Jedro

Teža in način storitve kaznivega dejanja (oborožen rop), uporaba pištole, vztrajnost obdolženca ter usklajenost in organiziranost obeh storilcev pri dejanju, kljub obdolženčevi dosedanji nekaznovanosti kažejo na nevarnost, da bi obdolženec takšna kazniva dejanja ponovil.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 5.4.2007 zoper oba obdolženca pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo ob vložitvi obtožnice. Višje sodišče v Celju je pritožbo zagovornika obdolženega M.B. zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega M.B. dne 25.4.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da po mnenju obrambe je to, kar se o odločilnih dejstvih v zvezi z razlogi za pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, navaja v razlogih izpodbijanih sklepov o vsebini določenih listin oziroma zapisov, ki jih sklepa povzemata, v precejšnjem nasprotju med tem, kar dejansko iz teh listin, ki so v spisu izhaja. Izpodbijana sklepa ponovitveno nevarnost utemeljujeta s težo kaznivega dejanja, vztrajnostjo obdolženih in vnaprejšnjo organiziranostjo kaznivega dejanja, kar pa iz listin in zapisnikov po mnenju obrambe ne izhaja. Obdolženi ni zasvojen z mamili. Trditev, da obdolžencu sredstva, ki jih zasluži ne zadoščajo, nima opore v listinah. Po mnenju obrambe ne drži očitek o organiziranosti kaznivega dejanja, saj način storitve kaže na nepremišljenost in naivnost obdolženca. Za storitev kaznivega dejanja sta se obdolženca odločila šele neposredno pred njegovo izvršitvijo.

3. Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 9.5.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca je bil obdolženčev zagovornik seznanjen dne 10.5.2007 in se o njem ni izjavil. B - 1. 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP) torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B - 2. 6. Sodišče sme odrediti oziroma podaljšati pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, da je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora zoper obdolženca ob vložitvi obtožnice pravilno presodilo, da so navedeni razlogi za podaljšanje pripora podani (da bi ne bil podan utemeljen sum, kot prvi pogoj za podaljšanje pripora, zahteva za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje) in za takšno svojo presojo navedlo tudi razumne razloge, tako glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, kot tudi o tem, zakaj je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi. Ob oceni teže in načina storitve kaznivega dejanja ropa (oborožen rop izpostave Pošte v B. dne 29.3.2007) kot objektivnih okoliščin pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ugotovilo tudi subjektivne okoliščine: uporaba pištole, ki je bila last sostorilca, vztrajnost obdolženca, ko je po prejemu denarja iz prve blagajne od blagajničarke zahteval denar še iz druge blagajne; usklajenost in organiziranost obeh storilcev pri dejanju, kot izhaja iz ravnanja pred in po storitvi kaznivega dejanja; sredstva, ki jih mesečno zasluži z delom očitno obdolžencu ne zadostujejo za zadovoljevanje njegovih potreb ter ocenilo, da kljub obdolženčevi dosedanji nekaznovanosti, navedene okoliščine kažejo na nevarnost, da bi obdolženec takšna kazniva dejanja ponovil, v kolikor bi bil izpuščen na prostost ter je pripor neogibno potreben zaradi varnosti ljudi in njihovega premoženja.

8. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da kar se o odločilnih dejstvih v zvezi z razlogi za pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP navaja v razlogih izpodbijanih sklepov o vsebini določenih listin oziroma zapisnikov, ki jih sklepa povzemata, je v precejšnjem nasprotju med tem, kar dejansko iz teh listin, ki so v spisu, izhaja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizira nobene listine oziroma zapisnika, katerega vsebina je po mnenju obrambe v nasprotju z razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora. Z navedbami, da je sodišče napačno presojalo težo kaznivega dejanja glede uporabe pištole in glede organiziranosti kaznivega dejanja, obdolženčevo vztrajnost, obdolženčevo zasvojenost z mamili, njegove premoženjske razmere ter s tem njegove potrebe po denarju, pa drugače kot izpodbijani sklep vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja oziroma ocenjuje posamezne okoliščine dogodka. Po vsebini to pomeni izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).