Jedro

Ker ZPNačrt izrecno ne dopušča, da bi se stranki lahko dogovorili glede zapadlosti odmere oziroma obveznosti plačila komunalnega prispevka, bi tožena stranka, pri odmeri komunalnega prispevka, odločitve ne smela opreti na vsebino pogodbe z dne 3. 5. 2006, četudi bi pri strankah dejansko obstajal namen, da se bo tožeči stranki komunalni prispevek odmeril šele po tem, ko bo komunalna infrastruktura na tem območju v celoti že zgrajena. Drugačna razlaga bi namreč pomenila neenako obravnavanje investitorjev – tistih, ki so s toženo stranko sklenili tovrstno pogodbo in ostalih, čeprav se jim komunalni prispevek odmerja v istem času in za isto komunalno opremo, saj za različno obravnavo v zakonu ni podlage.

Tožeča stranka v tožbi priznava, da med strankama ni bila sklenjena pogodba o komunalnem opremljanju oziroma ne zatrjuje, da bi bila med njima sklenjena kakršnakoli pogodba v smislu 78. člena ZPNačrt, zato je tožena stranka ravnala prav, ko preteklih vlaganj tožeče stranke pri odmeri komunalnega prispevka ni upoštevala.

Pavšalna navedba tožeče stranke, da je vložila „premalo popolno“ pritožbo iz razloga, ker je računala, da bo drugostopni organ njeni pritožbi ugodil in zadevo vrnil v odločanje organu prve stopnje, v ponovljenem postopku pa bi se razčistile vse okoliščine, ne more biti upravičen razlog v smislu 52. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Občina Izola je z dopolnilno odločbo, št. 420-07-70/2005 z dne 28. 11. 2008, odločila, da je tožeča stranka zavezanka za plačilo komunalnega prispevka za gradbeni poseg „gradnja proizvodne hale“na parc. št. 2590, 2594 in 2595/1, vse k. o. A., skladno z Odlokom o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Zazidalnega načrta za območje Kajuhova - Hudournik Morer (Uradne objave Občine Izola, št. 20/08, v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja), ki na dan 28. 11. 2008 znaša 262.275,49 EUR. Prvostopni organ je odločil tudi, da mora tožeča stranka odmerjeni prispevek plačati v roku 30 dni od prejema te odločbe na navedena računa Občine Izola, da mora dokazilo o plačanem komunalnem prispevku predložiti pristojnemu organu Občine Izola, da vsi stroški, nastali v zvezi z gradnjo proizvodne hale glede priključevanja na obstoječe in novozgrajene komunalne naprave in omrežja ter drugi morebitni stroški bremenijo tožečo stranko, da pogoje za priključitev omenjenega objekta na posamezne komunalne objekte in naprave podajo s soglasji pristojna podjetja za upravljanje s komunalnim infrastrukturnim omrežjem ter da je višina komunalnega prispevka iz 1. točke izreka odločbe odmerjena le za gradnjo proizvodne hale.

Tožeča stranka se je zoper prvostopno odločbo pritožila in v pritožbi navedla, da je za komunalno ureditev poskrbela sama ter da plačila komunalnega prispevka v višini, kot ji ga je odmerila tožena stranka, brez ogrozitve svoje dejavnosti, ne zmore, zato prosi za ustrezno rešitev.

