Jedro

Tožeča stranka bi bila s svojim zahtevkom lahko uspešna, če bi ji uspelo dokazati, da je do nepravilnosti pri izplačilu dotacije ES toženi stranki res prišlo in je tožnica vtoževani znesek vrnila upravičeno. Tožeča stranka pa ni nikoli utemeljila, kako je (lahko) izračunala, da bi 13 % od 4.284.907 EUR znašalo 361.636,00 EUR, saj 13 % od navedene glavnice ne znaša 361.636,00 EUR. Tožeča stranka tudi ni kako drugače utemeljila svojega zahtevka. Zahtevek tožeče stranke je bil ves čas nesklepčen.

Zastaralni rok se v tej zadevi ravna po pravu Republike Slovenije. Tožeča stranka uveljavlja namreč zahtevek na temelju slovenskega prava, in sicer Pogodbe o sofinanciranju in Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna. Obe stranki sta poleg tega osebi s sedežem v Republiki Sloveniji. Na tek in potek zastaranja terjatve tožeče stranke do tožene stranke tek zastaralnega roka po Uredbi Sveta št. 2988/95 niti ne more vplivati, saj se nanaša le na zastaranje terjatev ES do Republike Slovenije.

Ker zakonodaja za terjatve iz upravnih pogodb ne določa posebnega zastaralnega roka, je torej treba uporabiti splošni zastaralni rok. Ta znaša 5 let.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega postopka v skupni višini 12.449,25 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s šestnajstim dnevom od vročitve te sodbe naprej.

Obrazložitev

1. Spor se vodi glede vračila dela subvencije, ki jo je prejela tožena stranka.

2. Tožeča stranka v tej zadevi je Republika Slovenija, tožena stranka je Občina Slovenska Bistrica. Tožeča stranka je navedla, da sta tožeča in tožena stranka sklenili "Pogodbo o sofinanciranju investicije v okviru projekta Construction of Sewage System and WWTP S. Sl-0007.01.01.0001/1" dne 23. 9. 2002. S to pogodbo je bilo dogovorjeno, da se pogodbena vrednost projekta v višini 5.141.889,08 EUR poravna iz sredstev Phare v višini 2.600.000,00 EUR, tožena stranka (investitor) pa bi morala plačati preostanek. Neto vrednost pogodbe naj bi znašala 4.284.907,57 EUR. Delež plačila iz sredstev Phare je v resnici pomenil 61 % od neto vrednosti projekta, smel pa bi znašati le 48 %. Da bi znašal 48 %, je bilo predvideno v projektnem predlogu (ang.: Project Fiche) z dne 28. 12. 2000. Denar iz programa Phare je EU plačala tožeči stranki, ta pa ga je potem porabila v korist tožene stranke za izvršitev projekta.

3. Evropska komisija je v letu 2007 naročila revizijo projekta. Pri tem se je razkrilo, da je bil delež denarja iz programa Phare višji kot v projektnem predlogu. Evropska komisija je zahtevala vrnitev 361.636,00 EUR. Te je tožeča stranka plačala Evropski uniji. Njihovo vrnitev je v predmetnem postopku zahtevala od tožene stranke.

4. Tožena stranka je v postopku ugovarjala zlasti, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati tega zneska. Poleg tega je ugovarjala zastaranje zahtevka tožeče stranke in prepozno predložitev prevodov nekaterih listin.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta Evropska komisija in tožeča stranka sklenili pogodbo, ki sta jo imenovali Memorandum o financiranju z dne 28. 12. 2000 (priloga A4, v nadaljevanju: memorandum). Memorandum je določal delež prispevka k investiciji, ki se je plačal iz evropskega proračuna. Sestavni del memoranduma je bil tudi projektni predlog tožene stranke (priloga A9, ang.: Project Fiche, v nadaljevanju: projektni predlog). V projektnem predlogu je tožena stranka dala podatke o konkretnem projektu. V njem je ocenila vrednost projekta. Ocenjena vrednost projekta (investicije tožene stranke) je znašala 5,4 mio EUR. V projektnem predlogu je bilo predvideno, da naj bi znašal delež javnih sredstev 52 % vseh investicijskih stroškov. Iz v okviru programa Phare razpoložljivega denarja se naj bi plačalo 2,6 mio EUR. To bi potem ustrezalo deležu v višini 48 % od vrednosti celotne naložbe.

