Jedro

Kar se tiče pritožbenega očitka, da je sodišče dokazna predloga zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno, ker ju je izničil obremenilni dokaz, pritožbeno sodišče odgovarja, da sme sodišče predlagane dokaze zavrniti tudi če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da ne spreminjajo stanja stvari. Sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu, če se izkaže, da bi utegnil predlagani oziroma neizvedeni dokaz povzročiti dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico ustavitev postopka o prekršku. To pomeni, da sodišče v zvezi s predlaganimi dokazi sprejme prognozo, s katero v povezavi z že izvedenimi dokazi ugotavlja dejansko stanje in presodi stopnjo njihove dokazne vrednosti. Iz istega razloga lahko od izvedbe določenega dokaza tudi odstopi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 187,50 EUR.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Policijska postaja Vrhnika je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca spoznal za odgovornega za prekršek po 5. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izrekel globo v znesku 1.000,00 EUR ter stransko sankcijo 9 kazenskih točk v cestnem prometu. Po vložitvi zahteve za sodno varstvo je sodišče prve stopnje s sodbo ZSV 39/2020 z dne 5. 11. 2021 plačilni nalog po uradni dolžnosti v odločitvi o pravni opredelitvi prekrška ter o sankcijah spremenilo tako, da je prekršek pravno opredelilo kot prekršek po 5. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP v zvezi z drugim odstavkom 2. člena Zakona o prekrških (ZP-1), za katerega je storilcu izreklo globo v višini 750,00 EUR ter 9 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, v preostalem pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter še odločilo, da mora storilec plačati stroške pričnine v višini 9,70 EUR. Proti sodbi se je pritožil storilec po zagovornici in pritožbeno sodišče je s sklepom PRp 153/2022 z dne 11. 5. 2023 pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje z napotkom, naj storilca in njegovo zagovornico povabi na zaslišanje priče A. A. ter se opredeli do dokaznih predlogov za opravo ogleda na kraju samem in za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke.

2. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo ZSV 52/2023 z dne 25. 7. 2023 odločilo, da se ob reševanju zahteve za sodno varstvo plačilni nalog po uradni dolžnosti v odločitvi o pravni opredelitvi prekrška ter o sankcijah spremeni tako, da se prekršek pravno opredeli kot prekršek po 5. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1, za katerega se storilcu izreče globa v višini 750,00 EUR ter 9 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B (točka I. izreka), v preostalem pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno (točka II. izreka) ter odločilo o obveznosti plačila izrečene globe ter o plačilu stroškov pričnine v skupni višini 27,95 EUR (točki III. in IV. izreka).

3. Proti sodbi se pravočasno pritožuje storilec po zagovornici. Pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb Zakona o prekrških in predpisa, ki določa prekršek ter zaradi odločitve o sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1), ugotavlja, da v postopku proti storilcu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo storilca, pritožba njegove zagovornice pa tudi ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodba arbitrarna in neobrazložena, kar je v nasprotju s pravico do poštenega postopka, ki jo storilcu zagotavlja 22. člen Ustave RS.

6. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Odsotnost oziroma nerazumljivost razlogov pa se mora nanašati na razloge o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo, da storilcu hitrost ni bila izmerjena v naselju, ampak izven naselja, zaradi razjasnitve dejanskega stanja na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka tako, da je zaslišalo storilca in priči policista B. B. ter C. C., vpogledalo pa je tudi v zapisnik laserskega merilnika o hitrosti in v ostalo listinsko dokumentacijo. V razlogih sodbe je nato ocenilo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, vse pa tudi v povezavi z zagovorom storilca, nato pa je navedlo, katera dejstva so odločilna in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana. Sodišče prve stopnje je presojo izvedenih dokazov opravilo na način, kot to določa drugi odstavek 133. člena ZP-1, ki sodišču nalaga, da mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, na podlagi takšne presoje pa ugotoviti, katero dejstvo se šteje za dokazano ali nedokazano. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi logična, razumska ter argumentirana, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o arbitrarnosti. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 in predpisa, ki določa prekršek, to je ZPrCP, ter se opredelilo do vseh navedb v zahtevi za sodno varstvo in na zaslišanju, ki so bile pravno relevantne za odločitev v navedeni zadevi. Obrazložitev izpodbijane sodbe ima razloge glede vseh odločilnih dejstev in okoliščin prekrška, ki se očita storilcu, pri čemer pa so ti razlogi jasni in si ne nasprotujejo, tako da je sodbo tudi mogoče preizkusiti.

