Jedro

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ. Po tej določbi sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v: - I. točki izreka dosojena odškodnina zniža za 6.000,00 EUR (na 7.000,00 EUR) in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, - II. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, zniža na 1.897,00 EUR.

V ostalem se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženki povrniti 275,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo odškodninskemu zahtevku tožnika in toženki naložilo, da mu je dolžna plačati 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2018 dalje do plačila, v presežku pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti 3.678,13 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe v tem delu, toženka pa obsodilnega, posledično pa oba zahtevata spremembo odločitve o stroških postopka. Tožnik v pritožbi navaja, da skupni znesek nepremoženjske škode, ki mu ga je dosodilo sodišče, ni primeren in ne predstavlja ustrezne satisfakcije za vso škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku. Sodišče ni v celoti upoštevalo mnenja izvedencev glede obdobja srednje hudih telesnih bolečin ter ni v zadostni meri upoštevalo, da bo tožnik, ki še ni star niti 40 let, celotno nadaljnje življenje trpel telesne bolečine pri uporabi desne roke. Med dolgotrajnim zdravljenjem je nedvomno trpel številne nevšečnosti, ki jih sodišče ni v celoti oziroma na ustrezen način upoštevalo. Izvedeniško mnenje sodišča ne odvezuje, da se v celoti opredeli do vseh tistih nevšečnosti, ki jih je tožnik zatrjeval in so skladne z njegovimi poškodbami in medicinsko dokumentacijo. Sodišče bi moralo upoštevati tudi težave, ki jih ima tožnik s hrbtenico, četudi izvedenci tega ne pripisujejo nezgodi, prav tako pa tudi kot trajno posledico motnjave in bleščanje, saj tega pred nezgodo ni bilo. Poudarja, da ga omejena gibljivost desnega zapestja ovira predvsem pri opravljanju dela v domačem gradbenem podjetju, pa tudi, da marsikaterega dela doma ne more opraviti enako kot prej in da je omejen pri športnih aktivnostih, pri vožnji osebnega vozila in tovornega vozila, z motornim kolesom pa se več ne vozi. Težave ima tudi pri ukvarjanju z mladoletno hčerko. Meni, da je zato upravičen do višje odškodnine. Toženka v pritožbi predlaga znižanje odškodnine, ker meni, da je pretirana in da odstopa od prisojenih odškodnin za podobne primere iz sodne prakse. Primerna odškodnina iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nelagodnosti bi bila glede na trajanje in obseg zdravljenja 12.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa glede na ugotovljene trajne posledice 7.000,00 EUR, kolikor je tožnik od toženke že prejel pred tožbo. Trajne posledice se pri tožniku kažejo v omejeni gibljivosti desnega zapestja lažje stopnje. Te težave se pri običajnih življenjskih aktivnostih ne pojavljajo. Po ugotovitvah izvedencev je tožnikovo funkcioniranje zaradi posledic poškodb povprečno okrnjeno v blagem obsegu. Prisojena odškodnina v skupnem znesku 35.000,00 EUR je močno pretirana in neusklajena s primerljivimi primeri iz sodne prakse, na katere se toženka sklicuje v pritožbi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe toženke in potrditev obsodilnega dela sodbe.

4. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

5. Tožnik je bil poškodovan v prometni nezgodi, ki jo je 30. 9. 2016 povzročil zavarovanec toženke. V pritožbenem postopku je med pravdnima strankama sporna le še višina prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sicer je tožnik v tožbi zahteval plačilo 23.000,00 EUR kot razliko med zahtevano skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo 45.000,00 EUR in že pred pravdo plačanim zneskom 22.000,00 EUR.

6. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja ... so diagnoze tožnikovih poškodb v prometni nezgodi sledeče: udarnina desnega testisa, zlom spodnjega dela desne koželjnice, poškodba sklepnih vezi med zapestnima koščicama ter udarnina glave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene poškodbe po Fischerjevi razvrstitvi telesnih poškodb1 sodijo med srednje hude primere (zlom) in lahke oziroma zelo lahke primere (udarnine). Drugih poškodb, ki naj bi bile tudi posledica prometne nezgode (poškodba vratne hrbtenice, motnje v vidu zaradi motnjav in bleščanja), izvedenci pri tožniku niso ugotovili, zato se v pritožbi nanje oziroma na obstoj drugih težav znova neutemeljeno sklicuje.

7. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po tej določbi sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva se torej sodna praksa v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini nepremoženjske škode v celoti sledilo izvedenskemu mnenju in na tej podlagi v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva tega odškodninskega primera. Pač pa je delno napačno uporabilo materialno pravo. Prisojena odškodnina (skupaj 30 povprečnih neto plač na dan izdaje sodbe), kot pravilno navaja toženka, glede v pritožbi spornih obeh oblik škode odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi.