6. Ko je bil 30. 5. 2002 izbran izvajalec, je bil z njim sklenjen "Pogodbeni sporazum" s pogodbeno vrednostjo, ki je znašala 4.284.907,57 EUR brez DDV (in 5.141.889,08 EUR z DDV). Predvideval je, da se bo izvajalcu iz programa Phare plačalo 2,6 mio EUR. Kasneje, 23. 9. 2002 so tožeča stranka in tožena stranka sklenili še "Pogodbo o sofinanciranju investicije v okviru projekta Sl-0007.01.01.0001/1" (v nadaljevanju: Pogodba o sofinanciranju) V tej pogodbi je razviden zgolj (fiksni) znesek izplačila iz okvira programa Phare, in sicer 2.600.000,00 EUR. Vsaka od pogodbenih strank je izvajalcu plačala naravnost. Projekt je bil izveden in zaključen.

7. V letu 2007 je Evropska komisija naročila revizijo uporabe denarja iz okvira programa Phare. Z revizijo je bilo ugotovljeno, da je bil delež denarja iz nacionalnih javnopravnih virov nižji od zaveze v projektnem predlogu. Delež denarja, ki ga je prispeval program Phare, je bil posledično višji. Tožeča stranka je morala vrniti denar ES (točneje, Evropski komisiji), in sicer 361.636,00 EUR. Ministrstvo za okolje in prostor je 27. 1. 2010 izvršilo nakazilo tega zneska, ta znesek pa je potem Ministrstvo za finance nakazalo ES.

8. Prvostopenjsko sodišče je zahtevku tožeče stranke na plačilo 361.636,00 EUR ugodilo. Zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti je ugodilo za čas od 1. 4. 2010 naprej. Odločitev je oprlo na 190. in 198. člen OZ.

9. Svojo odločitev je utemeljilo takole: v Pogodbi o sofinanciranju (z dne 23. 9. 2002) so bili navedeni (fiksni) zneski. Pogodba ne določa deležev sofinanciranja v odstotkih. Te je določil memorandum. Njegov del je bil projektni predlog. Tega je pripravila tožena stranka in je določal, da javna sredstva pomenijo 52 % vseh investicijskih stroškov, prispevek iz programa Phare pa sme znašati 48 % vseh stroškov. Dejanska vrednost projekta tožene stranke je bila nižja od ocenjene vrednosti projekta. Znesek, ki ga je prispevala EU, se ni znižal skladno z dogovorjenim razmerjem glede na nacionalna sredstva (prvostopenjska sodba, r. št. 17 na str. 10). Znašal je 61 % glede na neto vrednost vseh stroškov. Tožeča stranka je zato morala na temelju zahteve Evropske komisije vrniti znesek, ki je bil plačan brez pravnega temelja. Bila je neupravičeno prikrajšana, tožena stranka pa obogatena. Razlika med predvidenim in resničnim prispevkov denarja iz programa Phare je znašal 13 %. Tolikšen je bil tudi znesek, ki ga je zahtevala tožeča stranka, računan od zneska naložbe. Ugovor zastaranjka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo

10. Pritožba med drugim ponavlja, da je bil v obeh pogodbah, namreč tako v pogodbi z izvajalcem (v Pogodbenem sporazumu) kot tudi v Pogodbi o sofinanciranju dogovorjen fiksen znesek denarja iz programa Phare v višini 2.600.000,00 EUR. Meni tudi, da je napačno navedena tožeča stranka. Tožeča stranka ne more biti katero od ministrstev, tožeča stranka je lahko le Republika Slovenija. Navaja, da je bila neto pogodbena cena 4.284.907,57 EUR. 13 % od te vrednosti znaša 557.037,98 EUR, "kar pa ne predstavlja vtoževanega zneska. Tožeča stranka ... sploh ni pojasnila, kako je prišla do zneska domnevno preveč izplačanih zneskov Phare." Tožba naj ne bi bila sklepčna glede višine tožbenega zahtevka (pritožba, str. 10). Tožena stranka je tudi menila, da je prvostopenjsko sodišče napačno odločilo o ugovoru zastaranja. Temelj za odločitev bi morali biti pogodba z izvajalcem in pogodba o sofinanciranju.

11. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Meni, da je njen zahtevek utemeljen, ker je prišlo do neupravičene obogatitve. Po njenem mnenju so vsi udeleženci projektnega cikla "dolžni spoštovati pravila EU sofinancerja in nemudoma odpraviti morebitno ugotovljene nepravilnosti v izogib finančnim korekcijam oziroma kaznim. V kolikor gre za ugotovljene nepravilnosti s strani uradno pooblaščene institucije EU, ki se odraža v pogodbenem znesku, pa to v tem delu ne more biti veljavna pravna podlaga in je pogodba v tem delu nična."

12. Pritožbeno sodišče je o pritožbi že odločilo v zadevi z opr. št. I Cpg 815/2015 tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

13. Reviziji tožeče stranke je Vrhovno sodišče ugodilo, razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča, in je zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Presodilo je, da je Pogodba o sofinanciranju edina pogodba, ki je bila sklenjena med strankama in tožnico zavezuje k sofinanciranju iz programa Phare. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke je v 5. členu Pogodbe o sofinanciranju investicije v povezavi z 2. točko 75. člena Pravilnika o postopkih za izvajanje proračuna. Menilo je, da bi tožnica z vtoževanim zahtevkom lahko uspela, če bi ji uspelo dokazati, da je do nepravilnosti pri izplačilu dotacije EGS toženki prišlo in je tožnica vtoževani znesek Evropski komisiji vrnila upravičeno. Pritožbenemu sodišču je naložilo, da preizkusi, ali je bilo vračilo utemeljena in da odloči o ugovoru zastaranja.

14. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo na temelju 358. člena ZPP.

I. ODLOČITEV O TEMELJU ZAHTEVKA

15. Z revizijo je bilo odločeno o materialnopravnem vprašanju glede pravnega temelja za zahtevek, dani so bili tudi napotki. Vendar je zaradi razveljavitve sodbe pritožbenega sodišča potrebno še enkrat odločiti o pritožbenih razlogih, o katerih pritožbeno sodišče ni odločilo.

16. Pritožba zastopa pravno stališče, da je bila tožeča stranka označena nepravilno. To stališče je zmotno. Tožeča stranka je bila označena kot Republika Slovenija, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. S tem je bilo določno označeno, da je kot stranko treba razumeti Republiko Slovenijo, ki pa je oseba javnega prava. Zgradba tožeče stranke je takšna, da ima v svoji sestavi več (organizacijskih) enot. Ministrstva so takšne enote, in niso pravne osebe. Zato ni nepravilno, če je poleg samega imena pravne osebe kot stranke navedena še njena notranja organizacijska enota, kot je v tej zadevi tudi bilo.

17. Prevod listin je tožeča stranka predložila pravočasno. Prvostopenjsko sodišče ji je namreč rok dne 12. 12. 2014 podaljšalo za 30 dni. Pravni temelj za podaljšanje roka je v 2. odstavku 110. člena ZPP.

18. Pritožba ne izpodbija v tej sodbi navedenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče jih bo zato vzelo kot temelj za svojo odločitev. Kolikor jih ni povzelo vseh, se na njih sklicuje.

