Jedro

Skladno z 42. členom ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljano delo. Ker je tožnik dejansko opravljal delo vodje sektorja, je upravičen do plačila za to delo, zato mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna izplačati razliko med prejetim plačilom po obeh pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih za delovno mesto „strokovni sodelavec - asistent za poslovanje s finančnimi institucijami“ in plačo za opravljeno delo (delo vodje sektorja odnosov s finančnimi institucijami).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna razliko v plači za obdobje od januarja 2010 do vključno marca 2012 v bruto zneskih kot izhajajo iz točke I izreka, od teh zneskov odvede predpisane dajatve ter mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v znesku 2.189,40 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka), ter priči A. A. stroške v znesku 95,46 EUR, prav tako v roku 8 dni (točka III izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove izpovedbe ter izpovedi prič A. A. in B. B. zaključilo, da je tožnik v spornem obdobju od 31. 12. 2009 do 31. 3. 2012 dejansko opravljal delo vodje sektorja ter je tako za to obdobje upravičen do plačila za dela in naloge tega delovnega mesta. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno ugotovilo dejansko stanje. Po 29. členu ZDR v zvezi z 31. členom ZDR je delavec dolžan opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, delodajalec pa mu mora to delo zagotavljati. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj glede na obrazložene ugovore tožene stranke zoper tožbo ni ugotavljalo, ali je tožnik to, kar je dejansko delal, imel tudi dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi in je bil skladno z njo tudi plačan. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je tožnik svoje delo opravljal skladno s pogodbami o zaposlitvi in kot dokaz predložila tudi pogodbo o zaposlitvi z opisnim listom za delovno mesto strokovni sodelavec za finančne institucije. Tudi priča B. B. je po vpogledu v ta opisni list potrdil, da so bila to dela in naloge, za katera je tožnika izobraževal, enako pa je potrdila tudi tožnikova nadrejena A. A.. Sodišče prve stopnje teh listinskih dokazil in izpovedi prič v dokazni presoji ni upoštevalo in je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, čeprav so relevantne za odločitev v tej zadevi. Iz teh dokazov izhaja, da je tožnik tudi dejansko opravljal dela na delovnem mestu strokovni sodelavec za finančne institucije, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Iz tega razloga je tožnik upravičen do plače, ki jo je dogovoril s pogodbo o zaposlitvi, za dela in naloge, ki jih je prav tako s pogodbo o zaposlitvi dogovoril. Po stališču pritožbe je dejansko stanje zmotno ugotovljeno tudi v zvezi z obstojem delovnega mesta vodja sektorja za finančne instrumente, saj tožnik na nesistemiziranem delovnem mestu sploh ne bi mogel delati. Tožena stranka je ob prihodu tožnika na delovno mesto strokovni sodelavec - asistent za finančne institucije dne 1. 6. 2009 reorganizirala direkcijo za finančne trge, tako da je bil sektor za finančne institucije ukinjen, z njim pa je bilo ukinjeno delovno mesto vodje sektorja. Ob ponovni spremembi organiziranosti direkcije za finančen trge, ki je pričela veljati s 1. 8. 2010, je bil sektor za finančne institucije ponovno ustanovljen, vendar pa se ni ustanovilo tudi delovno mesto vodje sektorja, temveč je dela in naloge prevzel direktor direkcije za finančne trge. Ker je tožnik vtoževal plačo za neobstoječe delovno mesto, ki mu jo je sodišče prve stopnje prisodilo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in dejanskega stanja nista utemeljena. Pri tem povzema dokaze in izpovedbe priče le parcialno. Ker iz celotnih izpovedi zaslišanih prič izhaja, da je tožnik dela vodje sektorja v celoti opravljal in tožena stranka ni trdila, da jih ni, je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke.

Pritožba je neutemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že odločilo in sicer z zamudno sodbo in sklepom opr. št. Pd 168/2012 z dne 13. 6. 2012. S sklepom je zavrglo tožbo v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja med strankama za obdobje od 1. 6. 2007 do 16. 6. 2008, zahtevo za priznanje delovne dobe in plačila davkov in prispevkov, v zvezi z zahtevo za plačilo razlike v plači za obdobje od meseca junija 2008 do septembra 2008 ter 31. 12. 2009 do 31. 3. 2012, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijani del sklepa razveljavilo glede zahteve za plačilo razlik v plači za obdobje od 31. 12. 2009 do 31. 3. 2012 in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek z napotilom, da o zahtevku odloči po vsebini.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, s katerim je zahteval, da mu tožena stranka izplača razliko v plači med plačo, ki jo je prejel po pogodbi o zaposlitvi sklenjeni za delovno mesto strokovni sodelavec - asistent za poslovanje s finančnimi institucijami dne 30. 6. 2009 in pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za delovno mesto strokovni sodelavec za finančne institucije dne 23. 7. 2010 v obdobju od 1. 8. 2010 do 31. 3. 2012. Ugotovilo je, da je tožnik v spornem obdobju opravljal dela vodje sektorja. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, tako da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanjo in v nadaljevanju odgovarja na pritožbene navedbe.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko ni ugotavljalo ali je tožnik opravljal delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Bistvo tega spora je v tem, da je tožnik zatrjeval, da je opravljal drugo delo in ne tisto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za katerega je prejemal tudi plačilo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo, ki ga je prej opravljala vodja sektorja odnosov s finančnimi institucijami, po ukinitvi sektorja pa naj bi to delo opravljala direktorica direkcije za finančne trge. Iz njene izpovedi izhaja, da ona tega dela ni opravljala, ampak je to delo opravljal tožnik. Enako izhaja tudi iz tožnikove izpovedi in iz izpovedi priče B. B., ki je bil do februarja oziroma marca 2010 pomočnik direktorja za finančne trge. Ta priča je izpovedala tudi, da je bil tožnik sprejet na delo vodje sektorja, ki ga je pred tem opravljala C. C. in tudi dodatna dela, ki jih je bilo potrebno opraviti po nalogu Banke Slovenije. Iz izpovedi navedenih zaslišanih prič izhaja tudi, da sektor dejansko v resnici sploh ni bil ukinjen, saj je bil le izbrisan iz organigrama, stroškovno mesto pa je ostalo. Tožnik je tudi moral, enako kot vodje ostalih sektorjev, za sektor posredovati podatke za izdelavo likvidnostnega, polletnega in letnega poročila. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo vodje sektorja odnosov s finančnimi institucijami.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Skladno z 42. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela. Ker je tožnik dejansko opravljal delo vodje sektorja, je upravičen do plačila za to delo, zato mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna izplačati razliko med prejetim plačilom po obeh pogodbah o zaposlitvi in plačo za opravljeno delo (delo vodje sektorja odnosov s finančnimi institucijami). Tožena stranka je pripravila izračun razlike v plači (B21), tožnik je tožbeni zahtevek uskladil s tem izračunom in sodišče prve stopnje je zahtevku pravilno ugodilo. Pri tem ni pomembno pritožbeno zatrjevanje, da tožnik na nesistemiziranem delovnem mestu ni mogel delati. Tožnik je, kot je bilo že pojasnjeno, dejansko opravljal to delo, zato je upravičen do plačila zanj.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, odgovorilo pa je le na tiste, ki so za odločitev bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da je pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Skladno s 1. odstavkom 165. člena ZPP je odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato na podlagi 155. člena ZPP sama krije stroške, ki jih je z odgovorom imela.