Jedro

Tožniki v motenjski pravdi niso enotni sosporniki, zato se pravda lahko zaključi za vsakega drugače, o povračilu stroškov pa se odloča glede na končni uspeh posameznega sospornika v pravdi.

Izrek

1.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje

2.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 17.10.2003, opr.

št. P 361/2003-40, ugotovilo, da sta toženca motila (prvega) tožnika v posesti peš hoje po parceli 167/2, k.o., s tem, da sta 15.03.1995 na trasi poti izkopala jamo, kar mu je onemogočilo posest poti (1. točka izreka). Sodišče je tožencema prepovedala vsako ravnanje, s katerim bi onemogočala ali oteževalo tožniku izvrševanje navedene posesti ter jima zagrozilo z denarno kaznijo, za vsakega v znesku

90.000,00 SIT (2. točka izreka). Sodišče je tožencema naložilo, da prvemu tožniku povrneta pravdne stroške v višini 335.182,00 SIT, od

17.10.2003 do plačila, medtem ko mora druga tožnica tožencema povrniti njune pravdne stroške v višini 294.990,00 SIT (3. oziroma 4. točka izreka).

Zoper izdani sklep sta pritožbi vložila druga tožnica in tožena stranka.

Druga tožnica v pritožbi navaja, da izpodbija 4. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, s katero ji je sodišče naložilo, da mora tožencema povrniti njune pravdne stroške. Navaja, da sta ona in prvi tožnik v pravdi nastopala kot sospornika, saj je vsakokratno motilno dejanje motilo oba. Zaradi tožbenega zahtevka, ki ga je postavila druga tožnica, tožencema niso nastali nobeni stroški, ki bi bili vezani zgolj na motilno dejanje v breme druge tožnice. Vsi stroški, ki sta jih priglasila, so nastali izključno zaradi pravde s prvim tožnikom. Tudi, če bi oba tožnika v pravdi uspela, ne bi bila toženca dolžna povrniti tožnikoma stroškov, odmerjenih pod točko 3 in pod točko 4. Predlaga, da Višje sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je že iz tožbenih navedb pod II razvidno, da tožnika izkopana jama ni ovirala pri hoji in je predstavljala ovire le za vožnjo, te pa je uveljavljala druga tožnica, zato zatrjevanega motilnega dejanja, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ni bilo. Nadalje navaja, da je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, ker so odmerjeni, tudi če bi izpodbijani sklep obveljal, napačno. Tako stroški predloga za začasno odredbo z dne 29.09.1996, ki je bila dne 24.06.1996, ne morejo bremeniti tožencev in tudi stroški obravnave z dne 12.06.2000 (v stroškovniku je letnica 1996) ne. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v napadenem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne in mu naloži plačilo pravdnih stroškov.

Na vročeni pritožbi nasprotni stranki nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke Tožena stranka v pritožbi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj naj motilnega dejanja, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, sploh ne bi bilo, kar naj bi izhajalo že iz navedb tožeče stranke v tožbi. Po oceni pritožbenega sodišča je pritožbena navedba neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik dokazal obseg, v katerem je uporabljal nepremičnino, na kateri je prišlo do motenje, medtem ko motilno dejanje, tj. da sta toženca jamo izkopala, med strankama sploh ni bilo sporno. Če pa tožena stranka s to pritožbeno navedbo očita prvostopenjskemu sodišču, da je odločilo prek zahtevka tožeče stranke, ker naj iz trditvene podlage v tožbi ne bi izhajalo, da je tožnik sporno nepremičnino uporabljal tudi za peš hojo, temveč le za vožnjo, pa pritožbeno sodišče odgovarja: tožeča stranka je v tožbi zatrjevala tako vožnjo kot peš hojo in toženi stranki očitala, da jo je v tej mirni posesti motila, saj zaradi njenih ravnanj tega ni mogla več početi, ter postavila tudi tak tožbeni zahtevek, zato je njena pritožbena navedba tudi s tega zornega kota neutemeljena. Tožbo je treba presojati kot celoto in ni mogoče brati tožbenih navedb le iztrgano.

Tožena stranka v pritožbi napada tudi odločitev o stroških postopka, in sicer ne same odmere, temveč dejstvo, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo stroške, ki jih je imel z drugim, naknadno umaknjenim predlogom za izdajo začasne odredbe, ter stroške obravnave z dne 12.06.2000 oziroma z dne 12.06.1996, ki pa mu po mnenju tožene stranke ne pripadajo. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, saj je tožnik predlog za izdajo začasne odredbe umaknil, ker je tožena stranka (šele po vložitvi predloga) izpolnila zahtevek, zato je na podlagi 1. odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.

List RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) upravičen do povračila stroškov. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker je tožniku priznalo povračilo stroškov za glavno obravnavo z dne 12.06.2000, za katero pa naj bi bila v stroškovniku navedena letnica 1996, pa pritožbeno sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja naslednje: ne dne

12.06.2000 in ne dne 12.06.1996 v tej zadevi ni bilo glavne obravnave niti nobeden od navedenih datumov ni naveden v stroškovniku, ki ga je priglasil tožnik, zato sodišče prve stopnje o povračilu teh stroškov tudi ni odločalo. Pritožba očitno misli na glavno obravnavo z dne

12.06.2002 (list. št. 40-45), pri čemer pa ne pojasni, zakaj meni, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov z zvezi s tem narokom. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno in tožniku priznalo tudi povračilo teh stroškov.

Na podlagi obrazloženega se izkaže, da pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, ob dejstvu, da niso podane pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.

O pritožbi druge tožnice Tožnica v pritožbi graja pravilnost uporabe materialnega prava, in sicer določbe 1. odstavka 154. člena ZPP, saj meni, da v obravnavanem primeru ni dejanske podlage za njegovo uporabo. Pritožnica ima sicer prav, ko trdi, da sta s tožnikom v pravdni nastopala kot sospornika, vendar pa nista bila enotna sospornika, zato je lahko končna odločitev za enega in drugega tožnika različna. Tožnik se je zoper prvo odločitev prvostopenjskega sodišča pritožil in s postavljenim tožbenim zahtevkom uspel, toženka pa se ni pritožila in je njen tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno in o povrnitvi stroškov med strankami odločalo na podlagi načela uspeha v postopku (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker je pritožba druge tožnice neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 4. točki izreka potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških druge tožnice temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.