Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da sodišče ni imelo dovolj podlage za zaključek, da bi bili osebni stiki z očetom ta čas za otroka ogrožajoči. Zanesljivo je ugotovljeno, da sta otroka zaradi očetovega ravnanja v januarju 2022 utrpela akutno stresno reakcijo. Četudi je oče tako ravnal zaradi nepomirjenega odnosa z materjo otrok, sta bila dečka temu priča. Izvedensko mnenje potrjuje materine navedbe, da sta otroka še nekaj mesecev po dogodku trpela posledice očetovega nasilnega dejanja.

Okoliščina, da v naslednjih nekaj mesecih ni prišlo do novega dogodka, ne zadostuje za sklepanje, da je oče sposoben zagotoviti varen in predvidljiv potek stikov. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev v sodbi o primanjkljajih v svojih socialnih in starševskih veščinah, o težavah pri obvladovanju impulzivnosti in tveganju za nasilna dejanja. Prav tako ne izpodbija ugotovitev o izvrševanju stikov med postopkom, iz katerih izhaja, da je kljub mnogim prilagoditvam zelo neredno in le poredko prišel na stik, da mnogokrat ni niti sporočil, da ga ne bo na stik, ali pa ni navedel razlogov, zaradi katerih ni prišel. V zadnje pol leta pred izdajo odločbe se tak njegov pristop ni spremenil. O pravilnosti odločitve, da so osebni stiki ta čas za otroka ogrožajoči, pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Izvedensko mnenje je nedvoumno. Otrokoma je v korist, da je oče navzoč v njunih življenjih, vendar pa bodo osebni stiki za njiju dovolj varni (še)le, ko bo izboljšal svoje socialne in starševske zmožnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo odločilo, (1) da se zakonska zveza med pravdnim strankama razveže, (2) da se sinova pravdnih strank zaupata v varstvo in vzgojo materi (II. točka izreka), (3) da stiki med sinovoma in očetom potekajo prek kratkih pisnih sporočil in daril, ki jih največ enkrat mesečno oče pošlje na materin naslov (III. točka izreka), in (4) da se zavrne, kar je mati glede ureditve stikov zahtevala več ali drugače (IV. točka izreka).

2. Toženec v pritožbi zoper III. točko izreka navedene sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev ne zasleduje največje koristi otrok. Določitev stikov je le navidezna. Dejansko gre za ukinitev stikov. Določeni stiki ne zasledujejo namena stikov, tj. preprečitve otrokove odtujitve, ohranitve odnosa med otrokom in staršem in izpolnitev čustvenih potreb tistega od staršev, ki otroka nima pri sebi. Iz podatkov v spisu ne izhajajo razlogi, ki bi narekovali popolno prekinitev stikov med otrokoma in očetom.

Izvedenka je v ustni dopolnitvi mnenja na naroku 17. 6. 2022 navedla, da zagotovo ni v korist otrok, da se stiki popolnoma prekinejo. Stiki na način, da oče enkrat mesečno pošilja kratka sporočila in darila na materin naslov, ne da bi se otroka na to odzvala, niso stiki, ki bi bili otrokoma v dolgoročno korist in bi omogočali vzpostavitev čustvene povezave med njima in očetom. So v nasprotju z izvedenskim mnenjem. V dokaznem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da si otroka želita stikov z očetom. Stikom med očetom in sinovoma ne nasprotuje niti mati. S sprejeto odločitvijo je tako sodišče povozilo pričakovanja staršev in želje otrok.

Ugotovitve o pritožnikovem neprimernem in nasilnem obnašanju se nanašajo na njegov odnos z materjo otrok, nikoli pa ni bil nasilen do otrok. Tudi mati je pojasnila, da se je zadeva umirila in da od januarja ne prihaja več do incidentov. Navedeno je upoštevala tudi izvedenka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta starša dveh dečkov, ki sta bila v začetku postopka v letu 2018 stara tri oziroma štiri leta, ob izdaji sodbe pa sta bila stara osem in devet let. Dečka sta bila z izpodbijano sodbo zaupana v varstvo in vzgojo materi. Sledeč pritožbi za očeta ni sprejemljiva odločitev, po kateri stiki med njim in sinovoma potekajo neosebno prek kratkih pisnih sporočil in daril, ki jih največ enkrat mesečno pošlje na naslov matere otrok.