Župan občine Izola je z odločbo, št. 420-07-70/2005 z dne 1. 4. 2009 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odpravil prvostopno odločbo (1. točka izreka) in odločil enako kot je odločil prvostopni organ, razen v delu, v katerem je rok za plačilo odmerjenega komunalnega prispevka vezal na vročitev drugostopne odločbe (3. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je ob reševanju pritožbe, po uradni dolžnosti ugotovila, da je prvostopni organ pri izdaji odločbe bistveno kršil določbe postopka. Prvostopna odločba namreč ni bila obrazložena skladno z določbami 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), pri določitvi roka plačila odmerjenega komunalnega prispevka pa ni bila upoštevana suspenzivnost pravnega sredstva, saj je prvostopni organ rok plačila vezal na vročitev prvostopne odločbe. Ker so podatki upravnega spisa to omogočali, je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, na podlagi 1. odstavka 252. člena ZUP, drugostopni organ sam odpravil pomanjkljivosti postopka in odločil kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. V zvezi s pritožbenimi navedbami odgovarja, da pri odmeri komunalnega prispevka ne more upoštevati različnih meril, za kar prosi tožeča stranka, pač pa mora odločati po zakonu in drugih predpisih. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da je sama vlagala v komunalno infrastrukturo, vendar med strankama ni bila sklenjena pogodba o opremljanju stavbnega zemljišča, v kateri bi bile opredeljene vse pravice in obveznosti pogodbenih strank, kakor tudi vlaganja tožeče stranke v izgradnjo komunalne infrastrukture, zato v konkretnem primeru ni podlage za zmanjšanje komunalnega prispevka. Že v postopku pred organom prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bila tožeči stranki izdana odločba, št. 420-07-70/2005-2 z dne 21. 11. 2005, s katero je bilo ugotovljeno, da ni zavezanka za plačilo komunalnega prispevka, saj je bil program opremljanja, ki ureja predmetno območje, tedaj šele v fazi priprave. Stranki sta dne 3. 5. 2006 podpisali pogodbo, s katero sta uredili medsebojne pravice in obveznosti v zvezi z odmero in plačilom komunalnega prispevka in s katero se je tožena stranka tožeči stranki zavezala izdati odločbo o odmeri komunalnega prispevka v 30 dneh po uveljavitvi pogojev za njegov izračun. Tožena stranka je dne 6. 11. 2008 sprejela Odlok o programu opremljanja, ki je pričel veljati dne 21. 11. 2008, zato je tožeči stranki kot zavezanki za plačilo komunalnega prispevka za predmetni gradbeni poseg, na podlagi določb 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 s spremembo, v nadaljevanju ZPNačrt) ter 5. in 11. člena Odloka o komunalnem prispevku (Uradne objave Občine Izola, št. 9/02 in 23/07), s prvostopno odločbo komunalni prispevek odmerila. V nadaljevanju izpodbijane odločbe tožena stranka, v primerjavi s prvostopno odločbo, dodatno obrazloži izračun komunalnega prispevka za obstoječo in za predvideno komunalno opremo.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo v delu, v katerem je drugostopni organ sam odločil v zadevi (2., 3., 4., 5. in 6. točka izreka izpodbijane odločbe). Tožbo vlaga iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in napačnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V njej navaja, da stranki res nista sklenili pogodbe o komunalnem opremljanju, iz česar pa ni mogoče zaključiti, da je zemljišča v celoti komunalno opremila tožena stranka. Da je v komunalno opremljenost vlagala tudi tožeča stranka izhaja iz pogodbe o služnostni pravici, ki sta jo stranki dne 6. 3. 2006 sklenili v zvezi s postavitvijo elektroenergetskih naprav oziroma vzpostavitvijo elektroenergetskega priključka, iz katere izhaja, da bo za postavitev poskrbela tožeča stranka, vložena sredstva pa se bodo poračunala pri obračunu komunalnega prispevka. Da zemljišča niso bila komunalno opremljena in da je opremljenost zagotovila tudi tožeča stranka izhaja tudi iz pogodbe z dne 3. 5. 2006, na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. Dejstvo, da je tožeča stranka vlagala v komunalno opremljenost zemljišč, bi morala tožena stranka pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati in ustrezne podatke zbrati po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je bila ves čas v dobri veri, da se bodo njena vlaganja upoštevala pri odmeri komunalnega prispevka, kar so ji večkrat ustno zagotovili tudi uslužbenci tožene stranke. Iz pogodbe z dne 3. 5. 2006 izhaja tudi (1. odstavek 2. člena), da je plačilo komunalnega prispevka vezano na izvedbo komunalne infrastrukture, tožena stranka pa ji je komunalni prispevek obračunala, čeprav izgradnja infrastrukture ni še v celoti zaključena. Tožeča stranka navedenega v pritožbi ni navedla, saj je pričakovala, da bo drugostopni organ njeni pritožbi ugodil in zadevo vrnil v odločanje organu prve stopnje, v ponovljenem postopku pa bi se dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Nadalje je zmotna tudi navedba tožene stranke, da se komunalni prispevek odmerja za nameravano gradnjo proizvodne hale. Ta je namreč že zgrajena (zgrajena je bila še preden je začel veljati ZPNačrt), zanjo sta bili pridobljeni gradbeno ter uporabno dovoljenje in v njej teče proizvodnja. Nadalje tožeča stranka navaja, da izračun komunalnega prispevka v izpodbijani odločbi ni preverljiv, saj so v njem podane napake in niso navedene potrebne spremenljivke, kar izhaja iz izvedeniškega poročila B.B. z dne 5. 5. 2009, ki ga tožbi prilaga. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga izdaje izpodbijane odločbe med strankama ni sporno, saj tožeča stranka ne izpodbija odločitve o odmeri komunalnega prispevka, pač pa ugovarja, da bi morala biti odločitev drugačna, kar pa je stvar ugotavljanja tekom upravnega postopka, v sodnem postopku pa predstavlja tožbeno novoto. V skladu z zahtevami veljavne zakonodaje in načelom zakonitosti je komunalni prispevek odmerila na podlagi določb Odloka o programu opremljanja. Ta v 8. členu določa, da se stavbno zemljišče šteje za opremljeno, če so v zazidalnem načrtu predvidena komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture vključena v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto (vsebinsko enako je določeno v 4. odstavku 14. člena glede tega kdaj se lahko komunalni prispevek odmeri zavezancu oziroma kdaj zapade v plačilo obveznost plačila komunalnega prispevka), zato so neutemeljene tožbene navedbe, da glede zapadlosti obveznosti plačila komunalnega prispevka ni upoštevala pogodbene ureditve med strankama. Pa tudi iz pravnomočne odločbe z dne 21. 11. 2005 jasno izhaja, da bo tožeči stranki komunalni prispevek odmerjen po sprejetem programu opremljanja. Navedena odločba pa je bila izdana zato, da je bila tožeči stranki omogočena pridobitev gradbenega dovoljenja. V zvezi s tožbenimi ugovori glede vlaganj v komunalno infrastrukturo poudarja, da iz uradnega zaznamka z dne 22. 12. 2008 izhaja, da se je tožeča stranka zavezala upravnemu organu dostaviti morebitna dokazila o njenih vlaganjih v infrastrukturo, vendar jih tekom upravnega postopka ni predložila. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka vlaganja upoštevati po uradni dolžnosti, saj je dolžnost tožene stranke le, da v upravnem postopku stranki zagotovi predložitev dokazov v njeno korist z namenom ugotovitve materialne resnice. Če stranka te možnosti, kljub pozivu, ne izkoristi, je potrebno na podlagi razpoložljivih podatkov vseeno dokončati postopek. Neutemeljena je nadalje tudi tožbena navedba, da bi moral drugostopni organ prvostopno odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovno reševanje prvostopnemu organu in ne sam odločiti, saj je imel drugostopni organ podlago za tako postopanje v določbi 1. odstavka 252. člena ZUP, kar je v izpodbijani odločbi tudi obrazložil. Tožeča stranka tudi v ničemer ne izpodbija pravilnosti odmere komunalnega prispevka, pač pa izraža samo subjektivno nestrinjanje z njegovo višino.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2011 prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in se sklicuje na pravno stališče, ki ga je naslovno sodišče zavzelo v sodbi, opr. št. III U 200/2009 z dne 14. 1. 2011, s katero je tožbi ugodilo.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožena stranka, ker tedaj še ni sprejela programa komunalnega opremljanja in da bi bila tožeči stranki omogočena čimprejšnja pridobitev gradbenega dovoljenja za nameravano gradnjo, izdala odločbo, št. 420-07-70/2005-2 z dne 21. 11. 2005, s katero je odločila, da tožeča stranka ni zavezanka za plačilo komunalnega prispevka za predmetni gradbeni poseg (1. točka izreka) in da bo tožeči stranki komunalni prispevek za ta gradbeni poseg odmerjen po sprejemu programa komunalnega opremljanja (2. točka izreka). Iz navedenega izhaja, da je imela odločba z dne 21. 11. 2005 (ki je pravnomočna) začasno naravo (221. člen ZUP) in je zato tožena stranka, po tem, ko je sprejela Odlok o programu opremljanja, ki je pričel veljati dne 21. 11. 2008, dne 28. 11. 2008 izdala prvostopno odločbo, s katero je tožeči stranki odmerila komunalni prispevek. Drugostopni organ je v pritožbenem postopku prvostopno odločbo odpravil in v zadevi sam odločil z izpodbijano odločbo, v skladu z določbo 1. odstavka 252. člena ZUP (primerjaj s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 279/2009 z dne 13. 1. 2011).

