Jedro

Že vročitev pisanja, opravljena skladno s 3. odstavkom 87. člena ZUP, ki se mora obvezno osebno vročati ima lahko v primeru, če naslovnik spisa ne prevzame, take pravne posledice, kot jih določa 4. odstavek 87. člena ZUP. Naslovnik mora biti vnaprej opozorjen na pravne posledice, ki nastanejo po zakonu. Ker naslovnik na pravne posledice ni bil opozorjen, plačilni nalog ni mogel postati niti izvršljiv in tako na podlagi 4. odstavka 44. člena ZDavP, ne more predstavljati izvršilnega naslova za sklep o prisilni izterjavi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 23. 7. 2001 odpravi ter zadeva vrne Ministrstvu za finance v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A, Izpostava B z dne 15. 1. 2001, s katerim je bil zoper tožnika uveden postopek prisilne izterjave dolga iz naslova neplačane denarne kazni po plačilnem nalogu Mestnega redarstva Mestne občine A z dne 10. 3. 2000, ki je postal izvršljiv 4. 5. 2000, v znesku 4.000 SIT, iz tožnikovih osebnih prejemkov, ki jih dobiva pri izplačevalcu AAA d.o.o.. Tožena stranka v razlogih navaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal denarne kazni na podlagi plačilnega naloga Mestnega redarstva Mestne občine A in zoper plačilni nalog tudi ni ugovarjal, zato je plačilni nalog postal izvršljiv. Ker izvršljiv plačilni nalog predstavlja izvršilni naslov po 44. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP), je na podlagi 42. člena ZDavP davčni organ pravilno uvedel prisilno izterjavo dolžnega zneska. Ker se po 46. členu ZDavP s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ne more izpodbijati odločb, ki se izvršujejo, tožnikovega ugovora, da prekrška ni storil, v tem postopku ni mogoče upoštevati. Take trditve je mogoče uveljavljati z ugovorom zoper plačilni nalog, ki pa ga tožnik ni vložil. V postopku prisilne izterjave pa se lahko uveljavljajo le ugovori, ki se nanašajo na sam postopek prisilne izterjave. Ni utemeljen niti tožnikov ugovor, da ni prejel obvestila o prekršku, kajti listine izkazujejo, da je bila vročitev obvestila o prekršku in plačilnega naloga tožniku opravljena v skladu s tretjim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Taka vročitev pa se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame spis oziroma če ga ne prevzame v 15 dneh, se spis šteje za vročenega s potekom tega roka. Listine izkazujejo, da je bil tožnik obveščen o pošiljki 11. 4. 2000, ker pa pošiljke ni dvignil, se šteje vročitev za opravljeno 26. 4. 2000. Ker je izpodbijani sklep pravilen, je tožena stranka pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi ponavlja, da ni napačno parkiral in da tudi ni prejel obvestila o prekršku. Navaja, da je netočna ugotovitev tožene stranke, da je obvestilo o prekršku prejel, kajti če bi ga prejel, bi se zoper njega zagotovo pritožil. Vztraja, da mu prekršek ni bil dokazan, zato mu, ne da bi bilo ugotovljeno, da je prekršek storil, ne more biti naložena kazen za ta prekršek. Zahteva podatke o tem, ali je uradna oseba mestnega redarstva, ki je napisala obvestilo o prekršku, imela za to ustrezno pooblastilo in zahteva soočenje s to uradno osebo. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Le dosledno v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) opravljena vročitev pisanja, ki se mora obvezno osebno vročati, ima lahko v primeru, če naslovnik spisa ne prevzame, take pravne posledice, kot jih ZUP določa v 4. odstavku 87. člena, namreč da po izteku 15-dnevnega roka za prevzem vročitev spisa velja za opravljeno. To pomeni, da se mora pisanje, ki ga naslovniku osebno ni mogoče vročiti, če ni ugotovljeno, da bi bil odsoten, vrniti na pošto njegovega prebivališča ter da mu je treba v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja oziroma na drugem primernem mestu pustiti sporočilo o tem, da se spis nahaja na pošti ter da ga mora tam prevzeti v 15 dneh, po presoji sodišča tudi z opozorilom na pravne posledice iz 4. odstavka 87. člena ZUP. Sodišče namreč meni, da je zakonski določbi 3. in 4. odstavka 87. člena ZUP treba ob pomoči temeljnega načela upravnega postopka o varstvu pravic strank iz 7. člena ZUP (kajti namen temeljnih načel je prav v tem, da so vodilo in pomoč pri razlagi in uporabi pravil postopka) razlagati in razumeti tako, da so pravice naslovnika le tedaj ustrezno varovane ter da je le na ta način ustrezno poskrbljeno, da njegova nevednost in neukost nista v škodo njegovih pravic, če je na pravne posledice, ki nastopijo po samem zakonu, ustrezno vnaprej opozorjen, kar pomeni, da mora biti obveščen, da po preteku roka za prevzem spisa vročitev velja za opravljeno. Le tako opravljena vročitev pisanja, ki ga naslovnik v odrejenem roku ne prevzame, lahko šteje, po presoji sodišča, za opravljeno po samem zakonu.