6. Odločitev o obsegu stikov temelji na ugotovitvah, - da so bili po očetovem napadu na mater v juliju 2019, zaradi katerega se je po odpustu iz bolnišnice za nekaj časa umaknila v krizni center, v avgustu 2019 določeni stiki pod nadzorom CSD, ki naj potekajo vsak prvi četrtek v mesecu po eno uro in 50 minut, - da se oče stikov ni redno udeleževal: od septembra 2019 do junija 2022 se je od 30 možnosti stikov udeležil le osemkrat; enkrat od tega je zamujal 40 minut, en stik je zaključil potem, ko je starejšega sina spravil v stisko in ne da bi se od otrok poslovil; od junija 2020 do januarja 2022 na stike ni prihajal (vmes je na naroku 10. 9. 2021 zagotovil, da je na stike pripravljen in da se je pripravljen zavezati k njihovemu izvrševanju); glede nekaterih stikov je navajal, da ga delodajalec ne spusti oziroma da ima težave z vizo; kljub prilagoditvi stika zaradi težav z vizo v oktobru 2020 oče na stik ni prišel; stik v maju 2021 je bil na očetovo željo dvakrat preložen, a se kljub temu ni izvršil, oče pa izostanka ni napovedal niti kasneje opravičil; v letu 2022 je pristopil na tri stike, na tri pa ne, ne da bi podal opravičilo, - da razlogi za neizvrševanje stikov niso na materini strani, - da je bil tožencu v začetku septembra 2019 izrečen enoletni ukrep prepovedi približevanja tožnici, ki je bil kasneje dvakrat podaljšan za enako obdobje (nazadnje v septembru 2021), da je toženec kljub prepovedi približevanja nadaljeval z nasilnimi dejanji zoper mater (kršitve so izkazane v juliju 2020, v juniju in juliju 2021 in v januarju 2022) in da sta otroka zaradi dogajanja v januarju 2022 utrpela akutno stresno reakcijo, - da je oče v svojih reakcijah na zanj neugodne situacije reagira impulzivno in pogosto agresivno in teh reakcij ne zmore nadzirati, da obstaja velika nevarnost, da verbalno nasilje preide v fizično nasilje do kogarkoli, ki ne reagira v skladu z njegovimi pričakovanji, in da so nasilne in impulzivne reakcije možne tudi v odnosu do otrok, - da bi bilo delno omilitev teh reakcij mogoče doseči z vključitvijo v program hospitalnega zdravljenja odvisnosti od alkohola in v terapevtsko delo, ki bi vključevalo medikamentozno zdravljenje, - da je bil oče v juliju 2019 napoten na trening starševskih veščin, - da se slabše socialne kompetence odražajo tudi v slabših starševskih kapacitetah (znižana občutljivost in omejeno razumevanje potreb dečkov, slabše poznavanje njunega razvoja, manjša vključenost v njuni življenji, izdaja zanemarjajoč stil vzgoje, manj zanesljiv je v izvajanju nadzora in pri drugih vzgojnih ukrepih) in da kritičen, agresiven in nekooperativen odnos očeta do matere predstavlja rizičen faktor za razvoj take komunikacije do otrok, - da bi za samostojno izvrševanje osebnih stikov oče moral izkazati spremembe pri urejanju uživanja alkohola, v socialnih veščinah in starševskih kompetencah, - da v obdobju do zadnjega naroka v juniju 2022 oče ni izkazal sprememb, potrebnih za samostojno izvrševanje osebnih stikov, niti pripravljenosti, da se vključi v terapevtske in podporne programe, ki bi mu omogočili izboljšanje starševskih zmožnosti, potrebnih za samostojno izvrševanje stikov, - da je postopek tekel dovolj dolgo, da bi lahko dosegel vsaj minimalne spremembe v pozitivni smeri, a je imel ves postopek enake razloge za neudeležbo v programih za izboljšanje starševskih veščin, zahteve po spremembah pa je celo skušal izigrati prek neverodostojnih potrdil, in zato otrokoma ta čas ne zmore zagotoviti varnega, stabilnega in vzgojno vzpodbudnega okolja, ki ju ne bi ogrožalo, - da glede na izraženo željo otrok po stikih z očetom lahko ti potekajo prek kratkih pisnih sporočil in daril. 7. Sodišče je oprlo odločitev na določbe 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerih - je pravica do stikov vzajemna pravica otroka in staršev in se lahko odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi, - stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo zanj psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža telesni ali duševni razvoj in - sodišče lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali na drug način kot z osebnim srečanjem. Ob tem je upoštevalo, da določbe Družinskega zakonika, veljavnega ob zaključku postopka, na podoben način urejajo ta vidik razmerja med starši in otroki (četrti odstavek 7. člena, prvi odstavek 138. člena, 141. člen, 163. člen in 173. člen DZ). Ureditev stikov pod nadzorom, kot je urejena v DZ, po stališču izpodbijane sodbe potrjuje že prej zavzeto stališče sodne prakse, da je ureditev stikov pod nadzorom CSD praviloma časovno omejena in ne vključuje primerov, v katerih se vzroki za izvajanje stikov na tak način ob odgovornem ravnanju staršev lahko odpravijo.

