Jedro

Pravna narava zahtevkov na podlagi 145c. člena ZIKS je enaka pravni naravi zahtevkov na podlagi 72. člena Zakona o denacionalizaciji. Gre za nadomestilo (odmeno), povračilo oziroma odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. Pri ugotavljanju te koristi je možnih več izhodišč, ki so odvisni od okoliščin posamičnega primera.

Sodišče prve stopnje bo moralo oceniti, ali res obstajajo utemeljeni razlogi za to, da se kot podlaga za ugotavljanje koristi vzame tržna najemnina brez upoštevanja vlaganja po 5.10.2000 (upoštevanje vlaganj, ki so bila opravljena pred pravnomočno razveljavitvijo kazni zaplembe premoženja, glede na določbo 145c. člena ZIKS ni mogoče). V novem sojenju bo moralo najprej oceniti, ali je tožena stranka opustila potrebno skrbnost pri oblikovanju višine najemnine, glede na to, da je v 5. členu aneksa najemne pogodbe z dne 16.6.1992 (A8) navedeno, da najemodajalec najemniku ni dolžan povrniti revalorizirane vrednosti vloženih investicij, razen v primeru, če najemodajalec prekine pogodbo brez krivdnega razloga na strani najemnika. Določba v najemni pogodbi, da najemnik nima pravice do povrnitve vlaganj, namreč zavezuje najemnika tudi v razmerju z denacionalizacijskim upravičencem. Oceniti bo treba, ali ima po sklenjeni najemni pogodbi (ki učinkuje tudi zoper upravičenca) upoštevajoč tudi višino najemnine, najemnik pravico do povrnitve vlaganj ali ne. Če najemnik te pravice nima, potem bo treba oceniti, ali vrednost vlaganj skupaj s plačano najemnino predstavlja pravično odmeno zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 16.8.2005 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena občina na podlagi 145c. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. SRS, št. 17/78 do Ur. l. RS, št. 59/02, v nadaljevanju ZIKS, ki se uporablja na podlagi 266. člena ZIKS-1, Ur. l. RS, št. 22/00 do 76/08) dolžna plačati odmeno zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin parc. št. 309/1, 309/2, 317/3 in 310, vse k.o. .... (v nadaljevanju V. B.), ki so mu bile vrnjene po razveljavitvi kazni zaplembe premoženja. Navedel je, da je upravičen do odmene v višini tržne najemnine v znesku 72.856.857,00 SIT oziroma 304.026,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Odločilo je, da mora tožena občina tožniku plačati 221.378,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2005 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka po obeh pooblaščencih. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da v obrazložitvi sodbe ni razlogov glede veljavnosti tožnikovega pooblastila, čeprav je v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljila zakaj dvomi v pristnost pooblastila. Tožena stranka meni, da tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek in bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali obstajajo vsi pogoji za odškodninsko obveznost, pa tega ni storilo. Meni tudi, da je glede na to zastaralni rok 3 leta, kar pomeni, da je tožnikova terjatev že zastarala. Poudarja, da bi tudi, če naj bi šlo za zahtevek iz naslova neupravičene uporabe, moralo sodišče ugotavljati obstoj vseh pogojev. Ti po oceni tožene stranke niso podani, saj ni nikoli prišlo do premika premoženja brez pravne podlage, poleg tega pa je tožnik privolil v prikrajšanje, ker je zahtevek podal šele 20.6.2005. Tožena stranka tako meni, da ni podlage za tožnikov zahtevek, da pa je napačna tudi odločitev glede višine terjatve. Poudarja, da je tožena stranka obogatena kvečjemu za znesek, ki ga je prejela na podlagi sklenjenih najemnih pogodb, poleg tega pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi opravljena vlaganja v nepremičnino. Opozarja, da je sodišče prve stopnje sicer navedlo, da je vlaganja opravila družba V. B., ni pa obrazložilo na podlagi katerih dokazov je to ugotovilo. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati tudi vlaganja najemojemalca saj jih je ta izvršil v korist tožene stranke kot najemodajalca. Opozarja tudi, da bi sodišče od najemnine moralo odšteti še stroške vzdrževanja in stroške upravljanja. Tožena stranka tudi meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je neutemeljeno zavrnilo njen predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma postavitev novega izvedenca.