19. Nosilni razlog prve odločitve pritožbenega sodišča je bil, da je glede na samo Pogodbo o sofinanciranju investicije tožena stranka prejela toliko denarja iz programa Phare, kot je bila upravičena glede na samo pogodbo (3. člen Pogodbe o sofinanciranju investicije). Zoper na temelju Pogodbe o sofinanciranju pravilno izplačan denarni znesek ne more biti utemeljen noben vrnitveni zahtevek, ne glede na pravni temelj. Sicer je pritožbeno sodišče pri prvem odločanju v tej zadevi preizkusilo le, ali je pravni temelj za vrnitev lahko 190. člen OZ, in ne, ali je bil utemeljen zahtevek na temelju 5. člena Pogodbe o sofinanciranju investicije. Ne glede na to pa je bil v razveljavljeni sodbi pritožbenega sodišča že dan odgovor na vprašanje, ali bi tožeča stranka lahko imela zahtevek na temelju 5. člena Pogodbe o sofinanciranju investicije.

20. Vrhovno sodišče se v svojem razveljavitvenem sklepu s tem ni ukvarjalo. Da je treba sklenjeno pogodbo izpolniti takšno kot je, in konkretno tudi 3. člen Pogodbe o sofinanciranju investicije, očitno ni okoliščina, ki bi v konkretni zadevi imela kakšen pomen. Če bi ga imela, bi to bilo razvidno iz same odločbe revizijskega sodišča. Iz popolne opustitve kakršnegakoli pojasnila v obrazložitvi sklepa VS RS je mogoče kvečjemu sklepati, da ta okoliščina sploh ni pomembna. VS RS je ne glede na to naložilo pritožbenemu sodišču, naj še enkrat preizkusi, ali je bilo vračilo vtoževanega zneska utemeljeno (r. št. 20 odločbe VS RS, opr. št. III Ips 147/2015). Ker se revizijsko sodišče s samo vsebino 3. člena Pogodbe o sofinanciranju investicije ni ukvarjalo, je tako pri ponovljenem odločanju ravnalo tudi pritožbeno sodišče. 21. Pritožba ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor 27. 1. 2010 nakazalo 361.636,00 EUR na račun Ministrstva za finance, Ministrstvo za finance pa je nakazalo isti znesek Evropski skupnosti, točneje Evropski komisiji.

22. O poteku postopka, ki se je vodil med EU in tožečo stranko, le-ta seveda ni bila dolžna obvestiti tožene stranke. Postopek se je vodil med dvema subjektoma mednarodnega prava. Pri njunem razmerju tožena stranka ni bila udeležena. Predvsem pa sama okoliščina, da tožena stranka ni mogla uveljavljati svojih ugovorov v tem postopku, tožene stranke v ničemer ni prikrajšala, saj lahko te ugovore uveljavlja v tem postopku, to je v postopku med Republiko Slovenijo (tožečo stranko) in toženo stranko. To priložnost je tožena stranka izkoristila.

23. Tožeča stranka je v pogodbenem razmerju s toženo stranko. Pravni temelj za njen zahtevek je v 5. členu Pogodbe o sofinanciranju investicije v zvezi s 2. točko 75. člena Pravilnika. VS RS je že odločilo (v že citiranem razveljavitvenem sklepu, opr. št. III Ips 147/2015, r. št. 19), da bi bila tožeča stranka s svojim zahtevkom lahko uspešna, če bi ji uspelo dokazati, da je do nepravilnosti pri izplačilu dotacije ES toženi stranki res prišlo in je tožnica vtoževani znesek vrnila upravičeno.

24. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je presodilo, da tožeča stranka ni nikoli utemeljila, kako je (lahko) izračunala, da bi 13 % od 4.284.907 EUR znašalo 361.636,00 EUR, saj 13 % od navedene glavnice ne znaša 361.636,00 EUR. Tožeča stranka tudi ni kako drugače utemeljila svojega zahtevka. Zahtevek tožeče stranke je bil ves čas nesklepčen.

25. Tožeča stranka je v tožbi (str. 6 = l. št. 3, hrbtni del) trdila, da je delež sofinanciranja iz sredstev Phare pomenil 61 % od dejanske neto vrednosti projekta. Razlika naj bi znašala 13 %, v škodo Phare sredstev. Neto vrednost pogodbe 4.284.907,57 EUR bi morala biti razdeljena tako, da bi znašal znesek iz sredstev Phare 48 % od tega zneska.

26. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla tole: "Iz dokumentacije, ki jo je tožbi priložila tožeča stranka ni najti niti dejanske niti pravne podlage za sporno plačilo ... Ker je tožeča stranka plačala nekaj, kar ni bila dolžna, tega od tožene ne more zahtevati nazaj." (l. št. 12). V prvi pripravljalni vlogi je tožena stranka takšno trditev ponovila (l. št. 26). Še bolj jasna in natančna je bila tožena stranka na 1. naroku za glavno obravnavo (15. 10. 2014): "V tožbi pa prav tako ni specificirano, kako je tožeča stranka prišla do izračuna zneska, ki ga terja od tožene stranke". Tožeča stranka je na to pojasnila, da gre za znesek, ki ga je tožeča stranka plačala evropski komisiji na njeno zahtevo za vračilo sredstev Phare (vse na l. št. 35). Kaj več pa tožeča stranka glede tega ni trdila niti kasneje.

27. Zakaj je ES preko Evropske komisije zahtevala 361.636,00 EUR, in kako ta znesek preizkusiti, je ostalo nepojasnjeno in nepreizkusljivo.

28. Tožeča stranka se je sicer že v tožbi glede višine svojega zahtevka sklicevala tudi na izsledke revizije (iz januarja 2007), na temelju katere naj bi predstavniki Evropske komisije ugotovili, da je bil delež denarja iz programa Phare višji, kot bi smel biti. Vendar se tožeča stranka ni sklicevala na noben konkretni del revizije, ki naj bi ugotovil, da je zato sklad Phare plačal preveč, in sicer 361.636,00 EUR. Sklicevala pa se je med drugim tudi na pismo Evropske komisije Ministrstvu za finance z dne 11. 12. 2009 (vse na l. št. 3 in 4). V svoji prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka svoje navedbe predvsem ponovila. Tudi kasneje je vztrajala pri njih. Natančnejših pojasnil, na kaj je Evropska skupnost (v stvarnem smislu) oprla svoj zahtevek, tožeča stranka kljub temu ni podala.

29. Že revizijsko sodišče (VS RS, III Ips 147/2015, r. št. 11) je navedlo, da je Evropska komisija izrekla finančni popravek v višini 361.636,00 EUR, ker naj bi navedeni znesek predstavljal DDV, ki v okviru programa Phare ni bil upravičen strošek. V resnici tako izhaja iz pisma Evropske komisije Republiki Sloveniji z dne 11. 12. 2009 (priloga A10), na katerega se je tožeča stranka sama sklicevala, prav to, da je namreč ES, zanjo pa Evropska komisija, zahtevala 361.636,00 EUR kot DDV, ki naj ne bi bil upravičen strošek. Vendar pa pismo Evropske komisije zahtevka ne utemeljuje s previsokim deležem za celotno naložbo, ki se naj bi plačal iz sklada Phare. Kot temelj za zahtevek, ki ga je uveljavljala Evropska komisija v razmerju do Republike Slovenije, torej pismo ne navaja razloga, ki ga je navedla tožeča stranka sama kot temelj za svoj zahtevek do tožene stranke.

30. Nobenega pojasnila ni mogoče najti, zakaj je zahtevala ES (in zanjo Evropska komisija) znesek v navedeni višini. To se pravi, da ostaja nejasno, kako ga je izračunala. Trditve tožeče stranke glede razloga za njeno terjatev torej ta listina ne podpira.

31. Kot je že bilo navedeno, se je tožeča stranka sklicevala tudi na revizijo Phare podprograma, ki jo je sestavil revizor CLB L. F. januarja 2007 že v tožbi (l. št. 4). Revizijo je tudi predložila (v prevodu, priloga A37). Revizija ima (v slovenskem prevodu in v izvirnem angleškem besedilu) 21 strani. Na kateri od teh strani se naj bi nahajala ugotovitev revizorjev o preplačilu DDV v višini 361.636,00 EUR, tožeča stranka ni nikoli pojasnila.

