Jedro

Ker ni dokazano, da je nepremičnina zajeta v otvoritveno bilanco, z zaključkom lastninjenja pa je razrešeno vprašanje družbenega premoženja, ki ga je imela pravna oseba (tožeča stranka trdi, da ga je pridobila že v letu 1961 oz. 1962, pred lastninjenjem), ni moglo naknadno z uveljavitvijo ZLNDL priti do prehoda pravice uporabe v lastninsko pravico, naknadno lastninjenje družbenega premoženja ni več mogoče (premoženje, zajeto v otvoritveni bilanci, predstavlja osnovni kapital preoblikovanega podjetja, sedaj družbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.659,20 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine s parc. št. 2350/3, poslovna stavba v izmeri 923 m², vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Postojni v zemljiškoknjižnem vložku št. x, k.o. P., do celote (1/1), in da je tožena stranka dolžna v 15 dneh izstaviti izrecno in nepogojno listino, na podlagi katere bo mogoča pri navedeni nepremičnini vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke do celote (1/1). V posledici neuspeha je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 2.621,82 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako je razsodilo, ker je zaključilo, da tožeča stranka neutemeljeno vtožuje lastninsko pravico na nepremičnini. Trdila je, da ima nepremičnino od leta 1962 dalje v posesti (kot lastnica je vknjižena tožena stranka) in da se je kot gospodarska kapitalska družba lastninsko preoblikovala iz nekdanjega družbenega podjetja C.. Tožeča stranka po oceni sodišča ni mogla postati lastnica na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL), ker je to le subsidiaren zakon, saj je urejal le lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bile predmet lastninjenja po drugih zakonih (1. člen). Bistveno je, da je tožeča stranka vse svoje premoženje pridobila v postopku lastninskega preoblikovanja družbenih podjetij na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP), ki je v odnosu do ZLNDL specialnejši predpis, ter je bil osnova za lastninsko preoblikovanje družbeni kapital, ki se je ugotovil z otvoritveno bilanco po predpisani metodologiji. Opozorilo je na ustaljeno stališče sodne prakse (npr. odločbe VSL I Cp 284/2013 in II Cp 2269/2012 ter VS RS II Ips 179/2010, 855/2008 in druge), po katerem je pravna oseba na podlagi ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob svojem lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco vključila nepremičnine, na katerih je imel njen prednik kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe. Če so bile torej te nepremičnine v otvoritveni bilanci ovrednotene ter zatem prodane oziroma preoblikovane na enega od zakonsko predvidenih načinov preoblikovanja podjetja, na katerih je imel pravni prednik lastninsko preoblikovanega podjetja kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe, je slednja prešla na novo družbo in se po ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. V nasprotnem do prehoda v lastninsko pravico po ZLNDL ni prišlo (tako tudi sodna praksa, npr. odločba VSL I Cp 284/2013). Tudi če je sporna nepremičnina bila namenjena gospodarskemu namenu in je predstavljala (družbeni) kapital tožničinega pravnega prednika, pa pretvorbe družbenega kapitala v kapital z znanimi lastniki na način, da se na podlagi vrednosti iz otvoritvene bilance izdajo delnice, za katere bodo delničarji vplačali kapital, kar je bil namen ZLPP, ni izkazala, otvoritvene bilance oziroma kopije ni niti predložila in niti ni navedla razlogov, zakaj tega ni storila. Tožeča stranka je sicer vsebino otvoritvene bilance dokazovala s cenitvijo nepremičnine in nekaterimi knjigovodskimi listinami, za katere trdi, da so bile podlaga za njeno izdajo, je sodišče štelo, da dokaz ni primeren, opozorilo je na Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, sprejeto na podlagi 4. člena ZLPP (v nadaljevanju Uredba), ko se je vrednotenje nepremičnin, torej stavbnih zemljišč in gradbenih objektov, ki so bile uvrščene pod materialne naložbe, opravilo s strani Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo pooblaščenega cenilca (v nadaljevanju Agencija - 9. člen) ter tožeča stranka ni podala navedb o tem, pa tudi sicer cenitev ne izpolnjuje vsebinskih zahtev