Jedro

Podlaga za določitev zavezanca za plačilo turistične takse je v tretjem odstavku 23. člena ZSRT. Na podlagi navedene določbe je zavezanec za plačilo takse tudi lastnik počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj in lastnik plovil. To pa je lahko tako pravna kot tudi fizična oseba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je bila tožniku odmerjena turistična taksa za leto 2011 v pavšalnem znesku v višini 183,60 EUR, ki jo je dolžan plačati do 31. 3. 2012. V primeru nepravočasnega plačila se obračunajo zakonske zamudne obresti. Prvostopenjski organ je tožniku odmeril turistično takso v skladu z 4. členom Zakona o spodbujanju razvoja turizma (v nadaljevanju ZSRT). Na podlagi 24. člena ZSRT občine lahko določijo plačilo turistične takse lastniku počitniške hiše ali počitniškega stanovanja v turističnem območju za prenočevanje zase in za vse druge osebe. Na tej podlagi je bil sprejet tudi Odlok o turistični taksi v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok), v katerem se urejajo zavezanci za plačilo, izračun višine, oprostitve plačila, postopek pobiranja ter rok za nakazilo turistične takse na območju Občine Piran. Iz točke II obrazložitve so razvidni elementi za izračun odmerjene višine turistične takse v predmetni zadevi.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Kot podlago je navedel prvi in tretji odstavek 23. člena, 7. točko 4. člena, prvi in peti odstavek 24. člena ter tretji odstavek 26. člena ZSRT. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo izračunal vrednost pavšalne turistične takse za stanovanje v lasti tožnika na naslovu … ter ga skladno po elementih, ki jih za izračun določa Odlok glede na ugotovljeno velikost predmetnega stanovanja 80,27 m2 ovrednotil z 2000 točkami oziroma v višini 183,60 EUR. Zavrnil je tožnikove ugovore, da stanovanje v obravnavanem obdobju ni bilo uporabljeno, kar izhaja tudi iz računov za vodo. Skladno z določili veljavne zakonodaje turistično takso plačujejo osebe, ki uporabljajo storitve prenočevanja, kakor tudi lastniki počitniških hiš ali stanovanj (tretji odstavek 23. člena ZSRT). Za počitniško hišo ali počitniško stanovanje po ZSRT se šteje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno (7. točka prvega odstavka 4. člena ZSRT). Turistična taksa pa se plačuje pavšalno, ne glede na dejansko uporabo počitniške hiše oz. stanovanja (tretji odstavek 23. člena ZSRT v povezavi s prvim in tretjim odstavkom 24. člena ZSRT). Glede na dejstvo, da je tožnik lastnik obravnavanega stanovanja in na navedenem naslovu nima prijavljenega sedeža podjetja, niti v njem ne opravlja dejavnosti, pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno uporabil materialno pravo, ko je stanovanje v lasti tožnika na naslovu … štel za počitniško stanovanje in zato lastnika tega stanovanja za zavezanca za plačilo turistične takse v pavšalnem znesku. Turistična taksa se namreč plačuje pavšalno, kar je vezano na lastništvo počitniškega objekta oziroma počitniškega stanovanja, torej stanovanja, ki ni namenjeno stalnemu prebivanju oziroma dejavnosti podjetja in ne glede na dejansko uporabo počitniškega stanovanja.

