Jedro

Dejstvo, da so razmaki pri vadbi samoobrambe nastajali pogosto, kaže na to, da ukrepi, s katerimi je delodajalec skušal obvladati nastajanje razmakov, niso bili uspešni. Ob dejstvu, da je imel delodajalec na voljo še druge, učinkovitejše načine oziroma možnosti za preprečevanje nastajanja razmakov med blazinami, pri čemer nobeden od načinov, ki jih je ugotovil izvedenec, ni takšen, da bi bilo pretirano od delodajalca, katerega obveznost je, da zagotavlja varnost pri delu, zahtevati, da bi ga zagotovil, delodajalec z obstoječimi ukrepi ni storil vsega, kar bi moral in mogel storiti, da bi delo potekalo varno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje (I) ustavilo postopek v delu, v katerem se nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2009 dalje do plačila, ter (II) odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen.

2. Zoper vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da vmesno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja oziroma opustitve njegovega delodajalca. Dolžnost zavarovanca tožene stranke je, da naredi vse potrebno, da bi preprečil poškodbe. Zavarovanec je izvedel vse potrebno za zagotovitev varnih pogojev dela: zagotovil je urejeno in čisto telovadnico s stalno prisotnostjo inštruktorja, primerne blazine z nedrsečo podlago, ki so se po telovadnici postavile skladno s prakso, postavitev blazin je pred začetkom vadbe preveril inštruktor, ki jih je sproti preverjal tudi med vadbo, prav tako so bili na morebitne premike blazin pozorni tudi vadeči, ki so imeli navodilo, da ob zaznavi razmaka na to opozorijo, prekinejo vadbo in razmak odpravijo. Enako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 2173/2013. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da bi lahko zavarovanec tožene stranke preprečil premikanje blazin z obtežitvijo položenih blazin s težjimi blazinami, z uporabo blazin z utori, s položitvijo blazin vsaj dveh različnih dimenzij in z ustrezno organizacijo vadbe za učinkovitejši nadzor nad blazinami, je prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnik je namreč delodajalcu očital le opustitev namestitve kovinskega roba in opustitev namestitve protizdrsnih trakov. Blazine, ki so bile uporabljene, so bile nesporno primerne za trening samoobrambe, in nimajo v ničemer predvideno, da bi bilo nanje potrebno pritrditi kakšno dodatno protizdrsno zaščito, zato v tem oziru zavarovancu tožene stranke ni moč očitati krivdnega ravnanja. Prav tako mu ni moč očitati, da ni namestil kovinskih robov, saj je za odpravo razmakov ustrezno in zadostno poskrbel s tem, ko je inštruktor preveril postavitev blazin, položaj blazin se je spremljal med samo vadbo in ob morebitnem razmaku se je takoj organiziralo popravljanje razmaka. Sklicevanje sodišča na kršitev 37. člena Pravilnika za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (v nadaljevanju Pravilnik) ni pravilno, saj je delodajalec zagotovil tla, ki nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin. Upoštevaje vse navedeno zavarovancu tožene stranke ni moč očitati krivdnega ravnanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso izpodbijane, izhaja, da se je tožnik poškodoval dne 3. 11. 2008, ko je kot policist sodeloval pri obveznem usposabljanju iz samoobrambe. Do poškodbe kolena je prišlo, ko je po izvedenem judo metu s končnim prijemom vstal in stopil v približno 1 do 2 centimetrski razmak med dvema blaznima.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke (tožnikovega delodajalca) za škodo, ki je tožniku nastala v obravnavanem škodnem dogodku. Presoja sodišča prve stopnje, da je nastala škoda posledica nedopustnega ravnanja oziroma opustitev tožnikovega delodajalca, temelji (zlasti) na neizpodbijanih ugotovitvah, da je vadba samoobrambe s praktičnim postopkom predstavljala redno delovno obveznost tožnika, da so pri vadbi samoobrambe razmaki med blazinami nastajali tako pogosto, da so bili predvidljivi, s čimer so postale predvidljive tudi možne poškodbe, da bi tožnikov delodajalec lahko preprečil nastajanje razmakov in s tem možnost nastajanja poškodb na več načinov, ki jih je izvedenec opisal v svojem mnenju (npr. z namestitvijo snemljivih letvic, z učinkovitejšo protizdrsno podlago blazin glede na obstoječo podlago,...) ter da tožnik pred poškodbo nastalega razmaka ni opazil. Navedeno presojo tožena stranka izpodbija, vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Pritožbeno sodišče se tako ne strinja s pritožbenim stališčem, da je zavarovanec tožene stranke izvedel vse potrebno za zagotovitev varnih pogojev dela že s tem, ko je zagotovil urejeno in čisto telovadnico s prisotnostjo inštruktorja, primerne blazine z nedrsečo podlago, ki so se po telovadnici postavile skladno s prakso, postavitev blazin pa je pred začetkom vadbe preveril inštruktor, ki jih je sproti preverjal tudi med vadbo, prav tako so bili na razmake pozorni tudi vadeči, ki so imeli navodilo, da ob zaznavi razmaka nanj opozorijo, prekinejo vadbo in razmak odpravijo. Ugotovljeno dejstvo, da so razmaki pri vadbi samoobrambe nastajali pogosto, kaže na to, da ukrepi, s katerimi je tožnikov delodajalec skušal obvladati nastajanje razmakov, niso bili uspešni. Ob dejstvu, da je imel tožnikov delodajalec na voljo še druge, učinkovitejše načine oziroma možnosti za preprečevanje nastajanja razmakov med blazinami, pri čemer nobeden od načinov, ki jih je ugotovil izvedenec, ni takšen, da bi bilo pretirano od tožnikovega delodajalca, katerega obveznost je, da zagotavlja varnost pri delu, zahtevati, da bi ga zagotovil, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikov delodajalec z obstoječimi ukrepi ni storil vsega, kar bi moral in mogel storiti, da bi delo potekalo varno. To, da je tožnikov delodajalec ravnal v skladu z običajno prakso, tega zaključka ne more spremeniti, še zlasti ob upoštevanju, da pri konkretni vadbi samoobrambe ni šlo za prostovoljno izbrano rekreacijsko dejavnost, temveč za redno delovno obveznost tožnika. V takem primeru je namreč presoja odgovornosti organizatorja vadbe strožja, saj je zagotavljanje varnih pogojev dela delodajalčeva obveznost in hkrati pravica delavca, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

7. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke s tem, ko je ugotovilo tudi načine za preprečevanje nastajanja razmakov, ki jih tožnik ni zatrjeval. Vendar navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane vmesne sodbe, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi se razmaki lahko preprečili tudi na tiste načine, ki jih je zatrjeval tožnik (1), to pa zadošča za zaključek, da je tožnikov delodajalec, ki se nobenega od teh načinov ni poslužil, opustil dolžno ravnanje.

8. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na primer iz sodne prakse II Cp 2173/2013 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne gre za primerljivi zadevi, saj v primeru II Cp 2173/2013 ni bilo ugotovljeno, da bi lahko organizator vadbe preprečil nastajanje razmakov na več načinov, medtem ko so bili v obravnavanem primeru ti načini ugotovljeni.

9. Pritrditi pa je pritožbeni navedbi, da ni utemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na 37. člen Pravilnika, po katerem mora delodajalec zagotoviti, da tla v delovnih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin. Razmaka med blazinami, do katerega pride zaradi vadbe, namreč ni moč šteti za luknjo v tleh, niti ni moč šteti položenih blazin za tla, temveč so tla v konkretnem primeru parketna tla, na katera so bile položene blazine zaradi vadbe samoobrambe. Luknje v parketnih tleh pa niso bile zatrjevane. Vendar je izpodbijana odločitev kljub temu pravilna, saj sodišče prve stopnje krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni utemeljilo zgolj z ugotovitvijo, da je tožnikov delodajalec kršil obveznost iz 37. člena Pravilnika, temveč mu je, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, zlasti očitalo, da ni storil vsega, kar bi moral in mogel storiti, da bi delo potekalo varno, kar pa zadošča za obstoj krivdne odgovornosti.

10. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker v izpodbijani vmesni sodbi ni bilo odločeno o stroških postopka, temveč je bila odločitev o njih skladno z določbo 164. člena ZPP pridržana za končno odločbo, je tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo.

(1) Tožeča stranka je trdila, da bi lahko tožnikov delodajalec preprečil nastajanje razmakov med blazinami na več načinov, in sicer z namestitvijo snemljivih letvic (oziroma kovinskega roba) v prostoru, s protizdrsno površino ali z ustrezno organizacijo vadbe, te načine pa je opisal tudi izvedenec v svojem mnenju.