Uredbe, saj poročilo nima vseh potrebnih podatkov, pomembnih za ocenitev in ureditev lastninsko-pravnih zadev (ne vsebuje naslednjih obveznih sestavin: podatkov o lastništvu zemljišča, opis objektov, opis elementov določitve dejanske starosti objekta ipd., kar so vse obvezne sestavine, določene v 9. členu Uredbe in v prilogi št. 2). Zato ne prepriča niti argument, da če nepremičnina ne bi bila zajeta v otvoritveni bilanci, je tožnica ne bi mogla voditi danes kot osnovno sredstvo, sploh pa gre za poslovne knjige, ki jih sestavlja tožnica sama. Tožnica ni dokazala, da je bila sporna nepremičnina zajeta v otvoritveni bilanci, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge, priglaša stroške ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Soglaša z razlogi sodišča, da je ZLPP urejal lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki. Kaj predstavlja osnovni kapital po tem zakonu preoblikovanega podjetja, se je v procesu lastninskega preoblikovanja določalo z izdelavo otvoritvene bilance in Uredbo. Navedena predpisa sta na prisilni način določala, kateri del družbenega kapitala postane kapital novega podjetja (družbe) in kateri ne. Zakon in Uredba govorita tudi o izločitvi tam določenega premoženja in to iz sredstev in ne iz bilance. Bilanca stanja pa zajema vsa osnovna sredstva družbe. Šlo je za jasno regulirano odločitev, katera sredstva se vključijo v otvoritveno bilanco. Predmet te pravde je stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt mehaničnih delavnic tožeče stranke in ni sporno, da je bila ta nepremičnina pred privatizacijo v družbeni lasti. Na njej je bila mogoča pravica uporabe, sodišče zaključi, da je v času pred lastninskim preoblikovanjem pripadala tožeči stranki. Tožeča stranka je, kot izhaja tudi iz razlogov sodbe, ves čas zatrjevala pravilno pravno podlago, to so določbe ZLNDL. Opozarja, da se je po 5. in 13. členu ZLPP in 4. členu Uredbe tako izločilo le določene nepremičnine iz sredstev podjetij z družbenim kapitalom v procesu lastninskega preoblikovanja. Tožeča stranka je v vlogi z dne 9.9.2013 in skozi celotno pravdo trdila, da to nepremičnino že od leta 1962 neprekinjeno vodi v poslovnih knjigah oziroma knjigovodskih listinah kot svoje osnovno sredstvo. Tožena stranka pa je podala le pavšalno trditev, da ta nepremičnina ni bila vključena v otvoritveno bilanco. Glede na to, da je šlo za zanikanje brez razlogov, bi se to dejstvo po 214. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) moralo šteti za priznano. Tožena stranka ni dosegla zahtevanega standarda substanciranega prerekanja. Zmotna uporaba 214. člena ZPP je predstavljala bistveno postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi dejansko stanje je zmotno ugotovljeno. Ni se strinjati z razlogi sodišča, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj ni predložila otvoritvene bilance. To izhaja iz vloge z dne 9.9.2013, ko je zapisala, da je dokazovanje vključenosti sporne nepremičnine s posameznimi predloženimi knjigovodskimi oziroma računovodskimi listinami nujno, ker je bila v otvoritveni bilanci vrednost predmetne nepremičnine lahko zajeta v eni izmed širših postavk na strani aktive. Iz nje ni mogoče razbrati, ali je posamična nepremičnina vanjo vključena ali ne, saj so nepremičnine vključene v širšo postavko opredmetenih osnovnih sredstev, ki je v bilanci podlaga za vsa tovrstna sredstva skupaj. Predložitev otvoritvene bilance bi pravzaprav pomenila izkazovanje z neprimernim dokazom. Sicer pa civilno procesno pravo ne pozna dokaznih pravil. Določena dejstva je mogoče dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi. Stališče sodišča, ki je temu nasprotno, krši postopek. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je vodila register osnovnih sredstev in vse nadaljnje knjigovodske listine, ki jih je sodišču priložila in iz katerih izhaja, da je predmetna nepremičnina vanje vključena. Ta knjiga pa tvori podlago za izdelavo bilance stanja. Predmetna nepremičnina je bila v knjigovodskih listinah tožeče stranke vodena po vrednosti, kot izhaja iz predložene cenitve, in to podrobneje obrazloži. Sodišče dvomi zaradi oblike predložene cenitve, ki naj ne bi ustrezala zahtevam Uredbe. V spisu ni dokazov oziroma dokumentov pa tudi ne trditev, da N.