Jedro

Za status otroka, rojenega staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN, je bistvena njegova osebna izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 420/99-9 z dne 8.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.2.1999 ter ji vrnilo zadevo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo, izdano v revizijskem postopku, je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 10.12.1997 (s katero je le ta tožnici priznala status žrtve vojnega nasilja - begunke, rojene v begunstvu od 4.12.1943 do 15.5.1945, ter pravice, izhajajoče iz tega statusa) ter odločila, da se ji tega statusa ne prizna. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožničina mati M.G. pobegnila pred izselitvijo iz okolice L., ki je spadala pod nemško okupacijsko oblast, v K. pri Š., njena družina pa je bila izgnana v N. Tožničini materi je bil zato priznan status begunke. Dne 4.12.1943, med časom trajanja begunstva, je M.G. rodila hčer (tožnico). Sporno je, ali tožnica izpolnjuje z zakonom določen pogoj za priznanje žrtve vojnega nasilja, to je da se je rodila v času, ko je zoper starše trajal prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje.

Sodišče je odločbo tožene stranke odpravilo, ker je po vpogledu v dokumentacijo v upravnih spisih in ob upoštevanju navedb tožbe in dopolnitve tožbe ugotovilo, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja. Z zakonom določeni pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po 3. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97-ZZVN) pa je po presoji sodišča potrebno razumeti, da se je prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje izvrševalo oziroma trajalo zoper tistega od staršev, pri katerem je otrok živel, zanj skrbel in izvrševal roditeljsko pravico.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da ugovarja le mnenju sodišča prve stopnje, da je potrebno določbo 3. odstavka 2. člena ZZVN razumeti, da se je prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje izvrševalo oziroma trajalo zoper starša, pri katerem je otrok živel, zanj skrbel in izvrševal roditeljsko pravico. Določb ZZVN se ne da razlagati z uporabo drugih zakonov, na primer Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Določbe ZZVN subsidiarno napotujejo le na uporabo Zakona o vojnih invalidih in Zakona o splošnem upravnem postopku. Če citirana določba ZZVN ne bi bila jasna, čeprav po njenem mnenju je, bi se bilo potrebno najprej opreti na določbe teh dveh zakonov. Vendar pa je popolnoma jasno, da bi moral prisilni ukrep trajati zoper starše in ne zoper starša, ki je izvrševal roditeljsko pravico. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 2. člena v času odločanja upravnih organov veljavnega ZZVN (sedaj 5. odstavek 2. člena) je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem, v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz prvega in drugega odstavka tega člena.

Samo gramatikalna razlaga te določbe, kot jo uveljavlja tožena stranka, bi lahko pripeljala do take uporabe te določbe, ki s samim namenom zakona ne bi bila skladna. Toda tudi razlaga te določbe le s prenesenimi pojmi iz zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po mnenju vrhovnega sodišča nima podlage v zakonu. Glede tega ima tožena stranka prav, seveda če pri uporabi te določbe upošteva izjemne okoliščine, ki so obstajale med vojno.

Za status otroka, rojenega staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena je bistvena njegova osebna povezanost in s tem tudi izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njegovih sodelavcev, ki trajajo zoper starše ali tistega od staršev, s katerim otrok ob rojstvu in v času trajanja prisilnih dejanj ali ukrepov živi.

Ker je bil tožničin oče v partizanih in ga do konca vojne sploh ni videla, očetovstvo pa je priznal šele leta 1959, na tožničino izpostavljenost v času njenega rojstva niso mogle vplivati okoliščine na njegovi strani. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru, ko se je tožnica rodila in živela le ob materi, s priznanim statusom žrtve vojnega nasilja-begunke, na njen status ne more vplivati okoliščina, da je bil njen oče v partizanih.

Ker po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo določbe 3. odstavka 2. člena v času odločanja veljavnega ZZVN, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.