedeni določbi a contrario pomenita, da lahko služnost, če jo izvršuje nedobroverna oseba, preneha po 10 letih. Tožnica torej meni, da sodišče prve stopnje določbo 217. člena razlaga nepravilno. Navaja tudi, da je edini primer novejše sodne prakse I Cp 341/2019, ki ga navaja sodišče brezpredmeten, saj iz njega izhaja zgolj dejstvo, da toženi stranki že več kot 20 let nista izvrševali služnosti in ne govori o obdobjih potrebnem za priposestvovanje svobode služnosti. Primera I Cp 190/2010 in II Cp 4399/2009 pa ne predstavljata novejše ustaljene sodne prakse in ne zavzemata stališča glede nastopa priposestvovanja svobode služnosti v primeru njenega neizvrševanja s strani nedobroverne osebe. Tudi glede citiranja pravne teorije tožnica meni, da razlagalec pravne teorije ne more obiti jezikovne razlage pravne norme, zato taka pravna teorija ob izostanku enotne ustaljene sodne prakse ne more predstavljati materialnopravne podlage za odločitev v zadevi. Tožnica zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. V odgovoru na pritožbo toženec navaja razloge, zaradi katerih trditve, da stare hiše na naslovu ..... nikoli ne uporablja, niso pravilne. Nato podrobneje opisuje posamezne dogodke in ravnanja in poudarja, da tudi takrat, ko so se izselili iz mansarde v novo hišo in pričeli hišo oddajati, so izvrševali služnost kleti in mansarde in sicer je bilo do leta 2006, služnost pa namerava izvrševati tudi v bodoče. Trenutno so v pritličju in mansardi stranke, ki mu to ne po njegovi volji onemogočajo. Zato predlaga, da sodišče pritožbo v celoti zavrže. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. A ta pritožbeni razlog je tudi del uradnega preizkusa, pri čemer sodišče druge stopnje ni vezano zgolj na dejansko stanje, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje temveč lahko upošteva tudi tista pravočasno zatrjevana dejstva strank, ki se sodišču prve stopnje niso zdela pravno odločilna. Preizkus mora sodišče opraviti z vidika vseh možnih pravnih podlag in pri tem uporabiti v sodni praksi (standard _„ustaljene sodne prakse“_) in teoriji izdelane razlagalne (interpretacijske) smernice (jezikovna, teleološka, zgodovinska, sistematična, primerjalna razlaga ipd.).

7. Tožnica je v tem postopku zatrjevala, da toženec stanovanjske (stare) hiše ne uporablja in v njej ne živi, saj je stanovanjska hiša predmet najema dveh najemnikov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, na podlagi ocene večih izvedenih dokazov, da je tožnica te trditve tudi dokazala (glej tč. 21 do 24. obrazložitve). Na takšni dejanski podlagi je nato bil sprejet tudi pravni zaključek, da toženec“_...služnosti užitka vsaj v času od leta 2006 (ko se je nepremičnina pričela oddajati v najem) ne izvršuje“_ (tč. 25. obrazložitve).

8. Odgovor na vprašanje ali dejanske okoliščine lastne neuporabe stanovanjske hiše (toženec v njej ne biva) in njene oddaje v najem, res pomenijo izpolnitev obstoja materialnopravne predpostavke _„neizvrševanja užitka“_ oziroma _„priposestvovanje prostosti služnosti“_ (tč. 19. obrazložitve)1 je primarno odvisen od tega, kakšna je vsebina oziroma katera so tista upravičenja, ki jih materialna pravica njenemu upravičencu daje. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo pogodbo o ustanovitvi služnosti in zapisalo, da iz nje:_“...nedvoumno in jasno izhaja, da ima toženec na nepremičninah last tožnice dosmrtno brezplačno služnostno pravico užitka.“_ (tč. 18. obrazložitve).

9. Užitek je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati in uživati tujo stvar ali pravico tako, da se ohranja njena substanca (prvi odst. 230. člena SPZ). Z ustanovitvijo služnosti lastnik omeji svoja lastninska upravičenja in jih prenese na užitkarja, lahko tudi tako, da mu ostane le _„gola lastninska pravica“_ (pravica razpolaganja). Užitek je tudi edina vrsta osebne služnosti, ki dovoljuje užitkarju, da prenese njeno izvrševanje (tretji odst. 230. člena SPZ). To upravičenje torej dovoljuje užitkarju, da prenese lastno upravičenje uporabe (v tem primeru stanovanjske hiše) na tretjo osebo (najemnike) na odplačen način2 oziroma:_“Užitkar torej lahko odda stvar, ki je predmet užitka, v najem ali zakup, pri čemer njemu pripade pravica do najemnine oziroma zakupnine“_3. Razen že povzete dejanske ocene vsebine pogodbe (tč. 8. obrazložitve te sodbe) sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje nobenih drugih razlogov, ki bi lahko določali vsebino upravičenj, ki izhajajo iz osebne služnosti užitka. Zato je lahko izhodišče razlage zgolj takšno, da užitek vključuje tudi upravičenje užitkarja, da prenese pravico uporabe na tretje osebe, da torej sklepa civilnopravne posle o najemu. Izvajanje teh upravičenj pa v celoti podre nosilno trditveno tezo tega postopka, da se takšno dejansko stanje lahko podredi materialnopravni predpostavki _„neizvrševanja užitka“._

10. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki sodi med odločilna dejstva pa je tudi, da je nepremičnina v najemu:“.._.od leta 2006 do dneva vložitve tožbe (kot to izhaja iz objektivnih listinskih dokazov, in sicer dopisa FURS, št. DT 0211-29327/2021-2 z dne 22.4.2021 in najemnih pogodb, priloge A3-A6)._“ (citirano iz tč. 21. obrazložitve). Ta dejanska ugotovitev pa, zaradi zgoraj pojasnjene razlage materialnega prava, potrjuje ravno nasprotno, kot je sklepalo sodišče prve stopnje, da se je namreč upravičenje, ki izhaja iz užitka, izvrševalo ves čas. In ker se je izvrševalo ves čas, potem takšnega dejanskega stanja ni dopustno podrejati (subsumirati) pod predpostavko _„neizvrševanja užitka.“._

11. Sodišče druge stopnje še dodaja, da je iz predloženih najemnih pogodb (ki pa se nanašajo le na leti 2019 in 2020) razvidno, da v vlogi najemodajalca nastopa tožnica in ne toženec. Iz obeh najemnih pogodb za leto 2020 izhaja tudi, da jih je sklenila upraviteljica, čeprav je bila seznanjena z obstojem (vknjižene) pravice užitka, kar bi predpostavljalo, da je seznanjena tudi z upravičenji, ki jih ta stvarna pravica daje. Sodišče druge stopnje v temeljnih in citiranih delih literature ni našlo izrecne razlage glede takšnega položaja, vendar se vsaj posredno opozarja na nastanek _„stopnjevitega_“ razmerja med lastnikom, užitkarjem in tretjo osebo4. Ker je vzornik ureditve po SPZ avstrijski Obči državljanski zakonik (ODZ), se lahko sodišče druge stopnje opre na primerjalno ureditev. V tuji literaturi se zastopa poenoteno stališče, da je sicer užitkar tisti, ki bodisi sklepa takšne pravne posle ali pa vstopi v že obstoječe, torej njemu pripada upravičenje do pobiranja najemnin5. A sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da sta pravdni stranki (še zmeraj) zunajzakonska partnerja (tč. 8 obrazložitve), čeprav je v zemljiški knjigi tožnica vknjižena kot izključna zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine. Vendar glede na trditveno in dokazno podlago v tej zadevi, predvsem pa tožbeni zahtevek, ta dejstva ne sodijo med odločilna6 in se sodišče druge stopnje (enako kot sodišče prve stopnje) s tem materialnopravnim vidikom ne sme ukvarjati.

12. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. tč. izreka (353. člena ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Toženec v odgovoru na pritožbo ni priglasil stroškov (163. člen ZPP).

1 Sodišče druge stopnje izrecno navaja, da se ne opredeljuje do tega, ali takšna predpostavka res obstaja. Obstajajo namreč tudi takšne razlage v sodni praksi, ki njen obstoj zanikajo; glej VSL Sodba II Cp 2070/2018 z dne 13.2.2019:“ _Vendar pa pravica služnosti stanovanja in **užitka**, ki jo imata tožnika, ker je bila v njuno korist dogovorjena in vknjižena, ne more prenehati zaradi neizvrševanja oziroma ker je morebiti ne potrebujeta, ampak zgolj v zakonsko predvidenih primerih. V skladu s 241. členom (v zvezi s 248. členom) SPZ, ki velja v konkretnem primeru, saj sta tožnika pravico pridobila po njegovi uveljavitvi, **lahko služnost stanovanja oziroma užitek preneha s potekom časa, odpovedjo užitkarja ali s smrtjo oziroma prenehanjem užitkarja kot tudi zaradi uničenja stvari.** Določba 223. člena SPZ, na katero je toženec opiral svoj nasprotni zahtevek, pa se nanaša na prenehanje stvarne služnosti zaradi neizvrševanja (t. im osvoboditev služnosti in zastaranje služnosti), zato v konkretnem primeru ne pride v poštev.“._ 2 **N.Plavšak, R.Vrenčur,** Služnosti, stvarno breme, stavbna pravica in druge izvedene pravice, Komentar SPZ, 3. knjiga, Ljubljana 2020, str. 152: _„Samo užitek pa vključuje tudi upravičenje prenesti njeno izvrševanje in s tem pravno možnost ustvariti (doseči) donose (civilne plodove).“._ 3 **R.Vrenčur v M.Juhart....(et al.)**, SPZ s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 937. 4 Citirano delo, str. 937., 938, kjer se razlaga položaj ob prenehanju užitka in prenehanju rabo kupnega (najemnega razmerja). 5 Schwimann, ABGB Praxiskommentar, 3. Auf., Band 2., Wien 2005, str. 403. 6 Ker gre za vprašanje, kdo je upravičenec iz stvarne pravice užitka, torej upravičen tudi sklepati najemne pogodbe; te bi lahko sklepala tudi tožnica, če užitek ne vsebuje tega upravičenja (prenos užitkarjeve pravice uporabe na tretjo osebo).