8. Po prvem odstavku 290. člena DZ se postopki na podlagi ZZZDR, ki so bili pred pristojnimi sodišči uvedeni pred začetkom uporabe tega zakonika, dokončajo po določbah ZZZDR. Sodna praksa ni enotna v odgovoru na vprašanje, ali se ta določba nanaša le na procesne določbe v ZZZDR ali podaljšuje tudi uporabo njegovih določb materialnopravne narave. Zaradi podobnosti ureditve v ZZZDR in DZ v večini primerov, v katerih so se pritožbena sodišča srečala s tem vprašanjem, odgovor na navedeno dilemo ne bi vplival na vsebino odločitve. Po obeh ureditvah je namreč otrokova korist temeljno vodilo pri odločanju. Ne glede na to je otrokova korist v nekaterih vidikih v DZ natančneje urejena in s tem nudi ustreznejšo podlago za odločanje v zadevah, ki se tičejo otroka. To velja tudi za določbe, pomembne za odločitev v tej zadevi. Tako kot po ZZZDR tudi po DZ sme sodišče omejiti ali odvzeti pravico do stikov, vendar je določba 173. člena DZ, ki določa to pristojnost sodišča, uvrščena v poglavje, ki ureja ukrepe za varstvo koristi otroka (153. do 182. člen DZ). Taka umestitev ima več pravnih posledic. Dopusten je le, kadar in kolikor je potrebno zaradi varovanja koristi otroka. Drugače kot pri drugih ukrepih zakon sicer izrecno ne določa časovne omejitve,1 vendar pa že iz načela najmilejšega ukrepa (156. člen DZ) izhaja, da sme trajati najkrajši potrebni čas. Tako stališče potrjuje tudi ureditev spremljanja izrečenih ukrepov v DZ. Po drugem odstavku 160. člena sodišče pošlje pravnomočno sodno odločbo o ukrepu pristojnemu centru za socialno delo, ki spremlja izvajanje ukrepa. Poleg tega mora center za socialno delo pred odločitvijo sodišča o ukrepu trajnejšega značaja izdelati načrt pomoči družini in otroku ter poročilo o izvajanju tega načrta enkrat letno posredovati sodišču (170. člen DZ). Na ta način sodišče dobi ustrezno podlago za presojo, ali je treba odločiti o prenehanju ukrepa ali ga nadomestiti z drugim (prvi odstavek 160. člena DZ).2 Pritožbeno sodišče zavzema stališče, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti navedene določbe DZ.3

9. Po prvem odstavku 173. člena DZ sodišče enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Sodišče lahko tudi odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, če je le tako mogoče varovati korist otroka.