7. Kar se tiče pritožbenih navedb, da je sodišče brez razumnih pravnih argumentov prezrlo vse razbremenilne dokaze in da bi moralo odločiti v skladu z načelom materialne resnice, pritožbeno sodišče odgovarja, da sicer drži, da mora sodišče v skladu z načelom materialne resnice, ki je uzakonjeno v 68. členu ZP-1, po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja; enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist, vendar pa sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, za katere samo oceni, da so za presojo v konkretnem primeru pravno relevantni (odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995). V primeru, ko predlaganega dokaza ne izvede, pa je dolžno svojo odločitev o dokaznem predlogu v sodbi argumentirano obrazložiti in pojasniti, zakaj dokaza ni izvedlo. To je sodišče prve stopnje tudi storilo, saj je v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in razumno, s tehtnimi in prepričljivimi razlogi pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazna predloga za opravo ogleda in postavitev izvedenca cestnoprometne stroke, prav tako je pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče D. D. Ob pojasnjenem se kot neutemeljeni izkažejo pritožbeni očitki, da se je sodišče do teh dokaznih predlogov opredelilo pavšalno in pomanjkljivo. Ker je v konkretnem primeru sodišče po dopolnjenem dokaznem postopku že razpolagalo s potrebnimi podatki, ki so bili pomembni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja storilcu očitanega prekrška, s tem, ko ni izvedlo teh dokazov, ni ravnalo v nasprotju z načelom materialne resnice in ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, niti niso bila storilcu kršena jamstva iz tretje alineje 29. člena Ustave RS.

8. Kar se tiče pritožbenega očitka, da je sodišče dokazna predloga za opravo ogleda in postavitev izvedenca cestnoprometne stroke zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno, ker ju je izničil obremenilni dokaz, pritožbeno sodišče odgovarja, da sme sodišče predlagane dokaze zavrniti tudi če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da ne spreminjajo stanja stvari. Sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu, če se izkaže, da bi utegnil predlagani oziroma neizvedeni dokaz povzročiti dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico ustavitev postopka o prekršku. To pomeni, da sodišče v zvezi s predlaganimi dokazi sprejme prognozo, s katero v povezavi z že izvedenimi dokazi ugotavlja dejansko stanje in presodi stopnjo njihove dokazne vrednosti. Iz istega razloga lahko od izvedbe določenega dokaza tudi odstopi, kot je to storilo v zvezi z zaslišanjem priče D. D. Zato takšna presoja ne pomeni vnaprejšnje dokazne ocene in so v konkretnem primeru navajanja storilčeve zagovornice, da je sodišče razbremenilne dokaze zavrnilo z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, neutemeljena.

9. Glede pritožbenih navedb, da se sodišče ni ustrezno in argumentirano opredelilo do slikovnega gradiva v spisu, ki potrjuje, da table za začetek naselja ni bilo na svojem mestu in da je bila tabla za konec naselja drugje, pritožbeno sodišče odgovarja, da so bile navedene fotografije predložene priči policistu B. B. na zaslišanju dne 8. 9. 2021, v zvezi s katerimi je pojasnil, da je bila to včasih regionalna cesta V. klanec, kjer je bila omejitev hitrosti 90 km/h, ker pa je bil pred štirimi leti povožen otrok, so prometno signalizacijo premaknili tako, da so premaknili prometni znak za konec naselja na vrh klanca in na ta način podaljšali naselje tudi za ta klanec; glede table za začetek naselja pa je izpovedal, da meni, da naselje V. ne zajema točno te slike. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče pripominja, da iz fotografije (v spisu priloga B3) niti ne izhaja, kdaj je bila posneta, v spis pa je bila vložena na naroku dne 8. 9. 2021, kar je leto in pol po storitvi prekrška, zato niti ni mogoče zaključiti, da odraža dejansko stanje na dan storitve prekrška. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče sledilo prepričljivim izpovedbam obeh zaslišanih policistov, torej tudi priče B. B., ki se je opredelil do predloženih fotografij in s tem do vprašanja postavitve tabel, ki označujejo začetek oziroma konec naselja V., in se je torej sodišče s tem, ko se je opredelilo do izpovedi priče policista B. B., posredno opredelilo tudi do predloženih fotografij.

10. V pritožbi storilčeva zagovornica ponavlja navedbe o tem, da v času izmerjene hitrosti storilec ni upravljal vozila znotraj naselja, da se naselje V. v smeri proti L. konča pri hiši na naslovu Ulica 1, V. in je bila tako hitrost storilčevega vozila izmerjena 257 m izven naselja, da je storilec vozil po stari cesti iz E. proti L. in nikjer ni bilo postavljenega prometnega znaka za začetek naselja V.; da je sodišče v celoti in popolnoma nekritično sledilo zmedenim in neusklajenim izpovedbam policistov, da je ignoriralo zagovor storilca, da so policisti spreminjali svoja pojasnila in da so proti izjavam policistov govorile tako fotografije kot priloženi izračuni razdalj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s temi navedbami storilčeva zagovornica izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pomeni, da je v tem delu pritožba vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je to pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1, iz katerega pa pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero le-to zavrne zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno, ni dovoljena (drugi odstavek 66. člena ZP-1), so vse te navedbe za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe neupoštevne, zato se pritožbeno sodišče do njih posebej ne opredeljuje.

11. Storilčeva zagovornica v pritožbi nasprotuje tudi argumentaciji sodišča prve stopnje, ki se je v 19. točki obrazložitve sodbe sklicevalo na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zapisalo v sodbi IV Ips 11/2011 z dne 22. 2. 2011, v kateri je zapisano, da če se voznik na glavne ceste v naselju, ki so ob začetku naselja označene z ustreznim prometnim znakom, vključi s stranskih poti, na katerih prometni znak ime naselja ni postavljen, mora hitrost vožnje prilagoditi splošni omejitvi hitrosti, ki velja za naselje, če lahko na podlagi okoliških objektov in prometne infrastrukture sklepa, da se nahaja v naselju. Storilčeva zagovornica v pritožbi izpostavlja, da opisani dejanski stan ne ustreza dejanskemu stanu, ki velja za storilca, saj se ta ni vključil s stranske ceste na glavno cesto in je večkrat pojasnil, da je ravno na podlagi odsotnosti okoliških objektov in obstoječe prometne infrastrukture sklepal, da se nahaja izven naselja. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je storilec sam v zagovoru izpovedal, da se je peljal od E. proti L. po stari cesti. Čeprav se na glavno cesto ni vključil s stranske ceste, je glede na zatrjevano pot moral peljati skozi celotno naselje V. po glavni cesti in se je po presoji pritožbenega sodišča zato tudi v tem primeru mogoče sklicevati na zgoraj citirano stališče Vrhovnega sodišča RS. Storilec je namreč prepeljal celotno naselje V. in bi torej moral sklepati, da se nahaja v naselju, prav tako pa je bilo ugotovljeno tudi, da do mesta, kjer je bila izmerjena hitrost njegovega vozila oziroma celo do mesta, kjer so se izvajale meritve, ni bilo prometnega znaka, ki bi označeval konec naselja, da bi prenehala veljati splošna omejitev hitrosti, ki velja za naselje.

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo storilčeve zagovornice kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker storilčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, mora storilec na podlagi določb 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Pritožbeno sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo opombo 8,2 ZST-1 in je na podlagi tarifne številke 8132 ZST-1 s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8212 (zavrnitev zahteve za sodno varstvo) tako, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 187,50 EUR, in sicer v roku in na način, kot bo to navedeno v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.