9. Glede na obseg pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti je treba pritrditi pritožbi toženke, da je prisojena odškodnina 17.000,00 EUR nekoliko previsoka. Po ugotovitvah izvedencev je tožnik zaradi zloma zapestja in poškodbe testisa zelo hude bolečine trpel tri dni, nato hude bolečine zaradi poškodbe testisa nadaljnji teden dni in še dva dni po operaciji zapestja, srednje hude bolečine skupaj tri tedne,2 blage bolečine je pritožnik trpel tri tedne po operaciji zapestja, sicer pa občasne blage in zmerne bolečine v času do operacije in v času fizioterapij. Ugotovljeno je še, da bo tožnik trpel občasne bolečine blage intenzitete ob spremembah vremena in pri velikih fizičnih obremenitvah, zlasti pri forsiranju dorzifleksije zapestja. Ugotovljeno je nadalje, da je bilo zdravljenje poškodb razmeroma dolgotrajno (zdravniški pregledi in posegi, nošnja longete, hospitalizacija po poškodbi in po posegu artroskopije, jemanje analgetikov in zdravljenje z obkladki ter fizioterapija). Vendar kljub naštetemu nevšečnosti med zdravljenjem po presoji pritožbenega sodišča niso bile tako obsežne, kot jih skuša prikazati tožnik in tudi glede na ugotovitve o intenzivnosti telesnih bolečin in njihovem trajanju je prisojena odškodnina iz tega naslova nekoliko previsoka, nikakor pa ne prenizka. Glede na primerljive odškodninske primere iz sodne prakse pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno odškodnino 14.000,00 EUR, torej se zniža za 3.000,00 EUR.

10. Tudi pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ima pritožba toženke prav, da je upoštevajoč primere iz sodne prakse odmerjena odškodnina nekoliko previsoka. Iz mnenja izvedencev jasno izhaja, da ima tožnik po zaključenem zdravljenju za cca 20 % zmanjšano gibljivost desnega zapestja v primerjavi z levim in bolečino pri forsiranju dorzifleksije zapestja. Zaradi tega s povečanimi napori opravlja nekatera fizična dela ter s prilagajanjem in omejenim časom in učinkovitostjo nekatere športne aktivnosti. Tudi ob upoštevanju tožnikovih trditev v pritožbi, da je zaradi posledic poškodbe oviran pri opravljanju dela v domačem gradbenem podjetju ter pri vseh domačih in športnih aktivnostih, prisojena odškodnina nikakor ni prenizka, temveč previsoka. Primerna odškodnina za to obliko škode je nižja za 3.000,00 EUR, torej 12.000,00 EUR.

11. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi toženke in odškodnino znižalo za 6.000,00 EUR, tako da celotna tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 29.000,00 EUR (24,7 povprečnih neto plač), kar je v skladu s primerljivimi primeri v sodni praksi3. V preostalem pa je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo potrdilo (peta alineja 358. člena ter 353. člen ZPP). Po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ni ugotovilo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožnika je sedaj manjši in sicer 30 %, kar pomeni, da mu je toženka dolžna povrniti v tem odstotku odmerjene pravdne stroške, kar znese 1.935,85 EUR, sam pa mora toženki povrniti 70 % njenih pravočasno priglašenih stroškov postopka, to je 38,85 EUR. Po pobotanju navedenih zneskov pravdnih stroškov je toženka dolžna tožniku povrniti 1.897,00 EUR pravdnih stroškov.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeni uspeh toženke znaša 60 %, zato ji je tožnik dolžan povrniti v tem razmerju priglašeno sodno takso za pritožbo, kar znese 275,40 EUR. Tožnikov odgovor na pritožbo pa po presoji pritožbenega sodišča glede na vsebino in odločitev pritožbenega sodišča ni potreben strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP) in ker tudi s pritožbo tožnik ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse VS RS, GV Založba, stran 71. 2 Izvedenci so na podane pripombe tožnika v dopolnitvi izvedeniškega mnenja dopustili možnost daljšega obdobja bolečin srednje hude intenzitete (dva meseca), a le v primeru, če bi sodišče tožniku priznalo njegove navedbe o rednem jemanju tablet proti bolečinam, čeprav v medicinski dokumentaciji ni podlage za to. Sodišče prve stopnje posledično daljšega obdobja srednje hudih bolečin ni ugotovilo. 3 Pritožbeno sodišče je poleg primerov, ki jih toženka navaja v pritožbi, upoštevalo tudi podobne primere, v katerih so oškodovanci za podoben ali hujši obseg poškodb prejeli od 20 do 25 povprečnih plač, npr. VSRS II Ips 507/2007, II Ips 662/2006, II Ips 520/2001, II Ips 305/2001.