Tožnik in stranski intervenient sta na pritožbo odgovorila, obrazloženo navajata, da so vse pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene in predlagata, naj višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožena stranka je nato dne 11.2.2009, po preteku pritožbenega roka (sodbo je prejela 18.8.2008) vložila še obvestilo o vloženem predlogu za obnovo postopka o vrnitvi zaplenjenega premoženja, ki je tekel pod vl. št. N 56/2000 in predlagala, naj višje sodišče tam vložene dokaze in novo navedena dejstva upošteva pri odločanju o pritožbi.

Na dopolnitev pritožbe sta odgovorila tožnik in stranski intervenient. Opozorila sta, da je dopolnitev pritožbe prepozna, nepopolna in nedovoljena.

Višje sodišče soglaša, da je dopolnitev pritožbe z dne 11.2.2009 prepozna in je zato pri odločanju ni upoštevalo.

Pritožba je utemeljena.

Višje sodišče uvodoma poudarja, da so neutemeljene pritožbene navedbe glede narave tožnikovega zahtevka in posledično glede obstoja podlage. Pravna narava zahtevkov na podlagi 145c. člena ZIKS je enaka pravni naravi zahtevkov na podlagi 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91-I do 18/05, v nadaljevanju ZDen), na kar je opozorilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-156/99. Glede pravne narave zahtevkov iz drugega odstavka 72. člena ZDen pa je Vrhovno sodišče prvič že v odločbi opr. št. II Ips 218/97 (nato pa še v številnih drugih) navedlo, da je povsem specifična. Ne gre za odškodnino (čeprav govori zakon o odškodninskih zahtevkih) v smislu odškodninskega prava, saj manjkata elementa splošnega civilnega delikta kot podlage za povračilo škode: ne gre za nedopustno ravnanje zavezanca in ne za njegovo subjektivno ali objektivno odgovornost. Tako za te zahtevke ni mogoče uporabiti določb iz 2. oddelka II. poglavja zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (154. do 209. člen) za izven pogodbeno škodo niti za pogodbeno (269. člen ZOR). Ne gre niti za obogatitvene zahtevke iz 3. oddelka omenjenega poglavja ZOR, ki ureja neupravičeno pridobitev (210. do 219. člen ZOR). Te zakonske določbe urejajo namreč vrnitev koristi, ki jo je neupravičeno dosegel obogateni, medtem ko gre pri tu obravnavanih zahtevkih za koristi, ki bi jo dosegel denacionalizacijski upravičenec, če bi imel po uveljavitvi ZDen nepremičnino v uporabi in upravljanju. Torej tudi predpisov o neupravičeni obogatitvi ni mogoče neposredno uporabiti. Končno tudi ne gre, kar zadeva obligacijsko pravno področje, za zahtevke iz zakupnega razmerja iz XI. poglavja ZOR. Zakupnina ali najemnina je sicer lahko v marsikakšnem primeru podlaga za izračun dosegljive koristi, vendar ostaja le eden izmed elementov te podlage. Gre za nadomestilo (odmeno), povračilo oziroma odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. Sodišče prve stopnje je tako upoštevajoč specifično naravo zahtevka in besedilo določbe 145c. člena ZIKS pravilno odločilo, da gre tožniku odmena za obdobje od dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja dne 5.10.2000 dalje in da terjatev zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (371. člen ZOR, glej tudi Komentar ZDen, GV, Ljubljana2000, str. 488), kar pomeni, da ob vložitvi tožbe ta rok še ni potekel. Tako je pravilna odločitev, da je glede na (še vedno) pravnomočno odločitev o vrnitvi zaplenjenega premoženja podana podlaga za uveljavljanje zahtevka po 145c. členu ZIKS.