Ž., ki je predloženo cenitev izdelala, v tedanjem času ni bila s strani Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo pooblaščena cenilka. Tudi ne drži, da niso v cenitvi vsebovani ustrezni podatki, zaveden je podatek o lastništvu (navedba nepremičnina C.), poimenovan je objekt kot mehanična delavnica v P., podatki o površini zemljišča, cona, v katero spada, osnovna cena v coni, določena cena ipd. Sodišču je posredovan le relevantni del cenitve. Sklepanje sodišča, da cenitev ni zajemala vseh obveznih sestavin po Uredbi, je preuranjeno. Uredba v 10. členu predvideva cone in je iz cenitve razbrati, da je nepremičnina v cenitvi uvrščena v cono B. V 12. členu Uredba dopušča intervale po conah, ta je v coni B znašal med 6.000,00 in 13.200,00 SIT na m². Jasno je bilo, da je bila predmetna cenitev opravljena po metodologiji iz Uredbe, za potrebe izdelave otvoritvene bilance. In nenazadnje četudi cenitev, ki je bila očitno izdelana za potrebe lastninskega preoblikovanja, ni bila izdelana povsem v skladu s predpisi (če je morda izostala kakšna njena predpisana sestavina), navedeno ne pomeni, da sporna nepremičnina oziroma njena vrednost na koncu ni bila vključena v otvoritveno bilanco. Ravno to pa je sporno vprašanje v zadevi. Sicer pa v nasprotnem tožeča stranka ne bi pridobila soglasja Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo po 20. členu ZLPP in brez tega soglasja preoblikovanja ne bi bilo mogoče izvesti in vpisati v sodni register.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in priglasila stroške. Opozarja, da sodišče že tretjič obravnava tožbo tožeče stranke zoper toženo stranko zaradi iste nepremičnine. Prvič je bila tožba umaknjena z navedbo, da jo tožeča stranka umika po ponovni pravni proučitvi zadeve, drugič je bila vrednost spora opredeljena na 5.000,00 EUR, sodišče je vrednost določilo na 300.000,00 EUR ter je sodišče tožbo štelo za umaknjeno, ker taksa ni bila plačana. Tožeča stranka je ves čas dokazovala, da je pravico uporabe pridobila z odločbo oblastnih organov leta 1961 oziroma 1962 in zatem na podlagi ZLNDL pridobila lastninsko pravico. Tako pravno naziranje je bilo zmotno. Tožena stranka je podala ustrezne navedbe, da je bila sama kot organ oblasti vknjižena pri spornih nepremičninah. Tudi ocena, da je bila sporna nepremičnina namenjena gospodarskemu namenu in je predstavlja družbeni kapital pravnega prednika tožnice, je zmotna. Tožeča stranka je v spis vložila izpis iz sodnega registra, iz katerega izhaja, da je bilo njeno lastninsko preoblikovanje vpisano v sodni register 19.3.1998, 10 let pred vložitvijo tožbe, kar je samo po sebi dokaz, da sporne nepremičnine niso bile predmet lastninskega preoblikovanja. Tožena stranka tudi ni dolžna ničesar navajati, če so dokazi o tem, da sporne nepremičnine niso vključene v premoženje tožeče stranke ob preoblikovanju, jasni. Tožena stranka je tudi v vlogi z dne 23.9.2013 trdila, da tožeča stranka ni lastninila te nepremičnine, ker je ni vključila v otvoritveno bilanco. Šlo je za povsem jasno zanikanje navedb tožeče stranke, skladno tudi z določbo 214. člena ZPP. Sestavni del bilance mora biti poročilo o izvršeni oceni zemljišča in nepremičnine za otvoritveno bilanco, obsegati mora vse podatke, ki so potrebni za ocenitev in za ureditev lastniško - pravnih zadev in je na prvem mestu lastništvo zemljišča (priloga 2 Uredbe). Sodišče mora presoditi, ali je listino izdala pristojna oseba oziroma organ ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ter je popolnoma pravilno presodilo, da cenitev N.Ž. nima nobenega od teh podatkov. Listina je lahko nastala kadarkoli, enako velja za listine, na katere se sklicuje pritožba. Pritožba naj se zato zavrne in sodba potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravno pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, ko je med drugim izpostavilo, da je glede na trditveno podlago tožbe bistveno, ali je tožeča stranka oziroma njen pravni prednik nepremičnine, ki so predmet te pravde, olastninil v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja v smislu ZLPP ter bi tožeča stranka morala dokazati, da so bile predmetne nepremičnine zajete v otvoritveno bilanco (prim. 4. člen ZLPP).

6. Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala na pridobljeno pravico uporabe, ki naj bi se pretvorila v lastninsko pravico po ZLNDL, po opozorilih tožene stranke, da je tožeča stranka naslednica lastninsko preoblikovanega podjetja v družbeni lastnini, in da podlaga zatrjevane lastninske pravice zato ne more biti ZLNDL, je v pripravljalni vlogi dne 9.9.2013 med drugim navedla, da ne drži stališče tožene stranke, da naj bi bila predmetna nepremičnina na podlagi 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti SRD (v nadaljevanju: ZZLPPO) po zakonu prešla v last SRD, ker naj ne bi bila vključena v otvoritveni bilanci v postopku lastninskega preoblikovanja tožeče stranke, ter je zatem podala navedbe in dokaze, s katerimi je dokazovala, da je nepremičnina bila vključena v otvoritveno bilanco, čemur je tožena stranka v vlogi z dne 23.9.2013 nasprotovala, navedla, da listine, ki so predložene kot dokaz, niso dokaz o vsebini otvoritvene bilance po predpisih o lastninskem preoblikovanju podjetij. Dejstvo, ali je bila predmetna nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco, je bilo torej sporno, tožena stranka ga je prerekala, sodišče ni storilo procesne kršitve v zvezi z uporabo določbe 214. člena ZPP.

7. Premoženje, ki je zajeto v otvoritveni bilanci, predstavlja osnovni kapital preoblikovanega podjetja, to je tožeče stranke in do lastninjenja predmetnih nepremičnin v korist tožeče stranke ni moglo priti, če to premoženje v otvoritveni bilanci ni bilo zajeto. Sodišče je utemeljeno očitalo tožeči stranki, da bilance oziroma njene kopije ni predložila ter tožeča stranka tudi v pritožbi ne pojasni, zakaj tega ni storila. Dokazi, ki jih je predložila, pa, kot je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče, ki jih je ocenilo (zato tudi ni podana uveljavljena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ne utemeljujejo dokaznega sklepa, za katerega se zavzema pritožba, de je bila predmetna nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco. Nerazumljivi so očitki pritožbe, da tudi če cenitev ne bi bila izdelana povsem v skladu s predpisi, to še ne pomeni, da nepremičnina ni bila vključena v otvoritveno bilanco, saj ob tem zanemari, da je dokazno breme na njej ter je zato neuspešno tudi sklicevanje na cenitev izvedenke z opozarjanjem na njeno vsebino, tožeča stranka ni izkazala, da bi cenitev opravila kot pooblaščena cenilka Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo (prvi odstavek 9. člena in 2. člen Uredbe) in da bi tako bila v tem pravdnem postopku predložena cenitev (oz. le njen del) sestavni del otvoritvene bilance. V cenitvi se površina in lastništvo izkazujeta z zemljiškoknjižnim izpiskom ali ustrezno pravno podlago (10. člen Uredbe) in zato ni pritrditi pritožbi, da otvoritvena bilanca (skupaj s cenitvijo, ki jo izdela pooblaščeni cenilec) ne bi bila primeren dokaz za dokazovanje obsega premoženja, ki se je lastninilo. Pritožba primerja vrednosti iz njenih poslovnih knjig s tistimi iz predložene cenitve, a s tem ni uspešna, glede na nedokazano trditev, da je bila ta cenitev opravljena za potrebe privatizacije in s tem sestavni del otvoritvene bilance. Nerazumljiv je tudi očitek pritožbe, ki se nanaša na pomisleke sodišča v zvezi s predloženo cenitvijo, češ da sicer tožeča stranka ne bi pridobila soglasja Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo po 20. členu ZLPP, saj sodišče tožeči stranki ni očitalo, da ustrezna cenitev v postopku lastninjenja ni izdelana (izdelano otvoritveno bilanco overi Agencija pred vpisom v register – prim. 20. člen ZLPP in Navodilo o dokumentaciji, ki jo mora podjetje pred vpisom lastninskega preoblikovanja v sodni register priložiti zahtevi za pridobitev soglasja agencije), pač pa le, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bila v tej pravdni zadevi predložena cenitev oziroma njen del, izdelana za potrebe privatizacije v smislu 9. člena Uredbe.

8. Pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, ki jih po uradni dolžnosti ugotavlja, ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno - ker ni dokazano, da je nepremičnina zajeta v otvoritveno bilanco, z zaključkom lastninjenja pa je razrešeno vprašanje družbenega premoženja, ki ga je imela pravna oseba (tožeča stranka trdi, da ga je pridobila že v letu 1961 oz. 1962, pred lastninjenjem), ni moglo naknadno z uveljavitvijo ZLNDL priti do prehoda pravice uporabe v lastninsko pravico, naknadno lastninjenje družbenega premoženja ni več mogoče (premoženje, zajeto v otvoritveni bilanci, predstavlja osnovni kapital preoblikovanega podjetja, sedaj družbe).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ter je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo, upoštevaje podano stroškovno zahtevo (154., 155. in 165. člen ZPP).