32. Pritožbeno sodišče sicer meni, da sodišče listine, ki so sestavljene iz tolikšnega števila strani, ni dolžno brati in po njih s težavo iskati potrditev za strankine trditve. Drugače je seveda pri manj obsežnih listinah. Trditveno breme pač nosi stranka sama, in v okvir tega pač sodi tudi to, da poda svoje navedbe okoliščinam primerno natančno. Že temu bremenu tožeča stranka ni zadostila. Pritožbeno sodišče je vseeno prebralo revizorjevo poročilo, in v njem ni nikjer našlo številke 361.636,00 EUR. V njem tudi sicer ni našlo nobenih ugotovitev revizorja, ki bi kazale na to, da je bilo v projektu karkoli napačnega do takšne mere, da bi EU takrat hotela povrnjenih 361.636,00 EUR.

33. Revizorji so januarja 2007 v točki 4.3 ugotovili (str. 14), da vrednost vzporednega sofinanciranja vključuje DDV, pa ne bi smelo biti tako. Na kakšen znesek se naj bi to nanašalo, iz poročila ni razvidno. Vendar pa revizorji vključitve DDV v tem primeru sami niso smatrali kot neupravičene in je takšno mnenje v revizijskem poročilu tudi jasno izraženo. Tako ostaja nejasno, ali ima ta ugotovitev o DDV sploh kakšno povezavo z zahtevkom ES do RS, s tem pa posredno tudi z zahtevkom, ki ga je RS kot tožeča stranka uveljavljala v tem postopku zoper toženo stranko. Zahtevka tožeče stranke ni mogoče preizkusiti torej niti na ta način.

II. ODLOČITEV O UGOVORU ZASTARANJA TERJATVE

34. Kot je že bilo obrazloženo, je VS RS v svoji odločbi zavzelo stališče, da je pravni temelj za vračilo preplačanega zneska 5. člen Pogodbe o sofinanciranju investicije v zvezi s 2. točko 75. člena Pravilnika o postopkih za izvajanje proračuna Republike Slovenije. Pogodba o sofinanciranju investicije naj bi bila upravna pogodba (sklep VS RS, opr. št. III Ips 147/2015). Upravnih pogodb upravno pravo na splošno ne ureja. Terjatve iz takšnih pogodb torej ne bi niti mogle zastarati, saj v upravnem pravu manjkajo tudi določbe o zastaranju. Ne glede na to pa je VS RS izrecno naložilo pritožbenemu sodišču, da preizkusi, ali ni terjatev zastarala. S tem je samo odgovorilo na vprašanje, ali bi takšna terjatev lahko zastarala, ne glede na to, da temelji na upravni pogodbi.

35. Pritožbeno sodišče je presodilo, da celo če bi vendarle obstajala terjatev tožeče stranke do tožene stranke, je ta terjatev zastarala. Ne sicer zato, ker je tožeča stranka izpolnila zastarano terjatev ES (oziroma Evropski komisiji), temveč zato, ker je terjatev tožeče stranke do tožene stranke zastarana. Kot pravilno se tako izkaže pritožbeno mnenje, da v zvezi z zastaranjem izhajati iz Pogodbe o sofinanciranju, ne iz kakšne druge pogodbe.

36. Pravna razmerja so namreč obstajala med EU in Republiko Slovenijo na eni strani, in med Republiko Slovenijo in Občino Slovenska Bistrica na drugi strani. Zastarala bi lahko terjatev ES (zastopane po Evropski komisiji) v razmerju do Republike Slovenije ali pa terjatev Republike Slovenije (tožeče stranke) do Občine Slovenska Bistrica (tožena stranka).

