Jedro

V spornem obdobju je bil tožnik kot prevzemnik kmečkega gospodarstva zavarovan samo za primer starosti, tako da to obdobje ne more vplivati na zavarovalno osnovo niti za širši niti za ožji obseg pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče je zavrnilo zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. P-1005947, z dne 22.4.2002 in da se tožniku prizna pravica do odmere invalidske pokojnine od najnižje pokojninske osnove ter do varstvenega dodatka. Odločilo je, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik po pooblaščencu. Navaja, da bi sodišče moralo ob ugotavljanju dejstva, ali je plačeval prispevke za zavarovanje za širši ali pa za ožji obseg pravic, upoštevati dejstvo, da je imel že takrat status invalida. Njegova zavarovalna osnova bi zato morala biti nižja. Navaja, da je v tabeli Davčne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: DURS) navedena napačna zavarovalna osnova, saj je plačeval višje prispevke. Zavarovalna osnova za leto 1992 naj bi znašala 290.504,58 SIT, v letu 1993 pa 542.555,00 SIT, iz citiranega potrdila pa je razvidno, da je že v letu 1987 plačeval prispevke od zavarovalne osnove 546.604,00 SIT, kar je skoraj enako, kot je bila zavarovalna osnova za leto 1993. Sodba je zato nejasna. Sodba tudi ne obrazlaga obdobja, ko je bil tožnik redno zaposlen, kot tudi obdobja, ko je plačeval prispevke v okviru „individualnega zavarovanja s kmečkega področja“.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Določb postopka, na katere opozarja pritožba in tudi tistih, na katere se pazi že po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje.

Pravna podlaga je v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ/92), Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS 27/83 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ/83) in Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov (Ur. l. 13/72 s spremembami; v nadaljevanju: ZSZK). Po določbi 8. odst. 34. čl. ZPIZ-1 zavarovanec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, nima pravice do odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove in do varstvenega dodatka.

Iz izpisa pokojninske dobe (potrdilo toženca z dne 9.3.2001 – v upravnem spisu) izhaja, da ima tožnik priznano pokojninsko dobo od 16.6.1973 do 3.12.2000, s prekinitvijo od 27.6.1977 do 23.8.1978. Iz odločbe št. P-1005947, z dne 22.4.2002, izhaja, da toženec ugotavlja, da je bil tožnik v obdobjih od 19.2.1979 do 16.5.1981, od 15.12.1982 do 28.2.1983 in od 1.3.1996 do 3.12.2000 zavarovan za širši obseg pravic. Priznanih dejstev ni potrebno dokazovati (1. odst. 214. čl. ZPP). Sporna so zato obdobja od 16.6.1973 do 18.2.1979, od 17.5.1981 do 14.12.1982 in od 1.3.1983 do 31.12.1983, ko je bil tožnik zavarovan kot prevzemnik kmečkega gospodarstva, nadalje od 1.1.1984 do 20.12.1989, ko je bil tožnik zavarovan kot združeni kmet, od 21.12.1989 do 31.3.1992, ko je bil zavarovan kot drugi kmet in od 1.4.1992 do 29.2.1996, ko je bil zavarovan kot kmet (že citirano potrdilo z dne 9.3.2001).

Iz odločbe Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja št. 100-2/90-Te z dne 25.10.1991 (v upravnem spisu) izhaja, da je tožnik v obdobju, ki mu je bilo v tem postopku priznano kot pokojninska doba (navedeno zgoraj – zavarovanje kot prevzemnik kmečkega gospodarstva), opravljal kmetijsko dejavnost kot edini in glavni poklic. V tem obdobju je bil na podlagi 17. čl. ZSZK zavarovan za starostno pokojnino. Že glede na to določbo, glede na ime zakona in glede na določbo 2. čl. tega zakona, ki določa, da se z obveznim starostnim zavarovanjem kmetov določa minimalni krog kmetov – upravičencev in se s tem zagotavlja minimalna pokojnina za starost, je jasno, da tožnik v tem obdobju sploh ni bil (obvezno) zavarovan za zavarovalni primer, za katerega je vložil zahtevek za priznanje pokojnine, t.j. za invalidnost. V obdobju, ki mu je bilo priznano s citirano odločbo, je bil namreč zavarovan samo za primer starosti in to obdobje že zato ne more vplivati na zavarovalno osnovo, niti za širši niti za ožji obseg pravic iz invalidskega zavarovanja. Zaradi obrazloženega obdobje, ko je bil tožnik zavarovan kot prevzemnik kmečkega gospodarstva (od 16.6.1973 do 18.2.1979, od 17.5.1981 do 14.12.1982, od 1.3.1983 do 31.12.1983) ne predstavlja obdobja, od katerega bi bila odvisna zavarovalna osnova (niti za ožji niti za širši obseg pravic).

