Jedro

I. Disciplinski sklep mora biti v vseh elementih tako določno opredeljen, da ga je mogoče preizkusiti.

II. V primeru, ko je določena okoliščina konstitutivni element disciplinske kršitve, določene z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom, to iste okoliščine ni mogoče hkrati upoštevati kot kvalifikatorno okoliščino oz. hujšo posledico v smislu 89. člena ZDR (1990).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo disciplinska sklepa tožene stranke z dne 4.1. in 12.2.2001, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Hkrati je ugodilo zahtevku za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja, vrnitev nazaj na delo in povračilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni sicer soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila načelo neposrednosti in pravico do zagovora delavca v disciplinskem postopku, ker je disciplinsko obravnavo opravila v odsotnosti tožnika. Strinjalo pa se je z ugotovitvijo, da v disciplinskem postopku pri toženi stranki niso bile ugotovljene kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki bi ob uporabljeni kvalifikaciji tožnikovih disciplinskih kršitev pogojevale izrek disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Tudi sicer pa tožena stranka tožniku očitanih kršitev v izpodbijanih sklepih ni določno vsebinsko, časovno in pravno opredelila, da bi jih bilo mogoče preizkusiti in iz njih ne izhaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zanika očitek, da tožniku očitane disciplinske kršitve niso bile določno vsebinsko in časovno opredeljene. Natančna opredelitev izhaja že iz predloga za uvedbo disciplinskega postopka, disciplinski organi pa so v skladu z zakonom ugotovili tožnikovo disciplinsko odgovornost za očitane kršitve in izrekli zakonit disciplinski ukrep. Ker je bil tožnik spoznan za odgovornega med drugimi tudi za hujšo kršitev iz 3. točke 82. člena njene podjetniške KP, to je opustitev ali storitev dejanja, s čimer se ovira ali onemogoči delovni proces ali opravljanje v podjetju, ki že sama vsebuje tudi tako imenovane kvalifikatorne okoliščine, teh okoliščin ni bilo potrebno še posebej ugotavljati, saj so bile ugotovljene že ob ugotovitvi elementov iz pravne opredelitve navedene disciplinske kršitve.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v reviziji sodišču pri izdaji izpodbijane sodbe le pavšalno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi navedla, katere bistvene kršitve naj bi sodišče storilo. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni smelo in moglo preizkušati.

Glede presoje uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče vezano na pred nižjimi sodišči ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za pravno presojo sodišča druge stopnje.

Ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka v spornih disciplinskih sklepih tožniku očitanih disciplinskih kršitev ni določno vsebinsko, časovno in pravno opredelila, je dejanskega značaja in je zato v reviziji ni mogoče izpodbijati. Sicer pa revizijsko sodišče soglaša z zaključkom sodišča druge stopnje, da mora biti disciplinski sklep v vseh elementih tako določno opredeljen, da ga je mogoče preizkusiti.

Stališče tožene stranke, da zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja za ugotovljene hujše kršitve delovnih obveznosti ni bilo potrebno posebej ugotavljati kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR (1990), ker naj bi bile te okoliščine zajete že v opredelitvi posameznih hujših kršitev, je zmotno.

Tukajšnje sodišče je že v sodbi, opr. št. VIII Ips 93/99 z dne 31.8.1999 (sodba, objavljena v Zbirki odločb 1998-2000 delovno socialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 317) poudarilo, da v primeru, ko je določena okoliščina konstitutivni element disciplinske kršitve, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, te iste okoliščine ni mogoče hkrati upoštevati kot kvalifikatorno okoliščino oziroma hujšo posledico v smislu 89. člena ZDR. Tudi glede na to, in ker je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da kvalifikatorne okoliščine v disciplinskem postopku zoper tožnika pri toženi stranki posebej niso bile ugotovljene, revizijsko sodišče soglaša, da je bil disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja tožniku nezakonito izrečen.

Ker revizijski razlogi niso bili podani je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.