Tožnik v tožbi ugovarja nepravilno uporabo materialnega prava ter kršitev določb postopka. Sklicuje se tretji odstavek 23. člena ZSRT in drugi odstavek 2. člena Odloka. Predmetnega stanovanja ni uporabljal za prenočevanje tožnika ali koga drugega, zaradi česar tudi ni dolžan plačati pavšalne turistične takse. Dejstvo, da stanovanje v letu 2011 ni bilo uporabljeno, je razvidno iz priloženih računov za vodo, ki jih je izdalo podjetje A. d.o.o.. Razvidno je identično stanje števca, ki se nanaša na porabo vode v stanovanju. Zaračunavala se je zgolj vzdrževalnina. Tožnik je priložil tudi izjavo upravnika objekta, ki potrjuje, da stanovanje ni bilo v uporabi niti en dan v letu 2011. Tožnik navaja peti odstavek 4. člena ZSRT, ki opredeljuje turistično takso kot pristojbino za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo te takse v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju počitniških objektov ne zaračunavajo posebej. Zavezanci so navedeni v določbi 23. člena in sicer na podlagi prvega odstavka 23. člena ZSRT plačujejo turistično takso državljani Republike Slovenije in tujci, ki v turističnem območju izven svojega stalnega prebivališča uporabljajo storitve prenočevanja v nastanitvenem objektu. Izhajajoč iz jezikovne razlage navedenega zakonskega določila, so zavezanci za plačilo turistične takse lahko le državljani Republike Slovenije in tujci, kar pomeni, da so zavezanci za plačilo lahko le posamezniki oziroma fizične osebe. V konkretnem primeru je tožena stranka turistično takso odmerila in določila tožeči stranki kot pravni osebi, ki po jezikovni razlagi navedenega zakonskega določila sploh ne more biti zavezanec za plačilo turistične takse. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS, I U 706/2010. V skladu z navedenim sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži tudi plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v dveh odgovorih na tožbo navaja, da je tožnik spregledal, da predmetna turistična taksa ni bila odmerjena na podlagi prvega odstavka 23. člena ZSRT, ampak na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZSRT, ki širi krog zavezancev na lastnike počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj in lastnike plovil, ki turistično takso plačujejo v letnem pavšalnem znesku. Upravno sodišče RS je pri odločanju v zadevi I U 706/2010, na katero se tožnik v tožbi sklicuje, navedlo tretji odstavek 23. člena ZSRT, ki daje samostojno pravno podlago za odmero turistične takse lastnikom počitniških hiš in počitniških stanovanj, ki niso oddani v najem za stalno bivanje, njihovi lastniki pa so lahko tako fizične, kot tudi pravne osebe. Tožena stranka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 662/2010-10 z dne 11. 1. 2011. Navaja tudi 7. točko 4. člena ZSRT, ki opredeljuje pojem počitniškega stanovanja in ga veže na sezonsko ali občasno rabo. Glede na navedeno tako ni pomembna dejanska frekvenca uporabe počitniške hiše oziroma počitniškega stanovanja, temveč le, da stanovanje ni v stalni uporabi. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZSRT se za taka stanovanja plačuje turistična taksa v pavšalnem znesku, ne glede na dejansko rabo stanovanja. Navaja tudi sodbo Upravnega sodišča RS I U 2205/2011 z dne 21. 9. 2011 v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZSRT, ki se izrecno nanaša na počitniške hiše oziroma počitniška stanovanja in ki določa, da so zavezanci za plačilo tudi njihovi lastniki, kar daje pravno podlago za naložitev obveznosti tako pravnim kot fizičnim osebam kot lastnikom navedenih objektov.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje odmere turistične takse v letnem pavšalnem znesku tožniku kot pravni osebi po tretjem odstavku 23. člena ZSRT glede na jezikovno razlago prvega odstavka istega člena. Prvi odstavek 23. člena ZSRT in njegova jezikovna razlaga se nanaša na zavezance za plačilo v „nastanitvenem objektu“, katerega definicija je podana v 6. točki 4. člena ZSRT. Konkretni primer se nanaša na „počitniško stanovanje“, kamor se po 7. točki 4. člena ZSRT šteje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno. Med strankama pa ni sporno, da predmetnega stanovanja v lasti tožnika na naslovu …, tožnik, ki je pravna oseba, ne uporablja za stalno bivanje, kakor tudi ne za sedež pravne osebe. Med strankama prav tako ni sporno, da je tožnik lastnik predmetnega stanovanja. Na podlagi tretjega odstavku 23. člena ZSRT so zavezanci za plačilo sodne takse lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj in lastniki plovil, ki plačujejo turistično takso v letnem pavšalnem znesku, skladno z določbami 24. in 25. člena ZSRT in v skladu z občinskim odlokom. V obravnavanem primeru je to Odlok Občine Piran, na katerega se prvostopenjski organ tudi pravilno sklicuje, v skladu s 24. členom ZSRT. Po slednjem lahko občine določijo, da turistično takso plača tudi lastnik počitniške hiše ali počitniškega stanovanja v turističnem območju za prenočevanje zase ali za vse druge osebe v višini, kot jo določi občina z Odlokom, v skladu s 26. členom ZSRT.

V obravnavanem primeru sama višina odmerjene pavšalne turistične takse ni sporna, sporno je vprašanje ali je lahko pravna oseba zavezanec za plačilo turistične takse. Po mnenju sodišča je v obravnavanem primeru dana podlaga za določitev zavezanca za plačilo v tretjem odstavku 23. člena ZSRT, kar pravilno tudi navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo. Na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZSRT je zavezanec za plačilo turistične takse tudi lastnik počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj in lastnik plovil. To pa je lahko tako pravna, kot tudi fizična oseba. Dejansko stanje je glede okoliščine ali gre za počitniško stanovanje v zadostni meri ugotovljeno in mu tožnik niti ne ugovarja.

Tožniku kot zavezancu za plačilo turistične takse je bilo v predmetni zadevi naloženo plačilo turistične takse za leto 2011, v katerem pa tožnik zatrjuje, da zadevnega stanovanja dejansko sploh ni uporabljal, kar dokazuje z računi za porabo vode. Sklicevanja tožnika na definicijo turistične takse po petem odstavku 4. člena ZSRT na drugačno odločitev ne vpliva. Definicija turistične takse kot pristojbine za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju ne zaračunavajo posebej, ne kaže na to, da se turistična taksa ne bi mogla naložiti tudi lastniku stanovanja oziroma počitniške hiše, ki je pravna oseba, ne glede na dejansko uporabo. Določba tretjega odstavka 23. člena ZSRT, ki se izrecno nanaša na počitniške hiše oziroma počitniška stanovanja in ki določa, da so zavezanci za plačilo tudi njihovi lastniki, daje po mnenju sodišča pravno podlago za naložitev obveznosti tako pravnim kot fizičnim osebam kot lastnikom navedenih objektov, ki jo je tožena stranka tudi pravilno uporabila. Prvi odstavek 23. člena ZSRT se namreč izrecno nanaša na nastanitvene objekte. V konkretnem primeru pa gre za počitniško stanovanje, zato se navedena določba v konkretnem primeru ne more uporabiti. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik lastnik stanovanja v občini Piran, v katerem nima prijavljenega stalnega prebivališča. Po pravni ureditvi ZSRT, ki je bila povzeta že v okviru navedb tožene stranke, gre torej za počitniško stanovanje. Sodišče ob tem posebej opozarja na določbo 7. točke 4. člena ZSRT, ki pojem počitniškega stanovanja veže na sezonsko ali občasno rabo. Glede na to določbo za pravni položaj stanovanja po ZSRT ni pomembna dejanska frekvenca uporabe stanovanja, temveč le to, da stanovanje ni v stalni uporabi. Po določbi tretjega odstavka 23. člena ZSRT pa se za taka stanovanja plačuje turistična taksa v pavšalnem znesku, torej prav tako ne glede na dejansko rabo stanovanja. Tako tožbeni ugovori s tem v zvezi nimajo podlage v veljavni zakonski ureditvi.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.