Tožeča stranka tekom upravnega postopka toženi stranki ni prerekala upravičenosti odmere komunalnega prispevka za predmetni gradbeni poseg, pač pa je v pritožbi ugovarjala le njegovi višini iz razloga, ker je za komunalno opremljenost poskrbela sama. Tožeča stranka upravičenost odmere izpodbija šele v tožbi z utemeljitvijo, da bi bila tožena stranka na podlagi 1. odstavka 2. člena pogodbe, ki sta jo stranki sklenili dne 3. 5. 2006, komunalni prispevek upravičena odmeriti šele po izvedbi komunalne infrastrukture za predmetno območje, območje pa še ni popolnoma komunalno opremljeno. Glede na določbo 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) ta tožbena navedba ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe, saj jo je imela tožeča stranka možnost podati že v pritožbi zoper prvostopno odločbo. Po določbi 52. člena ZUS-1 se lahko nova dejstva in novi dokazi kot tožbeni razlogi upoštevajo le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma nevesti v postopku izdaje upravnega akta. Po presoji sodišča pavšalna navedba tožeče stranke, da je vložila „premalo popolno“ pritožbo iz razloga, ker je računala, da bo drugostopni organ njeni pritožbi ugodil in zadevo vrnil v odločanje organu prve stopnje, v ponovljenem postopku pa bi se razčistile vse okoliščine, ne more biti upravičen razlog v smislu 52. člena ZUS-1, zato je novo dejstvo in nove dokaze v zvezi s preuranjenostjo odmere komunalnega prispevka štelo za nedovoljene tožbene novote in se posledično v presojo njihove utemeljenosti ni spuščalo.

