Jedro

Tožničin zahtevek je izpolnitveni. S tem ko toženec tožnici od prestopa v ligo NBA ni ničesar več plačeval, namreč ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti. Vendar pa to ne pomeni, da ga zadenejo tudi sankcije, določene v 6. členu pogodbe o zastopanju. Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti sicer pomeni kršitev pogodbe, vendar pa tožnica vztraja pri izpolnitvi pogodbe in jo bo tako dosegla na prisilen način. Zahtevek za izpolnitev pogodbe torej ni združljiv z zahtevo po realizaciji sankcij zaradi kršitve pogodbe zaradi neizpolnitve.

Revident je že v odgovoru na tožbo navedel, da tožnica ni izpolnjevala vseh obveznosti po po pogodbi o zastopanju, saj bi tožencu morala kriti stroške stanarine, šolnine, prehrane in mu izplačevati mesečno plačo v višini 600 DEM (vsako leto povečano za 100 DEM). V zvezi s tem je predlagal tudi dokaze. Vendar pa je pritožbeno sodišče zmotno presodilo, da navedene trditve ne predstavljajo dejanskih trditev, ki bi bile zadostna podlaga za presojo pobotnega ugovora. To stališče je nepravilno v delu, kolikor se nanaša na mesečno plačo, saj jo je toženec določno opredelil z zneskom že v odgovoru na tožbo. Kasneje v pripravljalni vlogi z dne 16. 6. 2015 v zvezi s tem tudi ni podal nobenih novih trditev, kot nepravilno zaključuje pritožbeno sodišče.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje: - v odločitvi v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da se ugotovljen obstoj terjatve tožeče stranke zmanjša za 16.831,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2003 dalje do plačila; - v odločitvi v zvezi z II., III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in sodba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu (zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje glede ugotovljenega obstoja tožničine terjatve v znesku 2.002.851,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji tožničina terjatev v višini 2.019.682,76 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v presežku zavrnilo tožničino terjatev (I. točka izreka). Ugotovilo je, da toženčeva terjatev v višini 64.422,64 EUR s pripadki ne obstoji in je pobotni ugovor zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan v roku 15 dni plačati tožnici 2.019.682,76 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in ji povrniti njene pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma razveljavi sodbi obeh sodišč oziroma sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje ter naloži tožnici plačilo stroškov celotnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženec v prvem sklopu revizije nasprotuje razlagi pogodbe o zastopanju na način, da se je toženec s pogodbo zavezal, da bo tožnici 10 let plačeval 30 % vseh svojih pogodbenih prejemkov ne glede na to, ali je tožnica k tem prejemkom kakorkoli prispevala. Sodišči bi morali upoštevati pogodbeno razmerje med pravdnima strankama kot celoto, predvsem način izpolnjevanja oziroma izvajanja pogodbe v praksi med njima in odločiti, da je bila tožnica upravičena do prejemkov le glede pogodb, pri katerih je kakorkoli sodelovala oziroma toženca na tak ali drugačen način povezovala s klubi z namenom sklenitve pogodbe o igranju košarke. Drugačna razlaga sporne pogodbe postavlja toženca v neenakovreden položaj s tožnico, kar je v nasprotju z njuno prakso izpolnjevanja pogodbe, z načelom enake vrednosti dajatev (15. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) in toženčevo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS) ter skupnim poslovnim namenom pravdnih strank ob sklenitvi pogodbe. Pri razlagi pogodbe ne more biti odločilen razlog, da je toženec redno plačeval tožnici mesečne zneske od svojih prejemkov, ko je igral košarko za italijanski klubom A., saj je tožnica pri sklepanju pogodbe s tem klubom sodelovala kot sponzor, ker je pomagala, da je prišlo do sklenitve pogodbe in je zato tudi prejela plačilo za opravljeno posredniško delo. Pri sklepanju pogodb z ameriškimi klubi iz lige ... pa tožnica ni sodelovala niti kot zastopnik niti kot sponzor niti kakorkoli drugače v smislu povezovanja z namenom sklenitve pogodbe. Sodišči se nista opredelili, pri katerih pogodbah je tožnica nastopala kot agent z obveznostjo povezovanja toženca s klubi z namenom sklenitve pogodbe, pri katerih kot zastopnik oziroma posrednik in pri katerih tožnica sploh ni bila z ničimer aktivna. Sodišči se tudi nista opredelili do bistvenega vprašanja, ali tožnica zahteva vtoževani znesek zaradi izpolnitve obveznosti po sporni pogodbi, zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, zaradi kršitve pogodbe ali zaradi česa drugega. V drugem vsebinskem sklopu revizije toženec napada sklep Vrhovnega sodišča II Ips 226/2012 z dne 15. 9. 2014. Uveljavlja kršitev 22. in 23. člena URS in navaja, da je Vrhovno sodišče spremenilo ugotovljeno dejansko stanje s tem, ko je navedlo, da je bilo tožničino posredovanje pri sklenitvi pogodbe s C. identično kot pri sklenitvi pogodbe z italijanskim klubom. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da je tožnica pri sklepanju pogodbe z italijanskim klubom (čeprav je ni podpisala kot zastopnik) aktivno sodelovala (bila je sopodpisnik pogodbe in je pomagala kot sponzor pri sklenitvi pogodbe), pri sklepanju pogodb z ameriškimi klubi pa tožnica ni bila z ničimer aktivna. Prav tako je Vrhovno sodišče spremenilo dejansko stanje glede razlage namena sklenitve pogodbe, saj sta nižji sodišči kot namen sklenitve pogodbe opredelili zastopanje toženca, ne pa njegovo financiranje, ter je ugotovilo, da se je tožnica zavezala vložiti (znatna) finančna sredstva v športni razvoj in kariero toženca, česar nižji sodišči nista navedli. Zato je razlaga pogodbe, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče, napačna. V tretjem vsebinskem sklopu toženec uveljavlja neutemeljenost in nesklepčnost tožbenega zahtevka po višini. Navaja, da tožnica ni pravočasno podala ustrezne trditvene in dokazne podlage. Sklicevala se je na časopisne članke in ni zahtevala predložitve vseh pogodb (s kluboma C. in D.), ampak samo predložitev pogodbe s B. Sodišči tudi nista upoštevali, da je toženec že v odgovoru na tožbo navedel, da pogodbeni zneski iz ZDA predstavljajo bruto zneske in zato ne predstavljajo dejanskih zneskov izplačil po sklenjenih pogodbah o igranju košarke, tožnica pa na to ni odgovorila. Tožnica bi morala navesti, kakšna je bila višina dejansko izplačanih (neto) zneskov. V četrtem vsebinskem sklopu toženec sodišču očita procesne kršitve. Uveljavlja kršitev pravil po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1). Razlogi sodbe pritožbenega sodišča so sami s seboj v nasprotju in ponavlja nestrinjanje z zaključkom glede načina izpolnjevanja pogodbe pri sklenitvi pogodbe z italijanskim in ameriškimi klubi. Protispisen je zaključek sodišča, da je toženec dejanske trditve o stroških podal šele v pripravljalni vlogi 16. 6. 2015, saj je toženec že v odgovoru na tožbo navedel točno višino mesečne plače (600 DEM), ki se vsako leto poveča za 100 DEM in stroške, ki se morajo odšteti pred izplačilom 30 % mesečne provizije tožnici. Tožnica tega ni prerekala. Sodišči sta v nasprotju z 286. členom ZPP zavrnili njegov pobotni ugovor. Sklep Vrhovnega sodišča je bila odločba presenečenja. Sodišče ni imelo podlage za izdajo edicijskega sklepa in je z njegovo izdajo kršilo 7. in 285. člen ZPP.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnica se v celoti strinja z zaključkom in obrazložitvijo obeh sodišč, ki ju vsebinsko ponavlja ter predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da je Vrhovno sodišče že v sklepu II Ips 226/2012 z dne 15. 9. 2014 sprejelo razlago pogodbe in odločilo, da plačilo 30 % prihodkov ni odvisno od dejstva, ali je tožnica sodelovala pri sklepanju pogodb. Ni res, da je navedeni sklep nezakonit. Vrhovno sodišče je v njem razlagalo vsebino pogodbe in pogodbena določila, pri čemer je upoštevalo dejansko stanje ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je potrdilo pritožbeno sodišče glede sodelovanja s klubom A.. Način sodelovanja s klubom A. sicer niti ni bil vodilni argument Vrhovnega sodišča, ampak je bila za drugačno razumevanje plačil bistvena že različna pravna podlaga plačil pri aleatorni pogodbi, ki je bila logično negotova. Ob vložitvi znatnih sredstev razvoj toženca kot košarkarja namreč ni mogel biti niti znan niti objektivno predvidljiv. Jasno je, da je bila pravna podlaga plačil sporna pogodba. Glede višine tožnica navaja, da je sama postavila jasne in določne navedbe o toženčevih plačilih. Toženec pa tem navedbam ni konkretizirano oporekal in ni predložil nasprotnih dokazov, čeprav bi jih lahko, saj je samo on poznal točne zneske plačil. Toženec v predhodnih postopkih na prvi stopnji ni navajal, da se pogodbeni dogovor nanaša na njene neto prejemke, prav tako ni navedel, koliko je glede teh mesečnih prihodkov (kar je vedel le on) sam plačal davščin. Glede zavrnitve pobotnega ugovora je pravilno stališče sodišč o prekluziji, saj bi toženec moral trditve in dokaze v zvezi z njim podati do prve glavne obravnave v prvem postopku na prvi stopnji, sklicevanje na kršitve človekovih pravic in svoboščin pa je neutemeljeno. Priglaša stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Med strankama ni bilo sporno, da sta pravdni stranki dne 24. 2. 1997 sklenili pogodbo, ki sta jo imenovali Pogodba o zastopanju (v nadaljevanju Pogodba). Pogodba je bila sklenjena za obdobje 10 let do zaključka igralne sezone 2006/2007 (prvi odstavek 3. člena Pogodbe) in jo je najprej podpisal toženčev zakoniti zastopnik (njegov oče), s polnoletnostjo pa tudi toženec sam. Iz Pogodbe je razvidno, da sta se stranki dogovorili, da tožnici pripada 30 % posredniške provizije za vse sklenjene pogodbe (drugi odstavek 3. člena). Poleg tega pa tožnici poleg 30 % posredniške provizije pri sklepanju pogodb pripada tudi 30 % od ostalih mesečnih prejemkov, ki jih bo v obdobju 10 let prejemal toženec kot košarkar (prvi odstavek 4. člena Pogodbe).

7. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi enkrat že odločilo s sklepom II Ips 226/2012 z dne 15. 9. 2014, s katerim je ugodilo tožničini reviziji in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v odločitvi o stroških in v delu, s katerim je bila zavrnjena tožničina pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka, sodbo sodišča prve stopnje pa v I. točki izreka in v odločitvi o stroških ter je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Predmet presoje v navedeni zadevi je bila razlaga Pogodbe, predvsem njenega 4. in 6. člena, in sicer, ali tožnici, kljub temu da pogodbe z ameriškim klubom C. ni sklenila kot toženčev zastopnik, pripada 30 % (ostalih) toženčevih mesečnih prejemkov, ter ali je s tem, ker teh obveznosti toženec ni poravnal, kršil pogodbo, zaradi česar ga zadanejo sankcije, določene v 6. členu Pogodbe2. Vrhovno sodišče je odločilo, da ni pravilno stališče nižjih sodišč, po katerem naj bi bilo plačilo 30 % ostalih toženčevih mesečnih prejemkov dogovorjenih le glede pogodb, ki jih v njegovem imenu sklene tožnica, ampak jezikovna razlaga Pogodbe kaže na različno podlago plačil, ki gredo tožnici po pogodbi. Tožnici namreč za vse sklenjene pogodbe v imenu toženca pripada 30 % posredniške provizije3, poleg tega pa še 30 % od ostalih mesečnih prejemkov toženca v obdobju nadaljnjih 10 let4. Tožnici torej tedaj, ko je pogodba sklenjena z njenim zastopanjem oziroma posredovanjem, pripada posredniška provizija, v vseh primerih (ne glede na posredovanje oziroma zastopanje) pa ustrezen delež toženčevih mesečnih prejemkov. Pojasnilo je, da na drugačno razumevanje pogodbenih določil o plačilih tožnice kaže tudi način, na katerega sta pogodbeni stranki izpolnjevali pogodbo. Pogodba pa je bila nedvomno odplačna, glede na toženčevo starost ob sklenitvi pogodbe pa tudi logično negotova, saj toženčev nadaljnji razvoj kot košarkarja ni mogel biti znan niti objektivno predvidljiv.

9. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi sledilo stališču Vrhovnega sodišča v navedenem sklepu in odločilo, da sta se pogodbeni stranki s Pogodbo dogovorili, da pripada tožnici poleg 30 % posredniške provizije pri sklepanju pogodb tudi 30 % ostalih mesečnih prejemkov, ki jih bo v obdobju 10 let prejemal toženec kot košarkar. Potrdilo je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti za 5 igralnih sezon (od 2002 do 2007), ker tožnici od prestopa v ligo ... ni več ničesar plačeval. Takšno stališče nižjih sodišč je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in nedvomno izhaja iz same vsebine Pogodbe, to pa potrjuje tudi način, na podlagi katerega sta pravdni stranki do toženčevega vstopa v ligo ... v letu 2002 izpolnjevali pogodbo. Zato ponovno obširno nestrinjanje revidenta z navedeno razlago Pogodbe (v prvem vsebinskem sklopu revizije) in njegovo sklicevanje na kršitve ustavnih pravic ter uveljavljanje procesnih kršitev v zvezi s tem (tudi v četrtem vsebinskem sklopu revizije) ne more biti uspešno.

