Jedro

Napeljevanje k izsiljevanju po 3. odstavku 218. člena KZ je podano le, če je zakonski znak, ki zadeva namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, podan tudi pri soobtoženih.

Izrek

Izpodbijana pravnomočna sodba se v obsodilnem delu glede obsojenega I.B. na podlagi 427. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je z v uvodu navedeno sodbo pod točko I izreka obsojenega I.B. spoznalo za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ v zvezi s členom 26 KZ in mu izreklo kazen eno leto zapora. V izrečeno kazen je obsojencu vštelo čas pridržanja in pripora. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Z isto sodbo je sodišče pod točko II izreka obtožene F.G., D.G. in M.P. iz razloga 2. točke 1. odstavka 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu I.B. kazen zvišalo na eno leto in šest mesecev zapora ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom; pritožbo zagovornika obsojenega I.B. pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu I.B. je v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenega I.B. je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 10.7.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. V zahtevi navaja, da je sodba v delu, ki se nanaša na obsojenca, preuranjena in nezakonita, da obsojencu ni mogoče očitati napeljevanja h kaznivemu dejanju po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ, ko je istočasno sodišče ostale tri obtožence oprostilo in bi lahko bil obsojenec obsojen le po 1. odstavku 218. člena KZ.

3. Vrhovna državna tožilka K.U. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 29.8.2006, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

B-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; – da zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; – da lahko Vrhovno sodišče po določbi 427. člena ZKP razveljavi sodno odločbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi. Ob reševanju zahteve obsojenčevega zagovornika se je v tej kazenski zadevi izkazalo, da je potrebno zoper obsojenega I.B. izrečeno obsodilno sodbo razveljaviti na tej zakonski podlagi.

B-2 5. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obsojenec spoznan za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ v zvezi s členom 26 KZ, ker je z namenom, da bi sebi in drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, z resno grožnjo drugega prisilil, da kaj stori v škodo svojega premoženja, ko je dne 29.9.1997 in 1.10.1997 nagovoril F.G., da ta organizira izterjavo 170.000 DEM od D.K., čeprav je vedel, da dolg ne obstaja ter ga je še kasneje prepričeval, ko je K. dolg zanikal, da naj denar G. s svojimi sodelavci izterja v treh obrokih in njemu izroči na račun prvega obroka 40.000 DEM, kar je G. skupaj z D.G. in M.P. storil v času od 6.10. do 17.10.1997 tako, da je P. dvakrat poslala K. zahtevek za plačilo 15.980.000 SIT in 5.973.056 SIT obresti, G. ga je zatem obiskal skupaj z D.G. ter nekajkrat sam, kljub temu, da je K. vsakršen obstoj dolga zanikal ter mu ob tem zagrozil, da bo v nasprotnem primeru z njim obračunala mafija ter da se lahko kaj pripeti tudi njegovi ženi in otrokom, zaradi česar mu je K., medtem ko je D.G. varoval predajo denarja, dne 17.10.1997 izročil 77.000 DEM na račun prvega obroka, od katerih bi B. še istega dne izročil 40.000 DEM.

6. Obtožene F.G., D.G. in M.P. pa je sodišče prve stopnje iz razloga 2. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ, ker je, kot to izhaja iz razlogov sodbe, zaključilo, da so ravnali v prepričanju, da izterjujejo obstoječi dolg. Izsiljevanje plačila dolga pa v času storitve dejanja (1997) ni bilo določeno kot kaznivo dejanje izsiljevanja. Na pritožbo državnega tožilca je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ (veljavnega v času storitve kaznivega dejanja) je storil, kdor je z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisilil, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja; če to dejanje stori dvoje ali več oseb pa gre za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja po 3. odstavku istega člena. Izsiljevanje je posebno kaznivo dejanje prisiljenja, katerega zakonski znak je namen storilca, da sebi ali drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. 8. Opis obsojencu očitanega dejanja vsebuje temeljni očitek, da je z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi nagovoril F.G., da ta organizira izterjavo dolga od oškodovanca, čeprav je vedel, da dolg ne obstaja in ga še kasneje prepričeval, ko je oškodovanec dolg zanikal, da naj s svojimi sodelavci izterja denar v treh obrokih, kar je F.G. skupaj z D.G. in M.P. v času od 6. do 17.10.1997 storil na način, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje.

9. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi zaključilo, da je obsojenec skušal od oškodovanca pridobiti protipravno premoženjsko korist s posredovanjem izterjevalcev. Vedel je, da ni upravičen do denarja, ker dolg v višini 170.000 DEM ni obstajal, kakor tudi ni obstajal upnik P. (ponarejenost listinske dokumentacije). Kljub temu se je dogovoril s F.G., da je T. s.p. (kjer je G. delal takrat) prevzela izterjavo dolga, se pri tem G. predstavljal kot P. zaupnik in pooblaščenec in na G. zahtevo tudi predložil listino o posojilu, zagotovil podpis pogodbe o odstopu terjatve in z roko napisano pooblastilo. S predložitvijo te listinske dokumentacije je F.G. in T. s.p. prepričal, da dolg obstaja ter jih napeljal k izterjavi dolga, ki ga dejansko ni bilo. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zaključilo, opirajoč se na zagovor obsojenca, da je za podjetje T. s.p. izvedel na podlagi oglasa, da je nedvomno vedel, da se podjetje ukvarja z izterjavo oziroma vrnitvijo denarja in da bo (tako kot večina drugih tovrstnih podjetij) za dosego plačila uporabilo ne samo legalna sredstva, temveč da sredstva za dosego cilja, vključno z grožnjami, tovrstni izterjevalci ne izbirajo; torej da je vedel, da bodo izterjevalci, s katerimi je sklenil posel, pri izterjavi uporabili vsa sredstva, vključno z grožnjami in to tudi hotel. Sodišče druge stopnje se je v svoji odločbi strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da gre v ravnanju obsojenca, ki je z družbo T. s.p. sklenil pravni posel, po katerem bo izterjala denar od oškodovanca, za "vse potrebne elemente kaznivega dejanja napeljevanja k izsiljevanju oškodovanca, ki je bil, kot kažejo podatki kazenskega spisa, takrat zelo premožen".

10. Sodišče je tako v izpodbijani pravnomočni sodbi glede obsojenega I.B. zaključilo, da je obsojenec od oškodovanca skušal dobiti protipravno premoženjsko korist. Pri tem je izhajalo iz ugotovitve, da se je zavedal, da ni upravičen do nobenega denarja od oškodovanca, ker je bila vsa dokumentacija o upniku in oškodovančevem dolgu do upnika P. ponarejena, enako tudi dokumentacija o pooblastilu P. obsojencu. Sodišče je zaključilo, da dejstva, ki zadevajo premoženjsko razmerje med obsojencem in oškodovancem ter vse ostale ugotovljene okoliščine, narekujejo sklepanje, da je z naklepnim napeljevanjem drugih k izterjavi denarja imel namen pridobiti sebi in drugemu protipravno premoženjsko korist. Vendar pa je prav glede okoliščin obsojenčevega načina napeljevanja drugih k storitvi kaznivega dejanja izsiljevanja, nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bili podlaga za ugotovitev, da je obsojenec k dejanju napeljal več oseb. Sodišče pri presoji, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju izsiljevanja v pogojih iz 3. odstavka 218. člena KZ, ni izhajalo iz določb o sostorilstvu, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi bilo mogoče določbo 3. odstavka 218. člena KZ uporabiti le, če bi bil zakonski znak, ki zadeva namen pridobitve protipravne premoženjske koristi podan tudi pri vseh treh soobtoženih.

11. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede obsojenčevega napeljevanja drugih različno zaključuje, in sicer, da je obsojenec nagovoril F.G., da ta organizira izterjavo denarja od oškodovanca (stran 15) oziroma, da je F.G. in T. s.p. predložil ponarejeno listinsko dokumentacijo, s katero jih je prepričal, da dolg obstaja in jih napeljal k izterjavi dolga, ki ga dejansko ni bilo (stran 12) oziroma vedel, da bo T. s.p. za dosego plačila uporabila ne samo legalna sredstva, temveč da sredstev za dosego cilja tovrstni izterjevalci ne izbirajo in da bodo zato izterjevalci, s katerimi je sklenil posel, pri izterjavi uporabili vsa sredstva (stran 9). Sodišče druge stopnje pa se v razlogih sodbe, ko zaključuje, da gre v ravnanju obsojenca, ki je z družbo T. s.p. sklenil pravni posel, po katerem bo izterjala denar od oškodovanca, za vse potrebne elemente kaznivega dejanja napeljevanja k izsiljevanju oškodovanca, pri tem pa se glede okoliščine, koga je obsojenec k izvršitvi kaznivega dejanja napeljal, niti določno ne opredeli. Zato bo moralo sodišče v novem sojenju po skrbno izvedenem dokaznem postopku in oceni izvedenih dokazov ugotoviti, ali so v ravnanju obsojenca podani znaki očitanega mu kaznivega dejanja izsiljevanja.

C.

12. Iz podatkov spisa (vloga obsojenca z dne 12.2.2007) izhaja, da je obsojenec v času vložitve oziroma reševanja zahteve za varstvo zakonitosti že nastopil zaporno kazen, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 27.10.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8.6.2006. 13. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča v tej kazenski zadevi, s katero je razveljavilo pravnomočno obsodilno sodbo glede obsojenega I.B., ni bila več podana pravna podlaga za nadaljevanje prestajanja kazni obsojenega I.B. po navedeni pravnomočni sodbi. Zato je Vrhovno sodišče o tem že na dan seje senata (1.3.2007) obvestilo Upravo Zavoda za prestajanje kazni in odredilo izpustitev obsojenca.