Jedro

Tako je sodišče prve stopnje poleg objektivnih in subjektivnih okoliščin upoštevalo tudi težo kaznivega dejanja, okoliščine storitve kaznivega dejanja, obsojenčevo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju in v tej zvezi tudi njegovo nekritičnost do storjenega kaznivega dejanja (4. točka izpodbijanega sklepa). Prav te pa so tiste okoliščine, ki ne dopuščajo načina izvršitve kazni zapora le ob vikendih oziroma z delom v splošno korist.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega M. R. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obsojenega M. R. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali zaporom ob koncu tedna.

2. Zoper sklep je obsojenec po svojem zagovorniku vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obsojenega za alternativno prestajanje kazni zapora ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in spisovnih podatkov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zaključki izpodbijanega sklepa o zavrnitvi predloga obsojenega za alternativno izvršitev kazni zapora pravilni. Sodišče prve stopnje je pravi pomen dalo okoliščinam, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje prisiljenja, upoštevaje da je bila v razmerju do oškodovanke uporabljena sila usmerjena zoper njeno spolno nedotakljivost. Za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost alternativna načina prestajanja kazni zapora z delom v splošno korist in zaporom ob koncu tedna glede na določbe 86. člena KZ-1 ne prideta v poštev. Res je, kar v pritožbi trdi zagovornik, da kaznivo dejanje prisiljenja ni uvrščeno med kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, vendar se sodišče pri presoji, kdaj ta formalni pogoj ni izpolnjen, ne ozira le na to, katera kazniva dejanja spadajo v poglavje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, temveč je vezano tudi na opis kaznivega dejanja. Ta pa, kot že zgoraj omenjeno, vsebuje tudi uporabo sile zoper oškodovankino spolno nedotakljivost. 5. Zagovornik nima prav, ko v pritožbi poudarja, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, češ da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vedenja obsojenca v času odločanja, kot tudi ne dejstva, da gre za urejeno in redno zaposleno osebo, ki je sposobna opravljati delo v splošno korist. Ne drži, da sodišče navedenih okoliščin ni upoštevalo, saj jih je podrobno povzelo v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot jih je v predlogu za alternativni način izvršitve kazni zapora navedel zagovornik obsojenega, s tem da je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da so pri odločitvi sodišča prve stopnje za pritožnika obremenjujoče okoliščine prevladale nad razbremenjujočimi okoliščinami. Tako je sodišče prve stopnje poleg objektivnih in subjektivnih okoliščin upoštevalo tudi težo kaznivega dejanja, okoliščine storitve kaznivega dejanja, obsojenčevo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju in v tej zvezi tudi njegovo nekritičnost do storjenega kaznivega dejanja (4. točka izpodbijanega sklepa). Prav te pa so tiste okoliščine, ki ne dopuščajo načina izvršitve kazni zapora le ob vikendih oziroma z delom v splošno korist. Kar se tiče družinskih razmer obsojenca, je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da bo sin obsojenca tekom leta postal polnoleten in že dalj časa z njim ne živi, glede njega pa tudi ni izkazana morebitna eksistencialna ogroženost. Tudi sicer pa skrb za otroke ni razlog za ugoditev predlogu, ker gre za okoliščino, na katero bi obsojenec moral misliti že v času izvrševanja kaznivega dejanja, pri čemer je začasna zapustitev doma in družine v času prestajanja kazni zapora pričakovana posledica.

6. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo v izpodbijanem sklepu, da je v konkretnem primeru potrebno, smotrno in pravično, da obsojenec izrečeno kazen zapora prestane v zavodu za prestajanje kazni zapora. Namen kaznovanja z drugačnim načinom izvršitve zaporne kazni ne bi bil dosežen in ne bi predstavljal ustreznega odziva na obsojenčevo protipravno ravnanje. Kazen zapora mora namreč ohraniti svoje bistvo, to je povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja, vsled česar je bila obsojencu izrečena zaporna kazen kot edina primerna, da bo dosegla svoj namen.

7. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s taksno tarifo 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).