37. Pritožbeno mnenje, da je tožeča stranka izpolnila obveznost, ki je bila v razmerju do Evropske skupnosti že zastarana, nima opore v materialnemu pravu. Pravno razmerje ES do Republike Slovenije je bilo povsem javnopravno. Zastaranje terjatve ES do Republike Slovenije se je lahko kvečjemu ravnalo po Uredbi Sveta za varstvo finančnih koristi Evropskih skupnosti. št. 2988/95, saj kakšnega drugega zastaralnega roka kakšen drug predpis ni urejal. Zastaralni rok je znašal 4 leta, začel pa je teči s storjeno nepravilnostjo (člen 3 odstavek 1 podstavek 4 Uredbe št. 2988/95; Ur. l. L 312/1). Če je šlo za večletni program, zastaralni rok ni začel teči, preden se ni program končal. Tek zastaralnega roka je prekinilo vsako dejanje pristojnega oblastva, ki se je nanašalo na preiskavo ali pravno postopanje glede nepravilnosti. Zastaralni rok je potem začel teči ponovno po vsaki prekinitvi. Iztekel pa je, vsaj praviloma, po 8 letih od storjene nepravilnosti (člen 3 odstavek 1 pododstavki 2 do 4 Uredbe št. 2988/95).

38. Tožena stranka je še 27. 11. 2006 in 5. 12. 2006 od tožeče stranke zahtevala nakazilo zadržanega zneska. Takšne trditve je tožeča stranka postavila v vlogi z dne 13. 10. 2014. Tožena stranka jih ni prerekala, prvostopenjsko sodišče pa je potem ta dejstva ugotovilo. Pogodba o sofinanciranju je bila sklenjena 23. 9. 2002. Program je bil torej večleten. Pred decembrom 2006 program ni bil zaključen in tudi zastaranje je lahko začelo teči najprej takrat, saj postopek sofinanciranja do takrat še ni bil zaključen. Zastaranje je bilo nadalje pretrgano z obvestilom Evropske komisije o pri reviziji ugotovljenih nepravilnosti decembra 2009, in je takrat začelo teči ponovno. Tožeča stranka je EU (kot naslednici ES) izpolnila 21. 1. 2010 torej še nezastaran zahtevek.

39. Pomembnejši kot za terjatev EU do Republike Slovenije uporabni zastaralni rok pa je bil zastaralni rok za terjatev Republike Slovenije (tožeče stranke) do tožene stranke, saj je prav to tista terjatev, ki jo uveljavlja tožeča stranka. Pravni temelj za to terjatev je bil v Pogodbi o sofinanciranju (5. člen) v povezavi z 2. točko 75. člena Pravilnika o izvrševanju proračuna, kot je odločilo že VS RS. Pogodba z izvajalcem G. d. d. torej za začetek teka zastaralnega roka nima nobenega pomena, saj tožeča stranka uveljavlja svojo terjatev do tožene stranke, ta pa nima nobene povezave s pogodbo z izvajalcem G. d. d. 40. Zastaralni rok se v tej zadevi ravna po pravu Republike Slovenije. Tožeča stranka uveljavlja namreč zahtevek na temelju slovenskega prava, kot je presodilo že VS RS, in sicer Pogodbe o sofinanciranju in Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna. Obe stranki sta poleg tega osebi s sedežem v Republiki Sloveniji. Na tek in potek zastaranja terjatve tožeče stranke do tožene stranke tek zastaralnega roka po Uredbi Sveta št. 2988/95 niti ne more vplivati, saj se nanaša le na zastaranje terjatev ES do Republike Slovenije.

41. Ker zakonodaja za terjatve iz upravnih pogodb ne določa posebnega zastaralnega roka, je torej treba uporabiti splošni zastaralni rok (346. člena OZ). Ta znaša 5 let. Tožena stranka sicer meni, da bi se moral uporabiti triletni zastaralni rok, kar utemeljuje s 349. členom OZ. Niti v teku prvostopenjskega postopka pa tožena stranka ni trdila, da je bila Pogodba o sofinanciranju (z dne 23. 9. 2002) gospodarska pogodba. Očitno je torej, da je potrebno uporabiti daljši, petletni zastaralni rok. 5. člen Pogodbe o sofinanciranju investicije in 2. točka 75. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna ne določata ničesar o pretrganju zastaranja, niti o zastaralnem roku. Isto velja tudi za predhodnika prej navedenega pravilnika z enakim imenom (Ur. l. RS, št. 13/2005, 65. člen). Uporabijo se torej splošna pravila, ki pa so glede pretrganja zastaranja bistveno drugačna od prava EU. Neusklajena so s pravom EU in zato za tožečo stranko tudi razmeroma neugodna.