Listine v upravnem spisu ne izkazujejo, da bi vročitev tožniku tako bila opravljena (pri čemer ni sporno, da plačilnega naloga ni prevzel). Tožena stranka na tožnikov pritožbeni ugovor, ki ga le-ta ponavlja tudi v tožbi, da namreč plačilnega naloga ni prejel ter da o prispelem plačilnem nalogu ni bil obveščen, sicer navaja, da je bila vročitev (pravilno) opravljena po 3. odstavku 87. člena ZUP, vendar preizkusa tako (po vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah), kot bi ga morala, ne obrazloži. Listine v spisu, ker ni dvojnika obvestila o pošiljki, ki naj bi bilo puščeno tožniku, da bi bilo možno preveriti, ali je bil tožnik pravilno, z vsemi podatki, kot to določa zakon, obveščen o pošiljki, pa takega preizkusa tudi ne omogočajo. Da pa bi vročitev plačilnega naloga tožniku lahko štela za opravljeno, bi po že povedanem moralo biti izkazano, da je bil tožnik o poštni pošiljki (plačilnem nalogu) pravilno obveščen. Ker to ni izkazano, pravne posledice po 4. odstavku 87. člena ZUP niso mogle nastopiti. To pa pomeni, da plačilni nalog ni mogel postati niti izvršljiv ter da tako glede na določbo 4. odstavka 44. člena ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl. US, 87/97, 35/98 odl. US, 82/98, 91/98, 108/99) ne more predstavljati izvršilnega naslova za sklep o prisilni izterjavi zoper tožnika.

Ker je tožena stranka sklep o prisilni izterjavi potrdila kot zakonit, čeprav ni (pravilno) preizkusila izvršljivosti plačilnega naloga, in s tem ni ugotovila okoliščine, bistvene za odločitev o prisilni izterjavi, je njena odločba nezakonita. Zato je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot nezakonito odpraviti, zadevo pa je nato v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Če se bo v ponovnem postopku izkazalo, da vročitev plačilnega naloga ni bila pravilna in da ne more šteti, da je bila opravljena, potem bo izdajatelj plačilnega naloga, da bi denarno kazen lahko izterjal, moral tožniku plačilni nalog najprej pravilno vročiti, le-ta pa bo zoper njega tudi še lahko ugovarjal ter dokazoval, da so utemeljene njegove trditve, ki jih navaja v tožbi, da prekrška ni storil. V nasprotnem primeru pa se bo, če bo ugotovljeno, da je bila vročitev plačilnega naloga pravilna, postopek prisilne izterjave nadaljeval, v tem postopku pa tožnik glede na določbo 1. odstavka 46. člena ZDavP ugovorov zoper pravilnost in zakonitost plačilnega naloga ne bo mogel več z uspehom uveljavljati.