Jedro

Tožnica je po podpisu avtorske pogodbe z dne 2. 10. 2012 podala zahtevo za varstvo pravic po 204. členu ZDR, s katero je zahtevala obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki za nedoločen čas. S tožbo z dne 17. 12. 2012 je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, to je v času, ko ji še ni potekla avtorska pogodba, ki je bila sklenjena za čas od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012. V tožbi in pred tem pri toženi stranki je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma ugotovitev, da ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Po 31. 12. 2012, ko stranki nista bili več v pogodbenem razmerju, in tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja, bi morala tožnica za ugotovitev delovnega razmerja po tem datumu zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni zahtevala je tožbeni zahtevek za vrnitev na delo in priznanje obstoja delovnega razmerja po tem datumu (od 1. 1. 2013 dalje) neutemeljen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni (3. in 4. točka izreka) tako, da se v celoti glasi: „3. Tožnica je v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za štiripetinski delovni čas za delovno mesto novinar urednik, uvrščeno v 36. plačni razred.

4. V presežku, ko tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja od 1. 1. 2013 dalje ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji izstaviti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto novinar urednik ter jo prijaviti v obvezna zavarovanja od 1. 1. 2013 in ji za čas od 1. 1. 2013 do vrnitve na delo obračunati mesečno nadomestilo plač glede na 36. plačni razred ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu od neto prejemkov preteklega meseca, se tožbeni zahtevek zavrne.

6. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 579,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.“ V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 10. 2012 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za krajši - štiri petinski delovni čas za delovno mesto novinar - urednik uvrščena v 36. plačni razred, zato ji je dolžna tožena stranka izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za štiri petinski delovni čas za delovno mesto novinar - urednik in jo pozvati na delo v roku 8 dni, pod izvršbo (3. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2013 in ji za čas od 1. 1. 2013 do vrnitve nazaj na delo obračunati mesečno nadomestilo plač glede na 36. plačni razred ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu od neto prejemkov preteklega meseca do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več ali drugače in sicer ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki nad štiri petinskim krajšim delovnim časom za čas od 1. 10. 2012 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas nad štiri petinskim delovnim časom, ugotovitev, da je v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 9. 2012 do 30. 9. 2012 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto novinar - urednik, uvrščeno v 36. plačni razred ter da ji je tožena stranka dolžna plačati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 692,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 1.388,73 EUR njenih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka). S sklepom je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka sklepa) in tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 1. 2011 do 31. 8. 2012, zavrglo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnica se pritožuje zoper sodbo pod točko 5. izreka iz vseh pritožbenih razlogov, saj je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in na takšno ugotovitev nepravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njeni tožbi, prav tako pa toženi stranki naloži plačilo stroškov tožnice v zvezi s to pritožbo oziroma podrejeno, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Poudarja, da je začela delo pri toženi stranki opravljati že kot študentka junija 2001, nato je bila v sklopu ... sodelovanja tudi na A.. Od februarja 2004 do decembra 2006 je pripravljala novinarske prispevke za oddajo B.. Od januarja 2007 dalje pa je vodila oddajo C., ki jo za toženo stranko pripravlja zunanji producent. Od septembra 2008 do decembra 2009 ji je tožena stranka delno honorirala opravljeno delo, delno pa je to še vedno opravljal D. kot zunanji producent. Od 1. 1. 2011 dalje je opravljala isto delo na podlagi raznih pogodb civilnega prava pri toženi stranki. Zadnjo veljavno pogodbo o naročilu in izvedbi avtorskega dela je imela tožnica sklenjeno za obdobje od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012. Opozarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnica svoje delo opravljala v organiziranem delovnem procesu E. po navodilih in pod nadzorom nadrejenih urednikov F.F. oziroma režiserke G.G., zakar bi ji tožena stranka morala predložiti v podpis pogodbo o zaposlitvi od 1. 10. 2012 dalje za delovno mesto novinar - urednik, uvrščeno v 36. plačni razred. Po oceni tožnice je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da svojega dela za toženo stranko v času od 1. 10. 2012 ni opravljala polni delovni čas, marveč samo krajši štiri petinski delovni čas. Kot je že tožnica izpovedala na svojem zaslišanju je bilo veliko tudi telefonskega dela, ki ga je opravila doma, prav tako je pisala vezni tekst, sodelovala je v montaži, aktivno sodelovala pri promociji oddaje in opravljala tudi drugo delo. Da sta voditelja oddaje veliko dela opravila tudi doma, so izpovedali tudi člani ožje ekipe oddaje, kar je povzelo v svoji odločitvi tudi sodišče prve stopnje. Opozarja, da je bil tudi v vtoževanem obdobju obseg njenega dela najmanj enak primerljivemu delu rednih urednikov, ki imajo s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za poln delovni čas.