Ker pa je sodišču znano stališče Upravnega sodišča RS v sodbi, opr. št. III U 200/2009 z dne 14. 1. 2011, na katerega se sklicuje tudi tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2011, s katero je sodišče tožbi ugodilo v zadevi z bistveno podobnim dejanskim stanjem, enako pravno podlago in enakimi tožbenimi ugovori, prav iz razloga navedenega tožbenega ugovora, sodišče še dodaja, da ima po njegovi presoji tožena stranka prav, ko v izpodbijani odločbi navaja, da je pri odmeri komunalnega prispevka vezana na (tedaj) veljavne predpise – ZPNačrt in Odlok o programu opremljanja. Ker ZPNačrt izrecno ne dopušča, da bi se stranki lahko dogovorili glede zapadlosti odmere oziroma obveznosti plačila komunalnega prispevka, bi tožena stranka tudi sicer pri odmeri komunalnega prispevka odločitve ne smela opreti na vsebino 1. odstavka 2. člena pogodbe z dne 3. 5. 2006, četudi bi pri strankah dejansko obstajal namen, da se bo tožeči stranki komunalni prispevek odmeril šele po tem, ko bo komunalna infrastruktura na tem območju v celoti že zgrajena. Drugačna razlaga bi namreč pomenila neenako obravnavanje investitorjev – tistih, ki so s toženo stranko sklenili tovrstno pogodbo in ostalih, čeprav se jim komunalni prispevek odmerja v istem času in za isto komunalno opremo, saj za različno obravnavo v zakonu ni podlage. Komunalni prispevek je namreč namenski vir financiranja gradnje komunalne opreme (1. odstavek 84. člena ZPNačrt), zato morajo biti zavezanci za njegovo plačilo obremenjeni pod enakimi pogoji, razen v primerih, ki bi jih določil zakon, pri čemer pa mora zakonodajalec že v postopku sprejemanja zakona za to ugotoviti posebej utemeljene razloge (primerjaj s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 57/2010 z dne 3. 6. 2010). Nenazadnje pa med strankama tudi ni sporno, da je bilo s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 21. 11. 2005 odločeno, da bo tožeči stranki komunalni prispevek za predmetni gradbeni poseg obračunan po sprejemu programa komunalnega opremljanja (in ne po tem, ko bo komunalna infrastruktura na tem območju v celoti zgrajena).