10. Na v reviziji zastavljeno vprašanje, na kakšni podlagi tožnica uveljavlja svojo terjatev5 in s tem povezano presojo uporabe materialnega prava, Vrhovno sodišče odgovarja, da je tožničin zahtevek izpolnitveni. S tem ko toženec tožnici od prestopa v ligo ... ni ničesar več plačeval, namreč ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti. Vendar pa to ne pomeni, da ga zadanejo tudi sankcije, določene v 6. členu Pogodbe. Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti sicer pomeni kršitev pogodbe, vendar pa tožnica vztraja pri izpolnitvi pogodbe in jo bo tako dosegla na prisilen način. Zahtevek za izpolnitev pogodbe torej ni združljiv z zahtevo po realizaciji sankcij zaradi kršitve pogodbe zaradi neizpolnitve. V tem delu je zato revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava utemeljen, to je glede odločitve, da mora toženec poleg 30 % od mesečnih prejemkov, ki jih je prejel kot košarkar, tožnici plačati tudi znesek 16.831,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Revizijski očitek, da je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 226/2012 spremenilo ugotovljeno dejansko stanje glede načina tožničinega sodelovanja pri sklepanju pogodbe z italijanskim in ameriškimi klubi, ni utemeljen. Res je, da vsebina dogovorjene Pogodbe in pogodbena volja strank predstavljata dejansko stanje, vendar pa je razlaga same pogodbe materialno pravo. V navedenem sklepu je Vrhovno sodišče (zgolj) sprejelo drugačno materialnopravno razlago Pogodbe, kot sta jo sprejeli nižji sodišči, pri tem pa je upoštevalo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in potrdilo pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je pri razlagi Pogodbe izhajalo iz njene vsebine (ki med strankama niti ni bila sporna) in njene jezikovne razlage. Kot dodaten argument pa je upoštevalo tudi način, kako sta pravdni stranki izpolnjevali pogodbo do toženčevega prestopa v ligo ..., ko je med njima prišlo do spora. Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da ni spremenilo ugotovljenega načina ravnanja pravdnih strank, ampak ga je upoštevalo tako, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (16. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje z dne 14. 6. 2011) in potrdilo pritožbeno sodišče. Bistvena pri tem je bila ugotovitev, da je toženec tožnici plačeval ustrezen delež od mesečnih prejemkov tudi v obodbju, ko je igral v italijanskem klubu A., čeprav tožnica s tem klubom ni sklenila pogodbe kot toženčev zastopnik. Nižji sodišči sta še ugotovili, da tožnica tudi pri sklenitvi pogodbe z ameriškimi klubi ni sodelovala kot zastopnik, je pa s sklenitvijo pogodbe soglašala. Ugotovitev Vrhovnega sodišča o identičnem tožničinem posredovanju in soglasju k sklenitvi pogodbe z italijanskim klubom v primerjavi z ameriškimi se torej nanaša na to, ali je tožnica pogodbo sklenila kot toženčev zastopnik ali ne (in ne na to, ali je sodelovala pri pogajanjih, povezovanju ali kako drugače), saj je bilo bistvo spora namreč ravno v tem, ali tožnici sploh pripada delež toženčevih prejemkov, čeprav pogodbe z ameriškim klubom ni sklenila kot njegov zastopnik. Zaključek Vrhovnega sodišča, da se je tožnica zavezala vložiti (znatna) finančna sredstva v športni razvoj in kariero toženca, pa je razviden že iz same vsebine Pogodbe (2., 4. in 6. člen), kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v 9. točki obrazložitve sklepa II Ips 226/2012. Vrhovno sodišče s tem ni spremenilo ugotovljenega dejanskega stanja glede namena sklenitve pogodb. Glede na navedeno so neutemeljene tudi tiste revizijske navedbe, s katerimi revident uveljavlja neobrazloženost izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča glede ugotovljenega načina izpolnjevanja pogodbe in namena sklenitve pogodbe (v četrtem vsebinskem sklopu revizije).

12. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče presojalo pravilnost odločitve pritožbenega sodišča o utemeljenosti tožničinega zahtevka po višini. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je toženec brez tožničinega posredovanja (je pa tožnica s sklenitvijo soglašala) dne 11. 7. 2002 sklenil triletno pogodbo s B., nato v juliju 2005 pričel igrati za klub C. (oboje v ligi ...) s prejemom pogodbenega zneska 3.490.000,00 USD, nato je igral v sezonah 2005/2006 in 2006/2007 v klubu D. za letno plačo 2.500.000,00 USD. Tožnica pri sklenitvi teh pogodb s klubi lige ... ni sodelovala, toženec pa od prehoda v ligo ... (v letu 2002) dalje tožnici iz naslova sklenjene Pogodbe ni ničesar več plačeval. Način plačevanja obveznosti po pogodbi do toženčevega vstopa v letu 2002 v ... ligo med pravdnima strankama ni bil sporen in toženec je tožnici do tedaj svoje obveznosti po Pogodbi redno poravnaval. Italijanski klub A., v katerem je toženec do vstopa v ligo ... igral, je 30 % toženčevih mesečnih prejemkov direktno nakazoval tožnici na njen račun v Sloveniji, tožnici pa je toženec do takrat tudi redno plačeval zneske provizije. Nižji sodišči sta zaključili, da tožnici tako na podlagi razpoložljivih podatkov, ob dejstvu, da toženec sodišču (niti tožnici) ni predložil listin v zvezi s prejetimi plačili vse od vstopa v ligo ..., tako pripada 30 % njegovih prejemkov, in sicer za dve igralni sezoni (2005/2006 in 2006/2007 - pogodba z D.) za vsako 30 % od 2.500.000,00 USD (588.217,32 EUR in 548.927,76 EUR) ter 30 % zneska 3.490.000,00 USD za sezone 2002/2003, 2003/2004 in 2004/2005 (kar znaša 865.706,56 EUR - pogodba s klubom B.), kar skupno predstavlja znesek 2.002.851,64 EUR. Toženec je na podlagi edicijskega sklepa sodišča prve stopnje z dne 24. 7. 2015 predložil le listino, ki jo je izdala družba S. Mgmt.Ent.Inc, iz katere toženčevi dohodki niso razvidni.

13. Revident v reviziji uveljavlja neutemeljenost in nesklepčnost tožbenega zahtevka po višini zaradi neustrezne trditvene in dokazne podlage, ker se je tožnica sklicevala na časopisne članke in ni zahtevala predložitve vseh pogodb, ki jih je toženec sklenil z ameriškima kluboma, ampak je zahtevala samo predložitev pogodbe s klubom B. Tožnica bi tudi morala navesti, kakšna je bila višina dejansko izplačanih (neto) zneskov po teh pogodbah. Ta revizijski očitek je neutemeljen.

14. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča, ki je pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tožničine navedbe in listinske dokaze, saj toženec ni predložil ustreznih dokazil o višini njegovih prejemkov. Tožnica teh listin namreč ni posedovala, torej je o višini prejemkov lahko le sklepala iz zanjo dosegljivih podatkov. Ker je toženec višini zgolj ugovarjal (brez konkretnih trditev o dejanskih prihodkih in v zvezi s tem ni ponudil dokazov), je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožničinim navedbam glede višine tožbenega zahtevka in toženec ni zmogel nasprotnega trditvenega (in posledično dokaznega) bremena (bolj podrobno glej 11. in 12. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Glede na navedeno je pravilna tudi zavrnitev pritožbenih očitkov, s katerimi je revident nasprotoval višini, ker naj bi šlo za bruto in ne neto (objavljene) zneske, revizijske navedbe o neobrazloženosti izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča v tem delu (tudi v zvezi z nezakonitostjo izdaje edicijskega sklepa) pa so neutemeljene.

15. Ne drži očitek o bistveni kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je revident uveljavljal v zvezi z zavrnjenim ugovorom zastaranja. Pritožbeno sodišče je v 14. točki obrazložitve jasno obrazložilo, da tožbeni zahtevek, ki se nanaša na igralni sezoni 2005/2006 in 2006/2007, ni zastaral, saj temelji na zahtevi po izpolnitvi pogodbene obveznosti.

