Jedro

Tožnik ni bil član republiškega, mestnega ali občinskega štaba za civilno zaščito, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po točki h) 7. alinee 2. člena ZVV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana ter vpis tožnika v evidenco vojnih veteranov. Upravni organ je v ugotovitvenem postopku vpogledal dopis Ministrstva za obrambo, Izpostave za obrambo Murska Sobota z dne 17. 2. 2009, fotokopijo iz knjige Vojna za Slovenijo, avtorja ... ter potrdilo Ministrstva za obrambo, Urada za upravljanje človeških virov, iz katerega so razvidni oboroženi spopadi v času agresije na Republiko Slovenijo. Zaslišal je tudi tožnika in priči A.A. in B.B. Razen tega je zaprosil Policijsko upravo Murska Sobota za podatke o sodelovanju tožnika v času agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991, dne 17. 1. 2011 pa je prejel odgovor, iz katerega izhaja, da v njihovih evidencah ni zabeleženo, da bi v času agresije na Republiko Slovenijo, to je od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991, tožnik opravljal naloge pri obrambi Republike Slovenije s področja varnosti kot policist oziroma kakšne druge naloge v tej zvezi. Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka je upravni organ ugotovil, da je tožnik opravljal pomembna dejstva in dolžnosti v času agresije na Republiko Slovenijo, vendar pa nalog postavitve barikad ni opravljal po odredbi policije temveč v okviru civilne zaščite Krajevne skupnosti Stročja vas. Glede na to, mu ni mogoče priznati statusa vojnega veterana, saj zakon določa, da se prizna ta status članu ali članici republiškega, mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito, ne pa štaba civilne zaščite v okviru krajevne skupnosti. Prvostopni organ tako zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz točk d) in h) 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV, Uradni list RS, št. 63/1995 s spremembami), zato se mu ne prizna status vojnega veterana.

Tožnik se je zoper to odločitev pritožil, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa je z odločbo št. 13001-334/2011 z dne 20. 5. 2011 njegovo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da ni sporno, da je tožnik sodeloval pri postavitvi barikade v vasi Pristava na mostu nad reko Ščavnico (nesporno je, da je tam potekal oborožen spopad), vendar te naloge ni opravljal po odredbi policije, ampak je te barikade postavljal preko civilne zaščite v okviru krajevne skupnosti, kar je potrdila tudi v dopolnitvi postopka zaslišana priča A.A., ki je bil v času agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 načelnik narodne zaščite v Krajevni skupnosti Stročja vas. Da policija pri postavitvi barikad in pri samem boju dne 3. 7. 1991 v vasi Pristava ni bila navzoča, potrjuje tudi priča B.B., ki je bil v času agresije na Republiko Slovenijo zaposlen na 73. območnem štabu teritorialne obrambe, ki je pokrival celotno območje nekdanjih občin Ormož, Gornja Radgona in Ljutomer. Tudi zaslišani takratni komandir Policijske postaje Ljutomer C.C. je zaslišan pred organom prve stopnje povedal, da tožnika pozna samo kot krajana iz sosednje vasi, v času agresije na Republiko Slovenijo pa z njim ni sodeloval. Povedal je, da je bila barikada v vasi Pristava na mostu čez reko Ščavnico sicer postavljena, vendar pa za njeno postavitev ni bila dana odredba s strani policije. Glede na to tudi drugostopni organ ugotavlja, da je tožnik sodeloval pri obrambi RS v času vojaške agresije nanjo in njegovo delovanje izkazuje domoljubje, vendar pa po ZVV niso izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje statusa vojnega veterana po zgoraj navedenih določbah točk d) in h) 7. alinee 2. člena ZVV.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da v postopku ni bilo razjasnjeno, kdo je dal štabu civilne zaščite nalogo, da postavi barikado. O tem bi bilo treba dodatno vprašati pričo A.A., pa tudi priča B.B. na to vprašanje ni odgovoril. Ponovno zatrjuje, da so ga večkrat klicali iz Policijske postaje Ljutomer o dogajanju na kraju samem. Prav tako ni bila raziskana okoliščina, da je po končani agresiji vrnil vojaško orožje, ki je bila zaplenjeno v vasi Pristava s pripadajočo opremo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka vztraja pri svojih stališčih razvidnih iz prvostopne in drugostopne odločbe tudi v odgovoru na tožbo. Tožnik ne izpolnjuje pogojev iz ZVV za priznanje statusa vojnega veterana po določbah točk d) in h) 7. alinee 2. člena ZVV ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je dne 8. 1. 2009 vložil prošnjo za podelitev statusa vojnega veterana. V prošnji navaja, da je bil aktiven pri postavitvah barikad v moralnem, materialnem in fizičnem smislu. Nudil je informacije občinskemu štabu teritorialne obrambe in ljutomerski policijski postaji, od koder so ga nenehno klicali na njegov hišni telefon, saj so hoteli informacije iz prve roke. Sodeloval je pri predaji vojakov JNA v Pristavi. Pomagal je pri raztovarjanju in natovarjanju streliva in orožja na varno. Je tudi nosilec spominskega znaka Pristava 91. Izpodbijana odločba se materialnopravno opira na določila točk d) in h) 7. alinee 2. člena ZVV. Po točki d) 7. alinee 2. člena ZVV je vojni veteran oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Po točki h) iste alinee istega člena pa je vojni veteran oseba, ki je član republiškega, mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito, član njihovih specializiranih enot pa ob pogoju, da je opravljal obrambne oziroma zaščitno reševalne naloge v času oboroženih spopadov.

Sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopnega in drugostopnega organa, da je tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo od 26. 6. do 18. 7. 1991 sicer sodeloval pri postavitvi barikade v vasi Pristava, vendar pa ta barikada, glede na gornje ugotovitve, ki jih tožnik tudi s tožbenimi navedbami ni ovrgel, ni bila postavljena po odredbi policije, s tem pa pogoji za priznanje statusa vojnega veterana po točki d) 7. alinee 2. člena ZVV niso izpolnjeni. To izhaja tako iz izpovedb zaslišanih prič kot zgoraj navedenih dopisov Policijske uprave Murska Sobota. Tožnik glede tega tudi s tožbenimi navedbami, da v postopku ni dovolj razjasnjeno, kdo je dal ukaz civilni zaščiti, da postavi barikado in da bi bilo treba o tem dodatno zaslišati priče, ne more biti uspešen. Iz vseh izvedenih dokazov namreč izhaja, da ta barikada ni bila postavljena po odredbi policije, tožnik pa je v ugotovitvenem postopku sodeloval, saj je tudi sam dal ustno izjavo kot stranka, pred organom prve stopnje pa je bil seznanjen tudi z izpovedbami zaslišanih prič ter je tako tudi imel možnost predlagati dodatne dokaze. Predlaganje dodatnih dokazov v upravnem sporu tako ni več mogoče (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

Ker tožnik ni bil član republiškega, mestnega ali občinskega štaba za civilno zaščito, niso izpolnjeni niti pogoji za pridobitev statusa vojnega veterana po točki h) 7. alinee 2. člena ZVV, kot sta pravilno ugotovila prvostopni in drugostopni organ. K zgoraj navedenemu pa sodišče še dodaja, da tudi sicer nesporna okoliščina, da je tožnik sodeloval pri predaji vojakov JLA v Pristavi, ne pomeni podlage za pridobitev statusa vojnega veterana, saj tožnik ni bil član državne, pokrajinske ali območne komisije za pogajanja, niti ni prejel spominskega znaka „Pogajanja 1991“ in torej tudi pogoji iz točke c) 7. alinee 2. člena ZVV za priznanje statusa vojnega veterana niso izpolnjeni. Tudi okoliščina, ki jo tožnik izpostavlja v tožbi, namreč, da je po končani agresiji vrnil vojaško orožje, ki je bilo zaplenjeno v vasi Pristava, ne pomeni izpolnitve pogojev za priznanje statusa vojnega veterana. Tožnik ni pojasnil, na kakšni podlagi je imel pri sebi to orožje, a glede na to, da niti ne zatrjuje, da bi ga hranil po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve, tudi pogoji za pridobitev statusa vojnega veterana po točki e) 7. alinee 2. člena ZVV niso podani. Tožnik v tožbi zatrjuje še, kar je navajal že tekom upravnega postopka, da so mu tekom trajanja agresije na Republiko Slovenijo s Policijske postaje Ljutomer večkrat telefonirali, da jim je posredoval informacije o dogajanju na kraju samem, a tudi to glede na pogoje, ki jih za priznanje statusa vojnega veterana predpisuje ZVV, ne predstavlja podlage za priznanje tega statusa.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.