Jedro

Ni ovir, da delodajalec kot tožena stranka v individualnem delovnem sporu uveljavlja pobotni ugovor zoper delavčevo terjatev za plačilo plače.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika, upnika v izvršilnem postopku po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 2423/2016 z dne 14. 1. 2016, do tožene stranke (v citiranem izvršilnem postopku dolžnika) v višini 568,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Terjatvi tožeče in tožene stranke je pobotalo do zneska 568,13 EUR (III. točka izreka). Razveljavilo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 2423/2016 in v celoti zavrnilo zahtevek tožnika (IV. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 445,83 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper II., III., IV. in V. točka izreka sodbe vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev II. in III. točke izreka ter spremembo IV. točke izreka tako, da se sklep o izvršbi v celoti vzdrži v veljavi in je na podlagi tega sklepa tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizplačane plače za marec 2015 plačati neto znesek plače v višini 568,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015, izvršilnimi stroški ter v V. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti priglašene stroške postopka na prvi stopnji, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da za odločanje o zahtevku tožene stranke iz naslova domnevnega posojila v višini 1.000,00 EUR delovno sodišče glede na določbo 5. člena ZDSS-1 ni bilo stvarno pristojno. Zato po njegovem mnenju ni bilo zakonske podlage za izvedbo procesnega pobotanja. Pove, da tožena stranka denarnega zahtevka do tožnika v višini 1.000,00 EUR ni uveljavila z nasprotno tožbo, niti ni predložila izvršljive sodne odločbe ali druge ustrezne listine za dokaz nespornosti in zapadlosti tega zneska. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri se lahko s pobotnim ugovorom v primeru nepristojnosti sodišča uveljavlja le terjatev, o kateri je že pravnomočno odločeno. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje glede terjatve tožene stranke do tožnika odločalo enostransko, saj ne obstaja noben, niti posredni listinski dokaz o terjatvi tožene stranke do tožnika glede zatrjevanega posojila, o tem pa so izpovedovale le s toženo stranko in med seboj povezane priče. Meni, da je takšen dokazni nivo v nasprotju s preiskovalnim načelom, ki velja v delovnih sporih, po katerem lahko sodišče zaradi varovanja načela materialne resnice izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Trdi, da je dokazna ocena glede spornega posojila šibka in kvečjemu način obrambe tožene stranke kot dolžnika, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Navaja, da glede na izrecne določbe ZIZ domnevne terjatve tožeče stranke ni niti procesno dopustno pobotati na način, kot je opravljeno z izpodbijano sodbo, saj so prejemki iz naslova plače imuni glede poseganja vanje do zakonsko določenega zneska po 102. členu ZIZ. Procesni pobot v pravdi po njegovem mnenju ni nič drugega kot prisilni način vzajemnega prenehanja istovrstnih obveznosti. Navaja, da pobot preko zakonsko dopustne meje po ZIZ ni dovoljen, niti ni dopustno izvesti tega z administrativno prepovedjo na plačo. Sklicuje se tudi na drugi odstavek 136. člena ZDR-1, po katerem delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati svojo obveznostjo plačila plače. Sklicuje se na 312. člen OZ, po katerem je izjava o pobotu enostranska izjava, ker pa ZDR-1 zaradi varovanja delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju odstopa od tega pravila, je pobot dopusten le, če delavec z njim soglaša. Navaja, da je to mogoče šele po nastanku njegove obveznosti do delodajalca. Sklicuje se še na 316. člen OZ in trdi, da pobot kljub soglasju delavca ni dopusten, če gre za terjatev, ki je ni mogoče zarubiti. Sklicuje se na komentar k 136. členu ZDR-1 ter sodno odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 8/2011. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v višini 568,13 EUR iz naslova plače do tožene stranke kot delodajalca (I. točka izreka), ki jo je tožnik uveljavljal v plačilo v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine št. VL 2423/2016. Ta odločitev je postala pravnomočna, saj zoper njo pritožba ni bila vložena. Sodišče prve stopnje je odločalo še o utemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke, ki je (med drugim) uveljavljala, da ji je tožnik dolžan 1.000,00 EUR iz naslova prejetega posojila. Ugotovilo je obstoj te terjatve in nato terjatvi do višine ugotovljene tožnikove terjatve pobotalo, posledično pa je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek in tožniku naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka.

7. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljena pritožbena navedba o nepristojnosti delovnega sodišča za odločanje o terjatvi tožene stranke do tožnika za vrnitev posojila v višini 1.000,00 EUR. Za dopustnost procesnega pobotnega ugovora ni potrebno, da je podana stvarna pristojnost sodišča za odločanje o v pobot uveljavljani terjatvi. Podana mora biti stvarna pristojnost za terjatev, ki se uveljavlja s tožbo, zoper katero tožena stranka uveljavlja obrambno sredstvo pobotnega ugovora. To sodišče pa je nato pristojno tudi za odločanje o v pobot uveljavljani terjatvi, če je podana sodna pristojnost (primerjaj z odločbama Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 864/2012 z dne 12. 10. 2012 in Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 216/2016 z dne 16. 3. 2016). Sodišče prve stopnje je kot pristojno sodišče torej pravilno odločalo tudi o pobotnem ugovoru tožene stranke.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da ni dopustno pobotanje terjatve delodajalca do delavca s terjatvijo delavca do delodajalca za plačilo plače. Ugovori, ki jih navaja tožnik, se delno nanašajo na materialno pobotanje, ki skladno s 136. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13, ZDR-1) res ni dopustno, vendar pa to v predmetni zadevi ni relevantno, saj tožena stranka kot delodajalec ni zunaj sodnega postopka pobotala svoje terjatve s tožnikovo plačo, pač pa je uveljavljala pobotni ugovor kot procesni ugovor, za katerega pa navedena določba ne velja. Glede na navedeno pritožbeno sklicevanje na komentar k tej določbi in sodno odločbo, ki se nanaša na materialno pobotanje, ni pravno pomembno. Pri procesnem pobotanju prav tako ne pridejo v poštev omejitve, ki jih Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl., ZIZ) ureja kot omejitve izvršbe na dolžnikove denarne prejemke oziroma na plačo dolžnika, saj se te določbe nanašajo na izvršilni postopek in ne na individualni delovni spor, ki poteka po pravilih pravdnega postopka. Pritožnik se tudi zmotno sklicuje, da procesno pobotanje v predmetni zadevi ni dopustno, ker je terjatev delavca za plačilo plače nezarubljiva terjatev po 1. točki 316. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., OZ). Ni ovir, da delodajalec kot tožena stranka v individualnem delovnem sporu uveljavlja pobotni ugovor zoper delavčevo terjatev za plačilo plače. 9. Pritožba se tudi smiselno sklicuje na prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., ZDSS-1), ki dopušča sodišču, da v primeru, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, izvede dokaze po uradni dolžnosti. Tudi v tem delu ni utemeljena. Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015).

10. Vendar pa pritožba pravilno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje z ugotovitvijo, da obstoji terjatev tožene stranke v višini 1.000,00 EUR. Za dopustnost pobotnega ugovora morajo namreč biti podane naslednje predpostavke: vzajemnost, istovrstnost, dospelost in iztožljivost v pobot uveljavljane terjatve. Sodišče prve stopnje teh predpostavk v postopku sploh ni ugotavljalo, zato je ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke v višini 1.000,00 EUR preuranjena. Da je mogoč sklep o tem, da sta si terjatvi vzajemni, mora biti ugotovljeno, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke (o tej je bilo v predmetni zadevi že pravnomočno odločeno) in tudi terjatev tožene stranke do tožeče stranke. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tako presoditi, ali je zatrjevana terjatev glede vračila posojila v višini 1.000,00 EUR sploh terjatev tožene stranke. Poleg tega bo moralo ugotoviti, ali je v pobot uveljavljena terjatev že dospela, pri čemer je sodišče vezano na pravočasno podano trditveno podlago tudi glede tega dejstva. Zgolj na podlagi ugotovljenega dejstva, da je tožnik prejel posojilo, namreč ni mogoče sklepati, da je obveznost vračila že zapadla. Tudi glede pobotnega ugovora pa velja, da mora biti sklepčen (primerjaj z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 864/2012 z dne 12. 10. 2012).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika zoper II., III., IV. in V. točko izreka izpodbijane sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati zavzeta stališča iz tega sklepa. Če bo ugotovilo, da terjatev tožene stranke obstaja, pa bo moralo pravilno oblikovati t. i. tričlenski izrek, pri čemer velja, da je mogoče ugotoviti obstoj terjatve iz pobotnega ugovora le do višine zahtevane terjatve tožeče stranke, pri tem pa je treba upoštevati tudi zahtevane zamudne obresti, ki jih je v tožbi zahtevala tožeča stranka.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.