16. Utemeljen pa je revizijski očitek o nepravilni zavrnitvi toženčevega pobotnega ugovora. Revident v zvezi s tem navaja, da je že v odgovoru na tožbo navedel točno višino mesečne plače (600 DEM), ki se vsako leto poveča za 100 DEM in stroške, ki se morajo odšteti pred izplačilom 30 % mesečne provizije tožnici, tožnica pa tega ni prerekala. Zato sta sodišči njegov pobotni ugovor zavrnili v nasprotju z 286. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora in obrazložilo, da je revident v odgovoru na tožbo (list. št. spisa 48-55) res navedel, da tožnica ni izpolnjevala vseh obveznosti po Pogodbi, saj bi morala tožencu kriti stroške stanarine, šolnine, prehrane in mu izplačevati mesečno plačo v višini 600 DEM (vsako leto povečano za 100 DEM). Ker pa je dejanske trditve v zvezi s temi navedbami podal šele v pripravljalni vlogi z dne 16. 6. 2015, torej po tem, ko je Vrhovno sodišče z razveljavitvenim sklepom odločitvi sodišč prve in druge stopnje v zvezi s tožničino pritožbo razveljavilo, je pobotni ugovor (ki ga je uveljavljal do konca glavne obravnave) sicer podal pravočasno, vendar pa je dejanske trditve (višino pobotne terjatve ter dokaze o tem) predlagal prepozno in je zato pobotni ugovor neutemeljen.

17. Navedeno stališče pritožbenega sodišča je zmotno. Revident je, kot je pravilno povzelo pritožbeno sodišče (in zato ne gre za bistveno kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), že v odgovoru na tožbo navedel, da tožnica ni izpolnjevala vseh obveznosti po Pogodbi, saj bi tožencu morala kriti stroške stanarine, šolnine, prehrane in mu izplačevati mesečno plačo v višini 600 DEM (vsako leto povečano za 100 DEM). V zvezi s tem je predlagal tudi dokaze (med drugim tudi svoje zaslišanje). Vendar pa je pritožbeno sodišče (in pred tem sodišče prve stopnje) zmotno presodilo, da navedene trditve ne predstavljajo dejanskih trditev, ki bi bile zadostna podlaga za presojo pobotnega ugovora. To stališče je nepravilno v delu, ki se nanaša na mesečno plačo, saj jo je toženec določno opredelil z zneskom že v odgovoru na tožbo. Kasneje v pripravljalni vlogi z dne 16. 6. 2015 v zvezi s tem tudi ni podal nobenih novih trditev, kot nepravilno zaključuje pritožbeno sodišče. V navedeni vlogi (list. št. spisa 634) je zgolj navedel, da uveljavlja pobotni ugovor v skladu z drugim odstavkom 4. člena Pogodbe, ki določa, da se pred izplačilom 30 % mesečne provizije tožnici od prejemkov odštejejo stroški stanarine, šolnine, prehrane in mesečna plača v višini 600 DEM, ki se vsako leto poveča za 100 DEM. V pripravljalni vlogi z dne 7. 7. 2015 (list. št. spisa 637-650) je toženec pobotni ugovor specificiral, tako da je navedel, da sodišče pri presoji pobotnega ugovora upošteva evrsko protivrednost zneskov mesečnih plač za vsak posamezen mesec vtoževanega obdobja in tako v skupnem znesku s pobotnim ugovorom uveljavljal terjatev v višini 64.422,64 EUR s pripadki. To specifikacijo je toženec sicer podal prepozno, vendar pa gre zgolj za seštevek posamičnih mesečnih plač in njihov preračun v evrsko protivrednost, kar predstavlja materialno pravo.

18. Ker sta zaradi opisanega zmotnega izhodišča sodišči prve in druge stopnje nepravilno presodili, da toženec ni pravočasno podal trditvene podlage za pobotni ugovor in s tem kršili 286. člen ZPP, je Vrhovno sodišče reviziji v tem delu (zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) in v delu glede odločitve o stroških (zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je revizijo zavrnilo. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno odločiti o utemeljenosti pobotnega ugovora v skladu z opisanim stališčem Vrhovnega sodišča. 19. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem. 2 Določbe o tožničinem izplačilu dolgoročnega kredita tožencu in prevzema obveznosti po že sklenjeni kreditni pogodbi in dogovoru, da tožencu v primeru izpolnjevanja vseh pogodbenih obveznosti teh sredstev ni treba vrniti. 3 Po drugem odstavku 3. člena in prvem odstavku 4. člena Pogodbe. 4 Po prvem odstavku 4. člena Pogodbe. 5 Ali zaradi izpolnitve obveznosti po pogodbi, neizpolnitve pogodbenih obveznosti, njene kršitve ali kaj drugega.