10. Utemeljeno je pritožbeno opozorilo, da sprejeta odločitev ne predstavlja zgolj ureditve stikov med otrokom in staršem, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, niso pa stiki ukinjeni, kot meni pritožnik. Tudi prek pisem (in daril) ima oče možnost ohraniti vez z otrokoma. Ne glede na to izključitev osebnih stikov znatno omejuje stike med očetom in sinovoma.4 Kot izhaja iz razlogov sodbe, bi bilo v korist otrok, da so stiki z očetom obsežnejši in osebni, vendar so iz razlogov na očetovi strani zanju ta čas ogrožajoči. Odločitev tako po vsebini predstavlja ukrep za varstvo koristi otroka.

11. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da sodišče ni imelo dovolj podlage za zaključek, da bi bili osebni stiki z očetom ta čas za otroka ogrožajoči. Zanesljivo je ugotovljeno, da sta otroka zaradi očetovega ravnanja v januarju 2022 utrpela akutno stresno reakcijo. Četudi je oče tako ravnal zaradi nepomirjenega odnosa z materjo otrok, sta bila dečka temu priča. Izvedensko mnenje potrjuje materine navedbe, da sta otroka še nekaj mesecev po dogodku trpela posledice očetovega nasilnega dejanja.

12. Okoliščina, da v naslednjih nekaj mesecih ni prišlo do novega dogodka, ne zadostuje za sklepanje, da je oče sposoben zagotoviti varen in predvidljiv potek stikov. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev v sodbi o primanjkljajih v svojih socialnih in starševskih veščinah, o težavah pri obvladovanju impulzivnosti in tveganju za nasilna dejanja. Prav tako ne izpodbija ugotovitev o izvrševanju stikov med postopkom, iz katerih izhaja, da je kljub mnogim prilagoditvam zelo neredno in le poredko prišel na stik, da mnogokrat ni niti sporočil, da ga ne bo na stik, ali pa ni navedel razlogov, zaradi katerih ni prišel. V zadnje pol leta pred izdajo odločbe se tak njegov pristop ni spremenil. O pravilnosti odločitve, da so osebni stiki ta čas za otroka ogrožajoči, pritožbeno sodišče nima pomislekov.

13. Pritožbena navedba, da je izvedenka v zaključku ustne dopolnitve mnenja na zadnjem naroku navedla, da popolna prekinitev stikov z očetom ni v korist otrok, drži. Ne glede na to ni vzbujen dvom o pravilnosti odločitve. Kot prvo z odločitvijo ni povsem prekinjen stik med očetom in otrokoma. Kot drugo in odločilneje pa je, da je izvedenka ob navedenem vztrajala tudi pri svojem mnenju, da bi moral oče nujno izkazati uspešno zaključen program hospitalnega zdravljenja odvisnosti in program nenasilne komunikacije, in da teh sprememb, nujno potrebnih za samostojno izvrševanje stikov, oče ni izkazal. Šele izpolnjenost teh predpostavk in nadaljnje predpostavke – pozitivne ocene s strani strokovno usposobljene osebe, podane na podlagi opazovanja stikov, bo odprla pot k samostojnim stikom med očetom in sinovoma. Izvedensko mnenje je torej nedvoumno. Otrokoma je v korist, da je oče navzoč v njunih življenjih, vendar pa bodo osebni stiki za njiju dovolj varni (še)le, ko bo izboljšal svoje socialne in starševske zmožnosti.

14. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma niti o tem, da je s sprejeto odločitvijo vzpostavljeno ustrezno ravnovesje med koristjo dečkov in očetovo pravico do stikov z njima. Kot je bilo obrazloženo, osebni stiki otrokoma niso v korist. Stiki pod nadzorom ne pridejo v poštev že iz razloga, ker oče niti v zadnjem obdobju pred sprejetjem odločitve, ki ga pritožba posebej izpostavlja, ni izkazal pripravljenosti, da bi se jih redno udeleževal.5 Prek pisem in daril ima oče možnost otrokoma dati to, kar jima je zmogel ponuditi med stiki, izvedenimi med tem postopkom. Tako bo prišel naproti želji otrok, da slišita, da ju ima rad in da zanju po svojih močeh skrbi. Otrokoma ne preprečuje, da mu – kadar bosta to želela – tudi sama pošljeta pismo ali razglednico.6

15. Sprejeta odločitev ne pomeni, da je ni mogoče spremeniti. Iz sodbe jasno izhaja, katere spremembe mora pritožnik doseči, da bo lahko izvrševal samostojne stike z otrokoma. Poleg tega bo sodišče sodbo poslalo pristojnemu CSD, ki bo v okviru načrta pomoči družini pritožniku pomagalo pri dosegi potrebnih sprememb in sodišču vsako leto poročalo o napredku. Na pritožniku pa je odločitev o tem, kaj je pripravljen storiti, da bo v večji meri navzoč v življenjih svojih sinov.

16. Morebitnih pomanjkljivosti v sodbi ni pokazal niti njen preizkus po uradni dolžnosti. Sodišče sicer pred izdajo sodbe ni pridobilo načrta pomoči družini, a je v izvedenih dokazih imelo dovolj zanesljivo podlago za sprejeto odločitev. Nadaljnje spremljanje izvrševanja ukrepa bo zagotovljeno s tem, da bo sodišče to sodbo poslalo CSD.

17. Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in delno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker je ureditev razmerja v interesu obeh pravdnih strank, vsaka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP).

1 Taka omejitev je bila predvidena v prvotnih reformnih predlogih DZ, pripravljenih s strani stroke (glej K. Zupančič idr., Reforma družinskega prava, Uradni list RS, 2005, str. 247, in Reforma družinskega prava, Uradni list RS, 2009, str. 264). Tudi v obrazložitvi predloga DZ z dne 12. 12. 2016 je bilo navedeno, da predlog pri vsakem ukrepu določa, koliko časa traja, in stalno preverjanje utemeljenosti nadaljnjega izvajanja, in da je ukrep omejitve ali odvzema pravice do stikov omejen na eno leto, ni pa bila ta časovna omejitev vnesena v besedilo predlaganega 175. člena DZ (glej Predlog DZ,http://vrs-3.vlada.si/MANDAT14/VLADNAGRADIVA.NSF/18a6b9887c33a0bdc12570e50034eb54/AC8B64126A6EAE51C1258087004E704C?OpenDocument, str. 193). 2 Tako tudi sklep VS RS II Ips 64/2022 z dne 18. 1. 2023. 3 Tako tudi M. Čujovič, Odvzem in namestitev otroka v postopku odločanja o varstvu in vzgoji, Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo, 2019, str. 82 do 84, in odločbe VSL IV Cp 1182/2020 z dne 3. 9. 2020, IV Cp 94/2021 z dne 16. 2. 2021, IV Cp 1803/2021 z dne 10. 2. 2022 in IV Cp 185/2022 z dne 14. 2. 2022. 4 Da je primarna oblika stikov osebni stik, izrecno izhaja iz 3. točke 9. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah: Države pogodbenice spoštujejo pravico otroka, ki je ločen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. 5 Pritožbenemu sodišču se zato ni treba izreči o ustreznosti zakonske ureditve, ki izvrševanje stikov pod nadzorom omejuje na devet mesecev. 6 Upoštevaje njuno starost bosta pri tem potrebovala pomoč matere, na podlagi njenega sodelovanja pri izvrševanju stikov med postopkom pa pritožbeno sodišče ne dvomi, da jima jo bo nudila.