Jedro

Dedna odpravljenost je pravni pojem (ne pa tudi zakonski). Pomeni, da je nujni dedič z vračunanjem daril že prejel tolikšno premoženje, kot bi mu pripadalo po zapustniku glede na njegov nujni dedni delež.

Zapis v oporoki, da so zakonite dedinje dedno odpravljene, je vsebinsko prazen, saj ni navedeno, kaj naj bi zakonite dedinje prejele od zapustnika. Spor je v tem trenutku le navidezen, saj je oporočna dedinja, na kateri je trditveno in dokazno breme, da so zakonite dedinje že prejele svoje nujne dedne deleže, podala v tem pogledu le splošno trditev o njihovi dedni odpravljenosti. Ker ni mogoče govoriti o obstoju spornih dejstev, ni pogoja za prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Stranke krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom napotilo A. A. na pravdo zoper B. B. in C. C., da sta dedno odpravljeni (I. točka sklepa). A. A. je naložilo, da je dolžna vložiti tožbo v roku 30 dni po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa (II. točka sklepa). Zapuščinski postopek je prekinilo (III. točka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožujeta A. A. in D. D. A. A. uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da napoti na pravdo B. B. in C. C., podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da je treba na pravdo napotiti B. B. in C. C. 213. člen Zakona o dedovanju (ZD) določa, da se na pravdo napoti tistega dediča, katerega pravica je manj verjetna, ne glede na to, ali mora zato dokazovati obstoj ali neobstoj določene pravno pomembne okoliščine. B. B. in C. C. sta tisti, ki nekaj trdita in zahtevata, zato bi bilo edino logično, da sodišče na pravdo napoti njiju. B. B. in C. C. imata pravni interes za ugotovitev, da od zapustnika nista dobili ničesar. Zapustnik je v pisni oporoki zapisal, da so zakonite dedinje dedno odpravljene, kar bi moralo prvo sodišče upoštevati in na pravdo napotiti B. B. in C. C., katerih pravica je manj verjetna.

3. D. D. v laični pritožbi ne navaja pritožbenih razlogov, smiselno pa predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da je oporočna dedinja dolžna tožiti tudi njo. Navaja, da je svojo dedno izjavo o uveljavljanju nujnega deleža poslala prvemu sodišču 14. 1. 2022. Svojo odsotnost z zapuščinske obravnave je pravočasno opravičila zaradi bolezni. Prvo sodišče ni upoštevalo njene izjave, da uveljavlja nujni delež.

4. A. A. v odgovoru na pritožbo D. D. predlaga njeno zavrnitev. D. D., B. B. in C. C. v odgovoru na pritožbo A. A. predlagajo njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Na zapuščinski obravnavi 18. 2. 2022 je A. A. kot oporočna dedinja vztrajala, da so zakonite dedinje dedno odpravljene, in se sklicevala na enak zapis v zapustnikovi oporoki. Zakonite dedinje so uveljavljale nujni dedni delež (D. D. se zapuščinske obravnave ni udeležila, svojo pisno dedno izjavo, da uveljavlja nujni dedni delež, je prvemu sodišču podala v vlogi z dne 14. 1. 2022, te pa prvo sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, saj je to dedinjo v izpodbijanem sklepu „prezrlo“). Prvo sodišče je štelo, da so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, in na podlagi 210. člena ZD izdalo izpodbijani sklep. Prvo sodišče je očitno štelo, da so med strankami sporna dejstva iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD.

7. Sodišče lahko napoti stranke na pravdo le tedaj, če je med njimi spor o dejstvih, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Oporočna dedinja se sklicuje le na zapustnikov zapis v oporoki, da je zakonitim dedinjam pomagal po svojih močeh, da ne želi, da dedujejo po njem in da so dedno odpravljene.

8. Dedna odpravljenost je pravni pojem (ne pa tudi zakonski). Pomeni, da je nujni dedič z vračunanjem daril že prejel tolikšno premoženje, kot bi mu pripadalo po zapustniku glede na njegov nujni dedni delež (46. člen ZD). Takšna ugotovitev je odvisna od presoje relevantnih dejstev, in sicer, kakšna je vrednost zapuščine, upoštevajoč 28. člen ZD, in kakšna je vrednost tega, kar je nujni dedič prejel od zapustnika.

9. Na zapuščinski obravnavi je bilo ugotovljeno, kaj obsega zapuščina, nobenih trditev pa ni bilo o tem, kaj naj bi zakonite dedinje prejele od zapustnika. V tej zadevi zato ni mogoče šteti, da je med strankami spor o dejstvih v pomenu 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD. Ta dejstva med strankami doslej niso mogla biti sporna, ker o njih stranke sploh niso podale nobenih trditev. Zapis v oporoki, da so zakonite dedinje dedno odpravljene, je vsebinsko prazen, saj ni navedeno, kaj naj bi zakonite dedinje prejele od zapustnika. Spor je v tem trenutku le navidezen, saj je oporočna dedinja, na kateri je trditveno in dokazno breme, da so zakonite dedinje že prejele svoje nujne dedne deleže, podala v tem pogledu le splošno trditev o njihovi dedni odpravljenosti. Ker ni mogoče govoriti o obstoju spornih dejstev, ni pogoja za prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo po 3. točki drugega odstavka 210. člena ZD.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama ugodilo ter razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo prvemu sodišču v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP). Prvo sodišče bo najprej moralo pozvati oporočno dedinjo, da dopolni trditveno podlago (285. člen ZPP), nato pa ugotoviti, ali so med strankami sporna dejstva, ki bi utemeljevala prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo po 3. točki drugega odstavka 210. člena ZD.

11. Stranke krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 174. člena ZD).