Zoper 3. in 4. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v omenjenih točkah spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka izpodbija navedeni točki sodbe iz naslednjih razlogov. Sodišče je svojo odločitev glede obstoja pasivne legitimacije tožene stranke utemeljilo predvsem z določili koprodukcijske pogodbe med toženo stranko in D. d.o.o. ter pogodbo o naročilu in izvedbi avtorskega dela z dne 2. 10. 2012 sklenjene med tožnico in toženo stranko, ki pa je imela le značaj knjigovodske listine, po kateri se je vršilo plačilo tožnici. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določila koprodukcijske pogodbe, iz katerih po mnenju tožene stranke izhaja, da tožena stranka ni bila le plačnica oddaje C. in da ni nudila zgolj tehnične podpore pri produkciji oddaje C., temveč je bila dejansko koproducentka oddaje. Tožena stranka ni nikdar zanikala, da ne bi bila koproducent oddaje po koprodukcijski pogodbi, je pa ves čas trdila, da je bila njena vloga po tej pogodbi zagotavljanje sredstev in strokovno tehnične podpore pri oddaji C.. Tako so zaslišane izpovedale predvsem priče H.H., F.F. in G.G.. Navodil ustvarjalcem oddaje C. ni dajala niti G.G., saj je pri oddaji le opravila svoje delo režiserke. Poleg tega je bil urednik oddaje in koproducent I.I., ki je sprejemal vse končne odločitve. To je ob zaslišanju izpovedala tudi tožnica sama. V zvezi s sprejemanjem odločitev je I.I. še izpovedal, da je vsebinske pripombe tožene stranke včasih upošteval, ali pa tudi ne. Bistvo tega pa je, da jih ni bil dolžan upoštevati. Glede na navedeno obstaja nasprotje med listinami v spisu ter izpovedbo prič na eni strani ter zaključkom sodišča na drugi strani, s tem pa je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. I.I. in J.J. sta kot koproducenta oddaje za izkoriščanje materialnih avtorskih pravic pri realizaciji oddaje C. pooblastila družbo D. d.o.o., ki je sklenila koprodukcijsko pogodbo s toženo stranko. Sodišče ni ugotovilo, od koga konkretno pri toženi stranki naj bi I.I. sploh prejemal navodila, od zaslišanih prič prav gotovo ne. Tudi sama pogodba med D. d.o.o. in tožena stranka nima nobenega vpliva na to, ali je tožnica bila v delovnem razmerju pri toženi stranki. Kot izhaja iz točke 3 koprodukcijske pogodbe med D. d.o.o. in toženo stranko, slednja zagotovi finančna sredstva za plačilo dveh voditeljev in točno je tožena stranka ves čas zatrjevala. Pri tem je vsebina pogodbe, ki jo je imela tožnica, sklenjeno s toženo stranko irelevantna, ker gre za tipsko pogodbo tožnice z izjemo, da je tožena stranka skladno z dogovorom za D. d.o.o. v to pogodbo vnesla konkurenčno klavzulo. Poudarja, da je v postopku ostalo s strani tožnice neprerekano dejstvo, da je bila pogodba sklenjena zgolj z namenom financiranja oziroma obstoja knjigovodske listine, ki je nudila temelj za izplačilo. Izpodbijana sodba tudi o tem sicer s strani nepreprekanem dejstvu nima nobenih razlogov in je v tem delu niti ni možno preizkusiti, s tem pa je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pri vprašanju pasivne legitimacije in obstoja elementov delovnega razmerja tožnice v razmerju do tožene stranke nepravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj nepravilno uporabilo materialno pravo. V primeru, da bi sodišče druge stopnje ugotovilo, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke ter da so pri toženi (pravilno tožnici) stranki obstajali vsi elementi delovnega razmerja, pa tožena stranka navaja, da nikakor ne gre za obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas. Sodišče je svojo odločitev glede obstoja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas utemeljilo s tem, da oddaja tožene stranke C. ni edina oddaja ... programa tožene stranke in da v relevantnem obdobju ni bilo razlogov, zaradi katerih bi tožena stranka za delo tožnice pri tej oddaji zakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi le za določen čas. Sodišče je s tem odločilo, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico ni obstajal eden izmed razlogov za zaposlitev za določen čas iz 50. člena ZDR. Vendar tožnica razloga za obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas sploh ni zatrjevala in tudi ni predložila ustreznih dokazov za to, da ni obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in sicer ni zatrjevala, da oddaja C. ni edina oddaja ... in da v obdobju od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012 ni bilo razlogov, zaradi katerih bi tožena stranka za delo tožnice pri tej oddaji zakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi le za določen čas. Tudi v delovnem sporu sodišče odloča v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo predložijo stranke. Če tožnica ni izpodbijala izostanka razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in v zvezi s tem tudi ni ponudila nikakršnih dokazov, sodišče po določbah 7. člena v zvezi z 212. členom ZPP ne samo, da ni dolžno, ampak tudi ne sme ugotavljati teh dejstev in izvajati dokazov. Šele, če dokazi, ki so jih stranke ponudile, ne zadoščajo za ugotovitev dejstev, sledi izvedba dokazov po uradni dolžnosti v skladu s 34. členom ZDSS-1. Uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ker je sodišče nepravilno uporabilo določbi 7. in 212. člena ZPP oziroma jih sploh ni uporabilo. Takšno njeno ravnanje pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Sodišče je ugotovilo, da je tožnica pri oddaji C. delala štiri petinski delovni čas oziroma 80 % polnega delovnega časa. Ugotovilo je, da so sestanki trajali v povprečju dve do tri ure, medtem ko je snemalni dan trajal 8 do 10 ur. V zvezi z vprašanjem obsega dela tožnice je sodišče povsem nekritično sledilo zgolj izpovedbi tožnice, čeprav je iz izpovedb prič izhajalo, da se je ekipa oddaje C. dobivala nekajkrat na teden po tri do štiri ure, nato so en dan snemali, goste pa so klicali kar s sestanka, nekateri od doma, včasih pa je ekipa odšla na teren in posnela kakšen prispevek. Res je, da sta tožnica in K.K. kot voditelja oddaje pisala vezne tekste doma. Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da naj bi tožnica pri toženi stranki delala štiri petinski delovni čas oziroma 40 ur za pripravo ene oddaje. Urednik I.I., kateremu je sodišče pri obrazložitvi sodbe najbolj sledilo je celo izpovedal, da je tožnica mislila, da dela več kot ostali, da pa je dejansko bila v zadnjem obdobju (oktober, november 2012) premalo angažirana, da pri petih oddajah pri scenariju sploh ni sodelovala, da je včasih na sestanke ni bilo in prav tako ni šla na obvezni sestanek k L.L.. Glede na navedeno je sodišče glede obsega dela očitno v celoti sledilo tožnici, medtem ko so vse zaslišane priče izpovedale bistveno manjši obseg dela, pri tem pa se oba obsega bistveno razlikujeta. Zakaj sodišče ni upoštevalo teh izjav prič oziroma zakaj jih je štelo za neverodostojne pa v sodbi ni navedeno, zato sodba tudi v tem delu nima razlogov in je ni možno preizkusiti, s tem pa je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica opravljala vsa dela in naloge na delovnem mestu novinar - urednik v 36. plačnem razredu. Tožnica ni opravljala vseh del in nalog na delovnem mestu novinar - urednik, kar je povsem jasno in natančno izpovedala priča H.H., producent ... pri toženi stranki, v okviru katerega se je predvajala oddaja C.. Le-ta je izpovedala, da tožnica ni pripravljala oddaje, temveč jo je sovodila, ni zbirala in oblikovala novinarskih in informativnih vsebin in ni poročala z dogodkov. Tudi ni vodila evidenc in pripravljala poročil. Glede na navedeno tožnica ni mogla opravljati vseh del in nalog na delovnem mestu novinar - urednik, pa bi ji za njegovo zasedbo morala. Ker tožnica ni dokazala, da je opravljala vsa dela in naloge na delovnem mestu novinar - urednik, bi moralo sodišče njen zahtevek zavrniti tudi iz tega razloga. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo, tako da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, o odločilnih dejstvih pa ni podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 1. 10. 2012 dalje za štiripetinski delovni čas ter s tem povezanimi denarnimi zahtevki. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na obstoj delovnega razmerja nad štiripetinskim delovnim časom, na obstoj delovnega razmerja od 1. 9. 2012 do 30. 9. 2012 in zahtevek na plačilo regresa za letni dopust za leto 2012. K pritožbi tožnice: Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je opravljala delo pri toženi stranki le štiripetine delovnega časa. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju ni opravljala dela v polnem delovnem času. Zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo tako dokazno oceno je tudi utemeljilo in sicer je izhajalo iz izpovedi zaslišanih prič, pri tem pa je upoštevalo tudi izpoved tožnice, da je veliko dela opravljala tudi doma. Pritožbene navedbe v zvezi z opravljanjem dela pri toženi stranki pred 1. 10. 2012 za konkretno zadevo niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del (5. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi pasivno legitimirana tožena stranka. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo predvsem na določilih koprodukcijske pogodbe, sklenjene med toženo stranko in D. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev utemeljeno zaključilo, da tožena stranka s pogodbo, sklenjeno s tožnico z dne 2. 10. 2012 ni prevzela le obveznost plačevanja honorarja tožnice, kot to zatrjuje, temveč da je s podpisom pogodbe vstopila v pogodbeni odnos s tožnico v celoti, ne le glede plačila honorarja.

