Jedro

Kršitev kazenskega zakona je podana, če obsojenec v danem roku ni izpolnil obveznosti, naložene s pogojno obsodbo po 3.odst. 50.čl. KZ, sodišče pa mu je iz tega razloga preklicalo pogojno obsodbo po poteku več kot enega leta od preteka preizkusne dobe.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 27.3.1998 spremeni tako, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo navedenega sodišča z dne 17.2.1995, ne prekliče.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je Okrajno sodišče v Novem mestu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo tega sodišča z dne 17.2.1995, s katero je bil obsojenec S.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. V pogojni obsodbi mu je bila določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in pod nadaljnim pogojem, da v roku treh mesecev povrne oškodovancu R.M. 149.000,00 SIT z obrestmi, ki tečejo od 24.8.1992 dalje. Obsojenec S.V. ni izpolnil obveznosti, naložene z navedeno sodbo, zato je prvostopno sodišče izvedlo postopek za preklic pogojne obsodbe in z napadeno sodbo izreklo, da se pogojna obsodba prekliče in kazen pet mesecev zapora izvrši. Zoper takšno sodbo je obsojeni vložil pritožbo -"dopolnitev k prvi prošnji o ponovni razpravi na Višjem sodišču v Ljubljani glede na sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu". Obsojenec je navedeno pritožbo vložil prepozno, zaradi česar je bila po 398. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavržena kot prepozna. Obsojenec je nato vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti, ki pa jo je Vrhovno sodišče s sklepom z dne 18.6.1999 zavrglo kot prepozno. Obsojenec je nato po svojem zagovorniku, odvetniku F.S. iz Š.L., vložil pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na Državno tožilstvo Republike Slovenije.

Vrhovni državni tožilec M.V. je dne 15.9.1999 priporočeno po pošti vložil na Okrajno sodišče v Novem mestu zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 27.3.1998 spremeni tako, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 17.2.1995, v kateri je bila obsojencu S.V. določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in nadaljnim pogojem, da v roku treh mesecev povrne oškodovancu R.M. 149.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24.8.1992 dalje, ne prekliče. Vložnik meni, da je Okrajno sodišče v Novem mestu z navedeno sodbo kršilo kazenski zakon, in sicer 55. člen KZ, ker je preklicalo pogojno obsodbo, čeprav je potekel rok, do katerega bi smelo to storiti. Sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 17.2.1995 je postala pravnomočna 27.3.1995. Preizkusna doba, določena v tej pogojni obsodbi, je potekla 27.3.1996. Ker je možno preklicati pogojno obsodbo še v roku enega leta po preteku preizkusne dobe, je rok za preklic potekel 27.3.1997, zaradi česar je sodišče dne 27.3.1998, ko je preklicalo pogojno obsodbo, ravnalo nepravilno, saj jo je preklicalo po preteku roka, do katerega je smelo to storiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V 1. odstavku 55. člena KZ je določeno, da se sme pogojna obsodba preklicati v preizkusni dobi. Če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po preteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba. V 2. odstavku tega člena pa je določeno, da če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz 3. odstavka 50. člena tega zakona, sme sodišče najpozneje v enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba, preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi.

Glede na uveljavljano kršitev kazenskega zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti se je Vrhovno sodišče, skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP, omejilo samo na preizkus kršitve 55. člena KZ. Ugotovilo je, da je Okrajno sodišče v Novem mestu kot prvostopno sodišče s sodbo z dne 27.3.1998 kršilo kazenski zakon, in sicer 55. člen KZ, ko je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obsojencu S.V., s sodbo z dne 17.2.1995, s katero je bila obsojencu določena za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in pod nadaljnim pogojem, da v roku treh mesecev povrne oškodovancu R.M. 149.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Glede na to da obsojenec v določenem roku ni poravnal svoje obveznosti, je oškodovanec 22.5.1995 podal predlog za preklic pogojne obsodbe. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da obsojenec vse do 27.3.1998, ko je od pravnomočnosti prvostopne sodbe preteklo že več kot tri leta, obveznosti ni izpolnil. Iz podatkov spisa je razvidno, da je postala prvostopna sodba, s katero je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, pravnomočna 27.3.1995. Preizkusna doba je potekla 27.3.1996. Glede na 2. odstavek 55. člena KZ, ker obsojenec S.V. v danem roku ni izpolnil obveznosti, naložene s pogojno obsodbo po 3. odstavku 50. člena KZ, mu je smelo sodišče najpozneje v enem letu po preteku preizkusne dobe preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, določeno v pogojni obsodbi, to je do 27.3.1997. Ker pa je prvostopno sodišče pogojno obsodbo preklicalo 27.3.1998, to je po preteku enega leta, ko bi pogojno obsodbo v napadeni pravnomočni sodbi še lahko preklicalo, je v škodo obsojenca S.V. kršilo kazenski zakon. Zato je Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, in izdalo sodbo, s katero je spremenilo izpodbijano pravnomočno sodbo tako, da je izreklo, da se pogojna obsodba ne prekliče.