42. Zastaranje začne teči naslednji dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Upnik pa je imel pravico zahtevati vrnitev neutemeljeno plačanih zneskov naslednji dan po dnevu, ko so bila opravljena neutemeljena plačila na temelju Pogodbe o sofinanciranju, ne glede na to, ali je vedel za to, da niso bila utemeljena, ali ne. Predvsem pa zastaralni rok ni mogel začeti teči šele z vračilom denarja v korist EU, ki je bilo opravljeno 27. 1. 2010 (prvostopenjska sodba, r. št. 11), niti ne z zahtevkom, ki ga je postavila EU decembra 2009. 43. Kdaj so bila točno opravljena plačila tožeče stranke toženi stranki, prvostopenjska sodba ni ugotovila. Vendar pa je že v razveljavitvenem sklepu VS RS, opr. št. III Ips 147/2015 (r. št. 18) zapisano, da so bile zatrjevane nepravilnosti ugotovljene šele v postopku revizije. Torej bi takrat že morale obstajati, in od takrat naprej tudi zahtevki na vrnitev. To je tudi razumljivo. Revizija se opravlja pri zaključenih projektih, ko je denarni prispevek ES že plačan.

44. Prvostopenjska sodba je ugotovila, da je bila revizija programa Phare opravljena januarja 2007. Na temelju te revizije je potem Evropska komisija izrekla finančni popravek v višini 361.636,00 EUR (prvostopenjska sodba, r. št. 15). Prav izsledki revizije so bili temelj za zahtevek EU do tožeče stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 15). Takrat najkasneje bi moral začeti teči zastaralni rok, poleg tega bi že bilo mogoče ugotoviti, kolikšna je bila višina preveč plačanega zneska, če je nepravilnost res nastala. Da se tožeča stranka tega do takrat nemara še ni zavedala, pa na začetek teka zastaralnega roka ne vpliva.

45. Celo če se računa zastaralni rok od ugotovitve nepravilnosti v reviziji (kot je to storila ta sodba), je zastaralni rok iztekel najkasneje v januarju leta 2012. Tožba tožeče stranke je bila vložena 1. 7. 2013, torej po preteku zastaralnega roka. V vmesnem času med plačilom ES (27. 1. 2010) in iztekom zastaralnega roka, ko terjatev še ni bila zastarana, tožeča stranka svoje terjatve ni uveljavljala na način, s katerim bi pretrgala zastaranje.

III. STROŠKI POSTOPKA

46. Ker je bila pritožba utemeljena, je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka, pritožbenega in revizijskega postopka.

47. Upravičena je do nagrade za prvostopenjski postopek in za narok (tar. št. 3100 in 3102), do povrnitve stroškov po tar. št. 6002 in do DDV od vsote prejšnjih zneskov (tar. št. 6007 ZOdvT). Upravičena je do povrnitve 5.096,55 EUR kot stroškov prvostopenjskega postopka.

48. Zahteva lahko tudi povrnitev nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 2.660,80 EU, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in do DDV po tar. št. 6007 ZOdvT. Skupaj je upravičena do 3.270,58 ? kot stroškov drugostopenjskega postopka.

49. V revizijskem postopku so toženi stranki nastali stroški z odgovorom na revizijo. Ti so znašali po tar. št. 3300 ZOdvT 3.326,00 EUR, upravičena je tudi do povrnitve 20,00 EUR po tar. št. 6002 in do DDV od vsote teh dveh postavk, skupaj torej do 4.082,12 EUR.

50. Stroške tega postopka v višini 12.449,25 EUR bo morala tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

51. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov z odgovorom na pritožbo, ker je bila pritožba uspešna in je torej v tem postopku tožeča stranka propadla (1. odstavek 154. člena ZPP).