Jedro

V tej situaciji, ko tožena stranka ni odgovorila na vlogo tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se štejejo navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 26. 4. 2012 za resnične in da dejansko stanje ni (več) sporno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 166790/2011 z dne 10. 11. 2011, ostane v 1. odstavku izreka v veljavi zaradi plačila 561,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 173,30 EUR od 16. 5. 2011 dalje do plačila, od zneska 113,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2011 dalje do plačila, od zneska 68,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2011 dalje do plačila, od zneska 68,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2011 dalje do plačila, od zneska 68,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2011 dalje do plačila, od zneska 68,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2011 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka zaradi plačila izvršilnih stroškov v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka), ter da mora tožena stranka tožeči stranki v roku osmih dni plačati 92,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da ni želela odjema toplote in da prostorov ne uporablja, izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten pritožbeni razlog.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje o zahtevku tožeče stranke odločilo brez glavne obravnave. Sodišče prve stopnje se je namreč pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 454. člena ZPP, ki določa, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, izda odločbo brez razpisa naroka.

7. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je bilo med strankama postopka sporno dejansko stanje. Sodišče mora namreč pri presoji, kdaj je dejansko stanje sporno, upoštevati tudi določbo 214. člena ZPP (prim. sklep VSK I Cp 804/2005 z dne 9. 1. 2007), ki med drugim v drugem odstavku določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

8. Konkretni postopek se je začel na podlagi predloga za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine. Tožena stranka (takrat dolžnik) je zoper sklep o izvršbi vložila (obrazložen) ugovor, v katerem je navedla zgolj to, da je tožeči stranki (takrat upniku) plačala vse račune, ki so temeljili na dejansko naročenih in opravljenih storitvah, medtem ko tožeča stranka vtožuje račune za storitve, ki niso bile nikoli naročene niti opravljene, v zvezi s temi trditvami pa je predlagala zaslišanje „izvršne direktorice za finance.“ Tak ugovor je obrazložen ugovor, zaradi česar je bil izdan sklep na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Ker se v tem primeru predlog za izvršbo šteje kot tožba, je bila tožeča stranka pozvana k dopolnitvi tožbe (sklep z dne 12. 4. 2012).

9. Tožeča stranka je v vlogi z dne 26. 4. 2012 celovito pojasnila in konkretizirala vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s temeljem in višino izterjevane terjatve (1), za svoje trditve pa je predlagala tudi dokaze. V tej situaciji, ko tožena stranka ni odgovorila na vlogo tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se štejejo navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 26. 4. 2012 za resnične in da dejansko stanje ni (več) sporno (prim. sodbo VSC Cpg 32/2013 z dne 26. 3. 2013).

10. Pritožbene navedbe tožene stranke, da vloge tožeče stranke z dne 26. 4. 2012 ni prejela, zaradi česar nanjo ni mogla odgovoriti, so trditveno in dokazno nepodprte. V spisu se nahaja podpisana vročilnica (pripeta k red. št. 12 spisa), ki ima dokazno moč javne listine in dokazuje dejstvo, da je tožena stranka vlogo tožeče stranke in poziv sodišča, da naj nanjo odgovori, prejela 11. 5. 2012. Dovoljeno je dokazovati, da so dejstva v vročilnici neresnično ugotovljena ali da je vročilnica nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), ampak le z dokazno podprtimi trditvami o razlogih za njeno neverodostojnost, ki pa jih tožena stranka v pritožbi ni navedla (niti ni predlagala dokazov).

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da jo je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe naroka za glavno obravnavo prikrajšalo za možnost, da bi podala navedbe in predlagala dokaze. Te možnosti namreč tudi na naroku za glavno obravnavo ne bi imela, saj se lahko v sporih majhne vrednosti navajajo dejstva in predlagajo dokazi samo v vlogah, ki jih izrecno našteva 452. členu ZPP, sicer jih sodišče ne upošteva, na kar je bila tožena stranka tudi opozorjena v pozivu sodišča z dne 10. 5. 2012, ki je bil stranki vročen skupaj z vlogo tožeče stranke.

12. Tožena stranka si napačno razlaga obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, da naj bi presodilo, da ni bilo veljavne pogodbe za dobavo toplote (zaradi česar bi bilo treba posledično tožbeni zahtevek zavrniti, ne pa mu ugoditi). Sodišče prve stopnje je namreč v 10. točki obrazložitve jasno navedlo, da pogodba sicer res ni bila sklenjena v pisni obliki, da pa se glede na 21. člen Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja toplotne energije v Občini X. šteje, da je pogodba sklenjena z dnem začetka dobave in koriščenja toplote. Sodišče torej ni navedlo, da pogodbe ni, ampak da ni sklenjena v pisni obliki.

13. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. O povračilu stroškov sodišče odloča na določno zahtevo stranke, ki mora opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla zgolj to, da zahteva povračilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pa jih ni specificirala, zaradi česar ni mogoče odločati o utemeljenosti stroškovnega zahtevka in je višje sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

(1) Navedla je, da je tožena stranka lastnica nepremičnine in od 1. 7. 2004 odjemalka toplotne energije, ki jo dobavlja tožeča stranka na naslovu ..., X., pojasnila je način obračunavanja mesečnih zneskov ogrevanja (števnina, priključna moč, dobavljena količina toplotne energije v Mwh), ter da se glede na določbo tretjega (pravilno petega) odstavka 21. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja v Občini X. šteje, da je pogodba sklenjena z dnem začetka dobave in koriščenja toplote, ne glede na to, da ni (in v kolikor ni) sklenjena v pisni obliki (tudi v primeru, če odjemalec pogodbe ne podpiše ali ne vrne podpisane pogodbe ditributerju, pa kljub temu začne z odjemom toplote).