Tožeča stranka ugovarja, da ji je bil komunalni prispevek odmerjen v napačni višini, saj pri odmeri tožena stranka ni upoštevala, da je (tudi) tožeča stranka vlagala v komunalno infrastrukturo. V tožbi priznava, da med strankama ni bila sklenjena pogodba o komunalnem opremljanju oziroma ne zatrjuje, da bi bila med njima sklenjena kakršnakoli pogodba v smislu 78. člena ZPNačrt, zato je tožena stranka ravnala prav, ko preteklih vlaganj tožeče stranke pri odmeri komunalnega prispevka ni upoštevala. Glede na določbo 4. odstavka 78. člena ZPNačrt je namreč le na tovrstni (pogodbeni) podlagi nastale stroške izgradnje komunalne infrastrukture mogoče upoštevati kot plačilo komunalnega prispevka v naravi za to vrsto komunalne opreme in s tem kot relevantno dejstvo, ki ga je treba upoštevati v postopku odmere komunalnega prispevka (primerjaj s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 2212/2008 z dne 17. 12. 2009). Tožbene navedbe in dokazi v tem delu, ki prav tako predstavljajo tožbene novote, so zato lahko relevantne le v civilnopravnih postopkih.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja tudi izračunu komunalnega prispevka v izpodbijani odločbi z utemeljitvijo, da ni preverljiv, saj so v njem podane napake in niso navedene potrebne spremenljivke. Sodišče ta tožbeni ugovor ocenjuje kot pavšalen, saj ni pojasnjen s konkretnimi navedbami.

Nadalje je tožeča stranka ugovarjala, da je zmotna navedba tožene stranke, da se komunalni prispevek odmerja za nameravano gradnjo proizvodne hale, saj je ta že zgrajena. Glede na vse zgoraj navedeno in glede na to, da med strankama ni sporno za kateri gradbeni poseg se konkretni komunalni prispevek odmerja, sodišče ta tožbeni ugovor ocenjuje za brezpredmeten.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem uradne osebe, ki je vodila postopek. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, saj ni pomembno za odločitev v tej zadevi, v kateri je že na podlagi izpodbijane odločbe in podatkov iz upravnega spisa presodilo, da je tožba neutemeljena. Iz tega razloga in ker je tožeča stranka navedla dejstva in dokaze, ki jih sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati, je odločitev na podlagi določbe 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na nejavni seji.

K točki 2 izreka: Tako tožeča stranka v tožbi kot tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo sta predlagali, da sodišče nasprotni stranki naloži v plačilo njune stroške postopka. Sodišče njunima predlogoma ni ugodilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.