Jedro

Za ugotovitev ali je pri tožniku šlo za kršitev delovnih obveznosti zaradi motenja delovnega procesa, ni bilo treba postavljati izvedenca medicinske stroke. Motnje v delovnem procesu so bile tiste motnje, ki so vplivale na odločitev o kršitvah delovne obveznosti in ne tožnikova večja ali manjša stopnja opitosti (alkoholiziranosti).

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19.4.1995 in 15.5.1995, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi ugotovljenih kršitev delovne obveznosti.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu določbe prvega odstavka 354. člena ZPP. Navajal je, da sodišče ni upoštevalo določb 250. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da izvede dokaze z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ker iz sodne prakse izhaja, da se alkoholiziranost in vinjenost, kot višja stopnja alkoholiziranosti, lahko ugotavlja le z izvedenci, opustitev dokazovanja z izvedencem pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj alkoholiziranosti sodišče samo ne more ugotavljati. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ni ugotovilo, prav tako pa ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja revident. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. In prav ugotovljeno dejansko stanje skuša preko uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpodbijati revident. Revizijski ugovor, da sta prvo in drugostopenjsko sodišče bistveno kršili določbe pravdnega postopka zaradi tega, ker nista določili izvedenca medicinske stroke, pa pomeni ugovor relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ta ugovor bi lahko revident uspešno uveljavljal pod določenimi pogoji: če bi se nanašal na bistveno kršitev določb pravdnega postopka sodišča prve stopnje le, če bi ga uveljavil že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa ga ni, ali če bi do nje prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zato v reviziji ne more uspešno uveljavljati revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP tako, kot to predlaga v reviziji, saj bi, če naj bi bila revizija uspešna, do te moralo priti v postopku pred sodiščem druge stopnje, ne pa da to kršitev (šele v reviziji) očita obema nižjima sodiščema.

Pa tudi brez upoštevanja povedanega ni ugotoviti očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Po določbi prvega odstavka 220. člena ZPP obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Za odločitev v spornem primeru je bilo pomembno in povdarjeno predvsem dejstvo povzročanja motenj delovnega procesa, ker je tožnik prišel na delo vinjen 28.11.1994 in bil zaradi tega odstranjen z dela, ker je 2.2.1995 neopravičeno izostal z dela in ker je 16.3.1995 zaradi vinjenosti bil ponovno odstranjen z dela, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Povzročanje motenj v delovnem procesu zaradi tožnikove vinjenosti (neupravičene odsotnosti) je ugotavljala v disciplinskem postopku že tožena stranka, tako da je sodišče samo še preverjalo, ali je bil disciplinski postopek pri toženi stranki izpeljan v skladu z zakonskimi določili in določili sprejetih aktov tožene stranke. Iz pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti, ki ga je sprejela tožena stranka, izhaja, da je hujša kršitev delovne obveznosti (18. točka 48. člena), če delavec pride opit na delo, užije ali vnese alkohol v podjetje ali to poskusi, in je rezultat vinjenosti nad 0,5 promila, oziroma če alkotest ni bil izvršen in je delavec nesposoben opravljati delo ter je odstranjen z dela, in da se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja pri kršitvah delovnih obveznosti, če so te take, da povzročajo motnje v razmerjih pri opravljanju dela zaradi uživanja alkohola (72. člen), obvezno pa (73. člen), če gre za motenje enega ali več delavcev v delovnem procesu, ki izrazito otežuje izpolnjevanje delovnih obveznosti (12. točka prvega odstavka 58. člena ZTPDR). Zato je jasno, da za ugotovitev, ali je pri tožniku šlo za kršitev delovnih obveznosti zaradi motenja delovnega procesa, ni bilo treba postavljati izvedenca medicinske stroke. Motnje v delovnem procesu so bile tiste motnje, ki so vplivale na odločitev o kršitvah delovne obveznosti in ne tožnikova večja ali manjša stopnja opitosti (alkoholiziranosti). Ugotovljene motnje delovnega procesa, ki jim je botroval alkohol, pa so bile zanesljivo ugotovljene tako v disciplinskem postopku pri toženi stranki kot tudi v postopku pred nižjima sodiščema. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga sodišču druge stopnje očita revizija.

Ob upoštevanju povedanega reviziji tožeče stranke ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).