Utemeljeno pa tožena stranka izpodbija odločitev o višini tožnikove terjatve. Vrhovno sodišče RS je v svojih odločbah navedlo, da je pri ugotavljanju koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, možnih več izhodišč, ki so odvisni od okoliščin posamičnega primera. Tako je v odločbi opr. št. II Ips 218/97 sodišče kot korist vzelo tisto, kar bi upravičenec lahko ob normalnem teku stvari v posameznih obdobjih iztržil kot najemnino, zmanjšano za odstotek, ki bi šel za davščine, ki bi jih morali plačevati od takšnih prejemkov, za stroške upravljanja, ki bi ga bremenili in za stroške vzdrževanje nepremičnine, če jih je kril zavezanec. Vendar je šlo za primer, ko je zavezanec uporabljal nepremičnino za opravljanje svoje dejavnosti in nepremičnine ni oddajal v najem. V zadevah II Ips 541/2000 in II Ips 587/94 je Vrhovno sodišče RS odločilo, da je zavezanka dolžna upravičencu vrniti tisto, kar je iztržila za najemnino, brez odbitka stroškov, ker je te plačeval najemnik. V zadevah II Ips 40/2000 in II Ips 330/2000 pa je Vrhovno sodišče odločilo, da je zavezanka kljub temu, da je nepremičnino oddajala v najem, dolžna upravičencu plačati več kot je sama prejela na račun najemnine, ker ni bila dovolj skrbna pri oblikovanju višine najemnine oziroma ni izterjala neplačane najemnine od najemnika.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedlo le, da je sledilo predlogu tožeče stranke, da je podlaga za ugotavljanje koristi tržna najemnina. Razlogov za takšno odločitev ni navedlo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP). Zato je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo oceniti, ali res obstajajo utemeljeni razlogi za to, da se kot podlaga za ugotavljanje koristi vzame tržna najemnina brez upoštevanja vlaganj po 5.10.2000. Sodišče prve stopnje ima prav, da upoštevanje vlaganj, ki so bila opravljena pred pravnomočno razveljavitvijo kazni zaplembe premoženja, glede na določbo 145c. člen ZIKS ni mogoče, ponovno pa se bo moralo opredeliti do vlaganj po datumu pravnomočne razveljavitve kazni zaplembe premoženja. Sodišče prve stopnje bo moralo najprej oceniti, ali je tožena stranka res opustila potrebno skrbnost pri oblikovanju višine najemnine, glede na to, da je v 5. členu aneksa najemne pogodbe z dne 16.6.1992 (A8) navedeno, da najemodajalec najemniku ni dolžan povrniti revalorizirane vrednosti vloženih investicij, razen v primeru, če najemodajalec prekine pogodbo brez krivdnega razloga na strani najemnika. Določba v najemni pogodbi, da najemnik nima pravice do povrnitve vlaganj, namreč zavezuje najemnika tudi v razmerju z denacionalizacijskim upravičencem (glej odločbo VSL I Cp 1503/99). Tako bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali ima po sklenjeni najemni pogodbi (ki učinkuje tudi zoper upravičenca) upoštevajoč tudi višino najemnine, najemnik pravico do povrnitve vlaganj ali ne (gre za predhodno vprašanje, o katerem tudi teče spor pred Okrožnim sodiščem v ... pod opr. št. I P 359/06). Če najemnik te pravice nima, potem bo moralo oceniti, ali vrednost vlaganj skupaj s plačano najemnino predstavlja pravično odmeno zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja in če bo sodišče prišlo do takšnega sklepa, potem ima tožena stranka prav, da gre tožniku le najemnina, ki jo je prejela na podlagi najemne pogodbe, saj bo poleg te obdržal tudi vrednost vlaganj.

Če pa bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je glede na okoliščine primera tržna najemnina primerna podlaga za določitev odmene, pa višje sodišče opozarja, da tožena stranka utemeljeno opozarja, da izvedenec ob zaslišanju ni pojasnil, kako je prišel do izračuna, zakaj izračun matematično ni pravilen, niti, zakaj je upošteval tržne najemnine le za leto 2000 in leto 2005, za vmesna leta pa ne. Te pomanjkljivosti bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti v nadaljnjem postopku.

Neutemeljen pa je ugovor tožene stranke, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ne dvomi v pristnost pisnega pooblastila, ki ga je tožnik dal pooblaščencu. ZPP v tretjem odstavku 97. člena določa, da lahko sodišče, če dvomi o pristnosti pooblastila, s sklepom odredi, naj se predloži overjeno pooblastilo. Pooblastilo, ki ga je predložil pooblaščenec tožnika je overjeno (A1), zato je pravilna in zadosti obrazložena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pooblastilo veljavno in je na toženi stranki breme, da dokaže nasprotno.

Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila pritožba vložena.