Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati šele z dnem njene vročitve, zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo reparacijo za obdobje od 5. 2. 2013 do 27. 2. 2013. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici, kljub temu da ji je bila izredna odpoved vročena šele 27. 2. 2013, že 5. 2. 2013 prekinila delovno razmerje in jo odjavila iz socialnih zavarovanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 5. 2. 2013 do 27. 2. 2013, ji za to obdobje priznati delovno dobo, jo prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, ji obračunati bruto nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2012, od nje odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2013 do plačila, vse v roku 8 dni (točka I izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 5. 2. 2013 (točka II/1 izreka sodbe) in da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo, ampak traja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (točka II/2 izreka sodbe), da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 28. 2. 2013 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ji za to obdobje priznati delovno dobo, ji obračunati pripadajoče bruto plače, od njih odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati zapadle neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila, vse v roku 8 dni (točka II/3 izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni izplačati odškodnino v znesku 22.368,16 EUR (točka II/4 izreka sodbe) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III izreka sodbe).

2. Zoper točko I izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, tj. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnica 29. 1. 2013, ko je prejela pisno obdolžitev in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, sodelavcem predala službene stvari in jim povedala, da na delo ne bo več prišla. Tožnica v postopku na prvi stopnji ni zanikala, da od 29. 1. 2013 dalje ni imela več namena priti na delo, zato ji že iz tega razloga ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja do datuma vročitve izredne odpovedi. Tožena stranka je tožnici dne 5. 2. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ji jo tega dne s priporočeno povratnico tudi odposlala, vendar se je tožnica njeni vročitvi izmikala. Tožena stranka ji je zato odpoved vročila po pooblaščenem vročevalcu, s čimer so ji nastali dodatni stroški.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2012 na delovnem mestu direktor poslovne enote A... B. za nedoločen čas, s poskusnim delom od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2013 (A1; v nadaljevanju: pogodba o zaposlitvi). Namestnica predsednika upravnega odbora tožene stranke C.C. je tožnici 29. 1. 2013 osebno vročila pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor dne 4. 2. 2013 oz. 5. 2. 2013, če bi bila tožnica 4. 2. 2013 upravičeno odsotna (A2), dne 5. 2. 2013 pa je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A4).

7. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in denarno odškodnino ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS; št. 42/2002 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je ugodilo le tožbenemu zahtevku za reparacijo za obdobje od 5. 2. 2013 do 27. 2. 2013 (točka I izreka sodbe), v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe).

8. Zoper zavrnilni del sodbe (točka II izreka sodbe) in odločitev o stroških postopka (točka III izreka sodbe) se nobena od strank ni pritožila, zato je predmet obravnave v tem pritožbenem postopku le odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je temu delu tožbenega zahtevka ugodilo z obrazložitvijo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati šele z dnem njene vročitve. Takšno stališče je materialnopravno pravilno, sodišče prve stopnje pa je zato tožnici utemeljeno priznalo reparacijo za obdobje od 5. 2. 2013 do 27. 2. 2013. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici, kljub temu, da ji je bila izredna odpoved vročena šele 27. 2. 2013, že 5. 2. 2013 prekinila delovno razmerje in jo odjavila iz socialnih zavarovanj (str. 6 zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 12. 6. 2014).

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnica že 29. 1. 2013, ko je prejela pisno obdolžitev in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, predala delo in sodelavcem oznanila, da je na delo več ne bo, s čimer naj bi jasno izrazila svojo voljo, da pri toženi stranki ne želi več delati. To namreč na datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi nima nobenega vpliva. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnica vročitvi izredne odpovedi namerno izmikala, saj to za odločitev v tej zadevi prav tako ni pomembno. Poleg tega pritožbeno sodišče v resničnost te pritožbene navedbe dvomi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je bila tožnica od 30. 1. 2013 do 6. 3. 2013 v bolniškem staležu (potrdila o upravičeni zadržanosti od dela v prilogah A5 do A7), od 2. 2. 2013 do 7. 2. 2013 pa je bila celo hospitalizirana v Psihiatrični kliniki D. (A8 in A9).

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).