Na podlagi 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (1. odstavek 9. člena ZDR). Pri tem pa ZDR v drugem odstavku 11. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR v povezavi s 20. členom ZDR, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 15. členu sicer zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, vendar pa iz četrtega odstavka 15. člena ZDR izhaja, da tudi, če stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili z avtorskimi pogodbami, obstajali elementi delovnega razmerja.

Na podlagi dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili pri delu tožnice, v času sklenitve avtorske pogodbe z dne 2. 10. 2012, podani vsi elementi delovnega razmerja v smislu določb 4. člena ZDR. Med elementi delovnega razmerja ni navedena volja za sklenitev delovnega razmerja, zato ni bistvena trditev tožene stranke, da je bila prava volja strank pri sklenitvi avtorske pogodbe zgolj zagotavljanje plačila avtorskega honorarja. Bistveno je, kakšna je bila dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnica opravljala delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedih zaslišanih prič K.K., M.M. in tožnice, da se je tožnica s sklenitvijo avtorske pogodbe in z opravljanjem dela pri oddaji C. vključila v delovni proces tožene stranke.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožnica v času sklenitve avtorske pogodbe dela ni opravljala 80 % polnega delovnega časa ter tudi ne vseh del in nalog na delovnem mestu novinarja - urednika v 36. plačnem razredu. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica izpolnjevala predpisane pogoje za delovno mesto urednika ter da je v pretežnem delu opravljala dela in naloge tega delovnega mesta. Ocena obsega dela tožnice v spornem obdobju izhaja tako iz izpovedi tožnice, kot tudi zaslišanih prič, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo, da je tožnica del opravil opravila tudi doma. Zato je glede na naravo dela, ki ga je tožnica opravljala zaključek sodišča, da je obseg dela tožnice predstavljal štiri petine delovnega časa, pravilen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica po podpisu avtorske pogodbe z dne 2. 10. 2012 podala zahtevo za varstvo pravic po 204. členu ZDR, s katero je zahtevala obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki za nedoločen čas. S tožbo z dne 17. 12. 2012 je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, to je v času, ko ji še ni potekla avtorska pogodba, ki je bila sklenjena za čas od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012. V tožbi in pred tem pri toženi stranki je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma ugotovitev, da ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Po 31. 12. 2012, ko stranki nista bili več v pogodbenem razmerju, in tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja, bi morala tožnica za ugotovitev delovnega razmerja po tem datumu zahtevati tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja takšnega razmerja. Če bi torej tožnica želela doseči pravice iz delovnega razmerja tudi po 1. 1. 2013, bi morala uveljaviti in doseči tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v sodbi VIII Ips 54/2014 z dne 1. 1. 2013 in sodbi VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012, v presežku pa je zahtevek tožnice za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 1. 1. 2013 in priznanju pravic iz delovnega razmerja po 1. 1. 2013 zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

V posledici delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče spremenilo tudi izrek o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje glede na uspeh in sicer: nagrado za postopek 230,10 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok 212,40 EUR (tar. št. 3102), 20,00 EUR pavšalnih stroškov (tar. št. 6002), 12,50 EUR stroškov fotokopiranja (tar. št. 6000), kar ob upoštevanju 22 % DDV (tar. št. 6007) znaša 579,50 EUR.

V skladu z določbo 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Tožnica in tožena stranka sta priglasili pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da jih stranki krijeta sami. Tožnica s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), tožena stranka pa v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/004 in naslednji) sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.