Po določbi 3. odst. 22. čl. ZPIZ/83 nimajo pravice do najnižje pokojnine zavarovanci iz 11. čl. ZPIZ/83 (drugi kmetje) in iz 3. odst. 10. čl. ZPIZ/83 (združeni kmetje, zavarovani osnove, ki je nižja od zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo). Obdobje od 21.12.1989 do 31.3.1992, ko je bil tožnik zavarovan kot drugi kmet, zato ne predstavlja obdobja, ko bi bil tožnik zavarovan za širši obseg pravic.

Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, bi lahko bil tožnik zavarovan za širši obseg pravic le v obdobju od 1.1.1984 do 20.12.1989 (kot združeni kmet na podlagi 10. čl. ZPIZ/83) in od 1.4.1992 do 29.2.1996 (kot kmet na podlagi 13. v zv. z 19. čl. ZPIZ/92), ko je za to obstajala zakonska podlaga, to pa le v primeru, da bi plačeval prispevke od zavarovalne osnove, višje od zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo (3. odst. 10. čl. ZPIZ/83) oz. od najnižje pokojninske osnove, povečane za povprečno stopnjo davkov in prispevkov (231. in 232. čl. v zvz. s 13. in 19. čl. ZPIZ/92). Na opisan način so bile za vsako posamezno leto predpisane zavarovalne osnove (zneski), kar navaja tudi tožnik v pritožbi (3. odst. obrazložitve). Za tožnika sporno pa je, ali je dejansko plačeval prispevke od zavarovalnih osnov, kot so navedene v potrdilu DURS št. 428-02-022/2005-2-51-33/13 z dne 20.6.2005 (priloga A/5). Navedeno potrdilo je javna listina (3. odst. 179. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS št. 80/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP). Listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti (javna listina), dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odst. 224. čl. ZPP). Možno je sicer dokazovati, da so dejstva v listini neresnično ugotovljena (3. odst. 224. čl. ZPP), kar pa tožniku ni uspelo. Zgolj z zatrjevanjem v pritožbi, da je že v letu 1987 plačeval prispevke od osnove, ki je bila taka kot kasneje v letu 1993, namreč ne more uspeti. Posebej ne ob dejstvu, da so se prispevki v letu 1987 plačevali v bivših jugoslovanskih dinarjih, leta 1993 pa v slovenskih tolarjih in že zato takšna trditev ne vzdrži. Zaradi obrazloženega se pritožbeno sodišče povsem strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ko je le-to primerjalo predpisane zavarovalne osnove, ki so zagotavljale širši obseg pravic, s podatki, kot izhajajo iz potrdila DURS z dne 20.6.2005 in se v izogib ponavljanju na to primerjavo v celoti sklicuje. Iz primerjave pa izhaja, da je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju, t.j. od 1.1.1984 do 20.12.1989 in od 1.4.1992 do 29.2.1996 zavarovan za ožji obseg pravic, saj so plačani zneski prispevkov nižji od predpisane zavarovalne osnove. Iz obrazloženega izhaja, da je bil tožnik obvezno zavarovan za ožji obseg pravic 12 let in 2 meseca, za širši obseg pravic pa 7 let 2 meseca in 16 dni. Ob tem pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da morebitna invalidnost v pravno relevantnem obdobju ne vpliva na višino predpisane zavarovalne osnove, ki zagotavlja zavarovanje za širši obseg pravic. Poleg tega je trditve, da je bil v pravno relevantnem obdobju invalid, tožnik postavil šele v pritožbi, in bi, tudi če bi bile pravno relevantne, predstavljale nedopustno pritožbeno novoto v smislu 1. odst. 337. čl. ZPP. Ker je bil tožnik pretežni del obveznega zavarovanja zavarovan za ožji obseg pravic, glede na določbe 8. odst. 34. čl. ZPIZ-1 nima pravice do odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove in do varstvenega dodatka, sodba sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pa je pravilna in zakonita.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbe.