Jedro

Ker je v trenutku nesreče vozilo zavarovanca tožene stranke stalo na cestišču in je predstavljalo za tožnika nepričakovano oviro, gre za obratovanje avtomobila kot nevarne stvari, podana je zato odgovornost za škodo tožene stranke, katere zavarovanec je bil voznik tedaj ustavljenega vozila, ki so jo zato utrpeli tretji, v konkretnem primeru tožnik.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i in glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 562.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.1998 do plačila in ji povrniti 188.956,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22.10.2003 dalje do plačila, v 15-tih dneh, ter se višji tožbeni zahtevek zavrne;" sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 56.460,00 SIT pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2005 dalje do plačila, v 15-tih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da v 15-tih dneh tožeči stranki plača 675.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.1998 do plačila ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je ob tem še naložilo, da tožeči stranki povrne 188.956,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodne odločbe do plačila, v roku 15 dni.

Tožena stranka se je zoper ugodilni del sodbe pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, tožniku naloži plačilo stroškov postopka ter priglaša pritožbene stroške. Meni, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče zaključuje, da se je tožnik izogibal vozilu, v resnici pa je tožnik v tožbi trdil, da se ni izogibal vozilu, pač pa je trdil, da se je izogibal pešcem, ki so bili okrog vozila. Sodišče je tudi ugotovilo, da so bili prižgani vsi štiri smerniki vozila zavarovanca tožene stranke, bila je tema, na desni strani vozila stena, ki so jo smerniki osvetljevali in je steno videti preko ovir, o katerih govori izvedenec, torej bi se moralo videti tudi svetlobo smernikov na steni. Sodišče tudi zmotno ugotavlja hitrost tožnikovega vozila in ugotovitev opre na mnenje izvedenca, ki ugotavlja, da je policijska skica napačna, kar naj bi dopustil tudi zaslišani policist. Gre za javno listino, ki potrjuje vsebino podatkov. O tem, da naj bi bila napačna, obstajajo samo špekulativne domneve. Zgolj mnenje izvedenca na verodostojnost ne more vplivati in je bolj verjetno, da je slabo opravil svoje delo. Posledično je zmotno uporabljeno materialno pravo, saj tožena stranka ne more odgovarjati za ravnanje pešcev na cestišču in vzročna zveza ni podana. Škoda iz obveznega zavarovanja ne krije ravnanja pešcev. Tožnik se je izogibal pešcem in je s tem mogoče pojasniti, zakaj je trčil v ograjo na svoji levi strani in postane razumljiv celoten potek dogodka. Napačno je uporabljeno materialno pravo (2. odst. 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), v delu, ko je nesorazmerno visoko ocenjena krivda zavarovanca tožene stranke. Premalo je upoštevana neprimerna, to je previsoka hitrost tožnika, ki je bila maksimalna glede na ovinek, preostalo mu je le ravnanje v sili. Načelo zaupanja, na katero se sklicuje sodišče, ko naj bi tožnik pričakoval, da ne bo nikogar na cestišču, namreč tožnika ne odveže previdne vožnje s hitrostjo, ki mora biti prilagojena stanju na cestišču. Glede na stanje cestišča pa ni bila dopustna vožnja na meji fizikalnih zakonov s hitrostjo, ki je bila ravno dovolj visoka, da vozila ni odneslo s cestišča, kot je razvidno iz mnenja izvedenca. Če bi sodišče upoštevalo vse okoliščine, to je vožnjo na meji fizikalnih zakonov, bujno vegetacijo, ki je ovirala pregled, visok betonski zid, nepregleden ovinek, na katere bi moral paziti tožnik in ustrezno prilagoditi hitrost vožnje, bi jih moralo šteti v breme tožniku, pri ugotavljanju sokrivde. Glede na dejstvo, da bi bil tožnik prisiljen reagirati v hipu, ko je zagledal pešce na cestišču, ni mogoče uporabiti stališča sodne prakse, da je za takšno ravnanje odgovoren zavarovanec.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu: Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje v zadostni meri raziskalo dinamiko nezgode in ugotovilo odločilne okoliščine, pomembne za presojo odgovornosti tožene stranke, ki odgovarja za ravnanje svojega zavarovanca na eni in tožnika na drugi strani. Ne drži, da bi tožnik v tožbi trdil, da se je izogibal le pešcem, v tožbi je med drugim tudi navedel, da je za ovinkom stal na vozišču parkiran osebni avtomobil zavarovanca tožene stranke. To vozilo je bilo ustavljeno brez razloga v nepreglednem ovinku in na delu ceste, kjer je to prepovedano. Prepriča tudi dokazna ocena, zakaj sodišče prve stopnje ni svojih ugotovitev oprlo na policijsko skico, v tem delu so razlogi izčrpni in prepričljivi, napako je dopustil tudi policist, ki jo je sestavil, zaslišan kot priča, B. B., dinamiko nezgode, ki bi izhajala iz skice policistov, je ovrgel s strokovnimi zaključki izvedenec, nenazadnje pa je sodišče ugotovitve oprlo tudi na zaslišanje prič, očividcev, sopotnikov v vozilu zavarovanca tožene stranke J. R. in M. K.. Zgolj z negiranjem pa pritožba pravilnosti dokazne ocene ne more izpodbiti. Res je skica, ki so jo napravili policisti, ob uradnem dejanju, javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (1. odst. 224. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), vendar je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, oz. je sama listina nepravilno sestavljena, kar pa je tožeči stranka v tem postopku uspelo (3. odst. 324. čl. ZPP). Ker je, kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, v trenutku nesreče vozilo zavarovanca tožene stranke stalo na cestišču in je predstavljalo za tožnika nepričakovano oviro, gre za obratovanje avtomobila kot nevarne stvari, podana je zato odgovornost za škodo tožene stranke, katere zavarovanec je bil voznik tedaj ustavljenega vozila, ki so jo zato utrpeli tretji, v konkretnem primeru tožnik. Svoje ugotovitve glede hitrosti vožnje vozila, ki ga je upravljal tožnik, sodišče prve stopnje temelji na strokovnih ugotovitvah izvedenca prof. dr. M. Š. iz L.. Pritožnica le trdi, da hitrost ni pravilno ugotovljena, le s tako posplošeno trditvijo dvoma v pravilnost teh ugotovitev, temelječih na izvidu in mnenju izvedenca, ko se tudi ni porodil dvom v pravilnost njegovih ugotovitev, ne more omajati. Glede nepričakovanosti ovire, ko je vzdolž obravnavanega ovinka ob levem robu bil betonski zid v višini okrog enega metra, ki je poleg bujne vegetacije tožniku, ki je prihajal iz smeri Branika, znatno oviral preglednost skozi ovinek, je sodišče prve stopnje tudi s pomočjo strokovnih ugotovitev izvedenca, zaključilo, da je ustavljeno vozilo za tožnika tedaj predstavljalo nepričakovano oviro. Ko je zaznal ustavljeno vozilo, je bil lahko le presenečen, saj kot je izvedenec zapisal na strani 4 izvedeniškega mnenja, je bila celotna pot ustavljanja okrog 58 m in na tej razdalji tožnikovo ustavljeno vozilo ni bilo opazno. Ob vožnji z nezasenčenimi lučmi (dolge luči), bi kljub delni omejeni preglednosti, po mnenju izvedenca lahko opazil prepreko na cesti tudi na nekoliko daljši razdalji kot je bila njegova reakcijska pot, ki je bila okrog 20 do 25 m, toda s samim zaviranjem in brez naglega zavijanja na nasprotni vozni pas, nesreče ne bi mogel preprečiti. Ob takih ugotovitvah, ko tožena stranka tudi ni zahtevala dopolnitve izvedenskega mnenja, tudi na njegove ugotovitve konkretnih pripomb v tej smeri ni podala, pritožbeno sodišče, ki s strokovnim znanjem ne razpolaga, na trditve, da bi zaradi vključenih žarometov tožnik lahko pravočasno opazil ustavljeno vozilo, ne more odgovoriti.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da v dani situaciji, ko je šlo za trenutno in instinktivno reakcijo tožnika na nevarno situacijo, tožniku ni mogoče očitati, da bi lahko ustrezneje reagiral. Res pa je, da presoja, da znaša tožnikov delež odgovornosti le 10 %, materialnopravno ni pravilna. V tem delu je delno pritrditi pritožbi tožene stranke. Tožnik res ni prekoračil splošne omejitve hitrosti, vendar bi moral ob dejstvu, da je vozil v ovinek, kjer je bila kot že navedeno, vidljivost slabša, pa tudi noč, vožnjo ustrezno prilagoditi razmeram na vozišču. To ravnanje tožnika je krivdno. Škodni dogodek je tako posledica nepravilnega in neustreznega ravnanja obeh strank, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, ki sta cestnoprometne predpise kršili in sicer tožene stranke iz razloga, ker je zavarovanec zaustavil vozilo na cestišču, v ovinku, v v ovinku), kar je vse prispevalo k nesreči in nastali škodi. Prispevek tožnika je zato 25 %, tožene stranke pa le 75% in ne 90 %, kot je to ovrednotilo sodišče prve stopnje (192. čl. ZOR). Ker je ugotovljeno, da znaša škoda 750.000,00 SIT, je zato dolžna tožena stranka povrniti tožniku le 75% nepreglednem odseku, tožnika pa, ker je vozil prehitro, s hitrostjo, neprilagojeno razmeram na cestišču in je bila, po ugotovitvah izvedenca, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, hitrost na meji tiste, ki je sploh še omogočala, da voznik spelje ovinek (blizu zgornje meje nevarnosti za zanašanje tega zneska, torej znesek 562.500,00 SIT z obrestmi, več pa ne. V tem obsegu je zato sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje, ki je odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, le materialno pravo delno zmotno uporabilo, spremenilo tako, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 562.500,00 SIT z obrestmi, sicer pa pritožbo v preostalem obsegu zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem, a izpodbijanem obsegu sodbo prvostopenjskega sodišča (353. in 4. odst. 358. čl. ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

Delna sprememba sodbe na odločitev o stroških ni vplivala. Uspeh tožeče stranke v postopku je približno tak, kot je zaključilo že prvostopenjsko sodišče (približno 80 % - 88 % po višini in 75 % po temelju). Glede na delni uspeh s pritožbo je pritožbeno sodišče odmerilo tudi pritožbene stroške tožene stranke in sicer na 56.460,00 SIT (22.800,00 SIT sodne takse in 33.660,00 SIT za sestavo pritožbe z materialnimi stroški in DDV - 165. in 154. čl. ZPP).